Jedro

Metoda ločenega izračuna uspeha glede na temelj in višino je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) tako spremeni, da glasi: „III. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožniku povrniti 1.564,18 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in odločitev o stroških postopka v sodbi potrdi.

III. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožniku povrniti 221,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu plača 3.032,53 EUR, kar je zahteval več, pa je zavrnilo (I. in II. točki izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

2. Tožnik s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka. Navaja, da je stroškovni izrek v izpodbijani sodbi povsem neobrazložen in sodbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti. Po prepričanju tožnika je bil njegov uspeh v tem sporu bistveni višji kot uspeh toženke. Sodišče je v nasprotju z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP (očitno) ocenilo, da je vsaka stranka imela polovičen uspeh v postopku. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je toženka ugovarjala zahtevku tožnika tako po temelju kot po višini. Dokazni postopek je v pretežnem delu obsegal dokazovanje temelja, zato bi moralo sodišče temu ustrezno ovrednotiti uspeh obeh pravdnih strank v postopku. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v 80 % po temelju in 63,38 % po višini, v povprečju torej 71,69 %, toženka pa zgolj v 28,31 %. Sodišče bi moralo upoštevati, da so stroški tožnika skupaj 4.130,70 EUR, stroški toženke pa le 642,00 EUR. Ob pravilni odmeri ter ob upoštevanju uspeha pravdnih strank bi bila po pobotanju toženka dolžna tožniku povrniti 2.779,55 EUR.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o stroških postopka navedlo sledeče: glede na uspeh tožnika v postopku je sodišče na podlagi 155. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) presodilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

6. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Odločitev sodišča v tem delu je po presoji pritožbenega sodišča kljub kratki obrazložitvi še mogoče preizkusiti. Kot ugotavlja pritožba je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je vsaka stranka imela polovičen uspeh v postopku. To pokaže tudi izračun, saj je tožnik zahteval 5.980,66 EUR odškodnine, prisojeno pa mu je bilo 3.032,53 EUR, kar je 50,07 %. Uspeh tožnika v postopku je v izpodbijanem delu sodbe torej ugotovljen s primerjavo celotnega prisojenega zneska z zahtevanim zneskom odškodnine.

7. Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče drugače ovrednotiti uspeh pravdnih strank v tem odškodninskem sporu, namreč ločeno po temelju in po višini. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna.1 Tudi v odškodninskih pravdah so okoliščine primera tisto pravilo, ki narekuje izbor metode vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi. Ta je lahko tudi ločen izračun uspeha glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev.2 Obravnavani primer ni tak. Tožniku je bil prisojen približno polovico nižji znesek odškodnine, kot ga je zahteval, kar pomeni, da je bil njegov zahtevek za polovico pretiran. To pomeni, da mu stroški, ki so bili zaradi pretiranega zahtevka višji, ne gredo v celoti, pač pa sorazmerno uspehu. Njegov uspeh pa je 50,07 % oziroma približno polovičen, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil sporen tudi temelj zahtevka in da so se posamezni dokazi izvajali tudi zaradi ugotavljanja tožnikove sokrivde in vzročne zveze oziroma obstoja škodnega dogodka. Navedene okoliščine konkretne pravde torej ne narekujejo drugačne metode ugotavljanja uspeha oz. takšne, kot jo zahteva pritožba.

8. Pač pa ima pritožba prav, da okoliščine primera niso bile v celoti upoštevane zato, ker je imel tožnik bistveno višje stroške postopka (zaradi odvetniških stroškov, višjih stroškov izvedenin ter sodne takse), kot pa toženka. Tožnikovi stroški postopka (odmera je razvidna iz stroškovnika v spisu na list. št. 286) namreč znašajo 3.709,44 EUR, pri čemer so upoštevani zgolj potrebni stroški (1. odst. 155. člena ZPP). Stroški tožene stranke, ki je krila zgolj izvedenino, pa so 642,00 EUR. Polovičen uspeh vsake od pravdnih strank v takšnem primeru ne more imeti za posledico odločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, saj to ne more veljati v primerih, ko stroški pravdnih strank po višini niso primerljivi. V konkretnem primeru pa je tožnik imel znatno višje stroške kot toženka. Pritožbeno sodišče je zato glede na tožnikov polovični uspeh v postopku ugotovilo, da mu je toženka dolžna povrniti 1.880,68 EUR, tožnik pa mora glede na toženkin uspeh njej povrniti 316,50 EUR. Po pobotanju mora toženka tako povrniti tožniku 1.564,18 EUR stroškov postopka.

9. Zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 154. člena ZPP je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo v stroškovnem delu delno spremenilo, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep o stroških potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel (56 %), zato je glede na pritožbeni uspeh upravičen do povrnitve 221,38 EUR pritožbenih stroškov (sodna taksa 78,00 EUR, sestava pritožbe in končno poročilo ter materialni stroški in DDV 317,32 EUR, skupaj 395,92 EUR, od tega 56 % 221,38 EUR).

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar mag. N. Betetto k 154. členu. 2 Primerjaj VSL II Cp 1171/2020.