Jedro

Pritožba proti sodbi prvostopnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da je bila zavrnjena kot neutemeljena, ni dovoljena (2. odst. 66. čl. ZP-1), čeprav je bil storilec v pravnem pouku sodbe napačno poučen drugače.

Izrek

Pritožba storilca V. I. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Prekrškovni organ P. p. p. C. je storilcu V. I. dne 21.05.2006 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po V. odst. 83. čl. ZVCP-1. Proti navedenemu plačilnemu nalogu je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je P. p. p. C. s sklepom z dne 01.06.2006 zavrgla kot prepozno. Proti temu sklepu je storilec vložil novo zahtevo za sodno varstvo, slednjo pa je Okrajno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo P. p. p. C. ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka in sicer povprečnino v znesku 40,00 EUR.

Proti tej sodbi je storilec vložil pritožbo in obširno navajal kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku o prekršku, grajal je odločitve o sankcijah, navajal kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, ki naj bi mu bile povzročene ter zaradi protiustavnosti sklepa o zavrženju pritožbe predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni dovoljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z določilom 159. čl. Zakona o prekrških-1 (ZP-1) pritožbeno ugotavlja, da pritožba proti sodbi, ki je bila izdana na podlagi zahteve za sodno varstvo storilca, ni dovoljena. Pritožba je dovoljena le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. ZP-1 in to le tedaj, če je bila storilcu s to sodbo izrečena višja globa od najnižje predpisane za storjeni prekršek ali če mu bil izrečen odvzem premoženjske koristi, večje od 400,00 EUR. Ko je pritožbeno sodišče v smislu 163. čl. ZP-1 preizkušalo storilčevo pritožbo, je ugotovilo, da nobeden od prej omenjenih pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen in da je storilec vložil pritožbo smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, ta pritožbeni razlog pa je v tej fazi postopka izključen. V obravnavanem primeru namreč globe ni odmerjalo niti prvostopno niti drugostopno sodišče, ampak prekrškovni organ, na podlagi podatkov, ki so bili na razpolago, ko je storilcu izdal plačilni nalog, prvostopno sodišče pa tudi ni presojalo vsebine plačilnega naloga oziroma postopka o prekršku, ki ga je vodil prekrškovni organ, ker za to niso bili izpolnjeni procesni pogoji, saj je storilec zahtevo za sodno varstvo proti plačilnemu nalogu vložil prepozno, kot je to ugotovil že prekrškovni organ. Je pa prvostopno sodišče proučilo odločitev prekrškovnega organa, ko je ta s sklepom storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrgel kot prepozno in pri tem ugotovilo, da je bila odločitev prekšrkovnega organa pravilna in zakonita, zaradi česar je z izpodbijano sodbo tudi zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in potrdilo izpodbijani sklep prekrškovnega organa ter je v izpodbijani sodbi tudi natančno in določno pojasnilo razloge za svojo odločitev ter je odgovorilo na vse storilčeve navedbe iz zahteve za sodno varstvo. V pravnem pouku izpodbijane sodbe pa je bil storilec napačno poučen, da je proti njej dovoljena pritožba na Višje sodišče v Celju v roku 8 dni po prejemu pismenega odpravka sodbe, kar je v nasprotju z II. odst. 66. čl. ZP-1, ki je omejil pravico do pritožbe v prekrškovnem postopku tako, kot je bilo v tem sklepu že pojasnjeno, torej le, če je bila storilcu z izpodbijano odločitvijo prvostopnega sodišča izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če mu je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, vendar tudi v primeru izpolnjenih navedenih predpostavk za dopustnost pritožbe, je ta dovoljena le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. ZP-1. O navedeni pravni ureditvi pritožbenega postopka po zahtevi za sodno varstvo je odločalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je z odločbo opr. št. U-I-56/06 odločilo, da II. odst. 66. čl. ZP-1 ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tako se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve postopka o prekršku, izkažejo kot neupoštevne, saj pritožbeno sodišče v tem postopku ne presoja postopka o prekršku prekrškovnega organa, ampak presoja zgolj izpodbijano sodbo in tudi to le s procesnega vidika, kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, kot jih navaja pritožba, pa so preveč splošne, da bi jih bilo mogoče aplicirati na obravnavani postopek drugače kot v okviru uradnega preizkusa, zaradi česar nanje tudi ni mogoče odgovoriti natančneje, kot je bilo to že storjeno v okviru te obrazložitve, ki se nanaša na uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ker prvostopno sodišče ni ravnalo v skladu s III. odst. 161. čl. ZP-1 in storilčeve nedovoljene pritožbe ni zavrglo s sklepom, je to storilo pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 163. čl. ZP-1, storilcu pa ni naložilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer zato, ker je zgolj sledil pravnemu pouku, kot je zabeležen v izpodbijani sodbi.