Up-3/96

20.3.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.Š., ki ga zagovarja D.L.K., odvetnik v M. na seji senata dne 20.3.1996 s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr.št. Ks 351795 z dne 24.12.1995 v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika opr.št. Kr 621/95 z dne 22.12.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom opr.št. Kr 621795 z dne 22.12.1995 zoper pritožnika, osumljenega storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II-I Kazenskega zakonika Republike Slovenije, odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki drugega odstavka 201. člena ZKP.

2.Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom opr.št. Ks 351/95 pritožbo pritožnikovega zagovornika zoper sklep o priporu zavrnil kot neutemeljeno. Senat ugotavlja, da je pravilna ocena preiskovalnega sodnika glede obstoja utemeljenega suma, ki je oprta na dokaj obsežno poročilo o odvzemu prostosti in privedbi kot tudi, da je utemeljen sklep sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Kot odločilna dejstva, ki narekujejo odreditev pripora, senat navaja: - da ima obdolženec dvojno državljanstvo in da se zato lahko zateče v tujino, - da je prodal dve stanovanji v Mariboru, ki sta preurejeni v poslovne prostore, kar kaže na to, da opušča svojo poslovno dejavnost, - da je prodajno pogodbo sklenil naslednjega dne po tem, ko je policija zasegla njegovo poslovno dokumentacijo, - da ima račun pri tuji banki, - da ima v tujini svoje osebno vozilo, - da je samski, brez otrok in brez premoženja v RS in ga torej na Slovenijo nič ne veže.

3.Glede pritožnikove razlage, da predstavlja prodajna pogodba za stanovanji v bistvu le jamstveno pogodbo, sodišče meni, da je nesprejemljiva, saj je pogodba po vsebini prodajna in kot taka overjena pri notarju. V zvezi z zatrjevanjem, da bi lahko zapustil Slovenijo že takoj za tem, ko mu je policija zasegla njegovo poslovno dokumentacijo, pa tega ni storil, sodišče to možnost sicer dopusti, hkrati pa poudarja, da je pritožnik takoj naslednji dan po zasegu sklenil prodajno pogodbo za stanovanji oziroma poslovne prostore, kar kaže na to, da se je resno začel ukvarjati z mislijo, da Slovenijo zapusti. Tudi dejstvo, da se je odzval vabilu UNZ na informativni razgovor po mnenju sodišča ne dokazuje, da ne bi zapustil Slovenije v primeru, če zoper njega ne bi bil odrejen pripor. Nasproti dejstvu, ki ga navaja pritožnik, da ima v M. mater pa sodišče poudarja, da ima v N. očeta, in da zato navedeno dejstvo, kot tudi dejstvo, da ima v Sloveniji dekle in da odplačuje kredit za stanovanje, ni pomembno.

Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno zatrjuje kršitev ustavne pravice do osebne svobode iz 20. člena Ustave in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Trdi, da v nobenem primeru ne bi odšel v tujino in se sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, iz katerih izhaja, da priporni razlogi niso podani. Poudarja, da je bil med preiskavo že dvakrat v tujini, pa se je vsakič vrnil, glede stanovanj, ki naj bi jih prodal M.M. pojasnjuje, da gre v bistvu za zastavno pogodbo, ki ob vračilu posojenega zneska ugasne, glede računa v A., ki je naveden v sklepu, pa navaja, da na njem nima nobenih sredstev. V ustavni pritožbi še navaja, da glede kaznivega dejanja goljufije, ki ga je osumljen, ni imel goljufivega namena, v preostalem delu ustavne pritožbe pa opisuje druge kazenske zadeve, v katerih nastopa "preiskovalni organ" A.R., ki naj bi tudi v konkretnem primeru z netočnimi podatki zavedel sodišče, da je odredilo pripor.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr.št. 2 - Kpr 1440/95.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določbi prve točke drugega odstavka 201. člena ZKP je dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

6.Po pregledu izpodbijane sodne odločbe in kazenskega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odreditvi pripora zoper pritožnika ravnalo v skladu z ustavnimi določbami in določbami ZKP, ki določajo pogoje za odreditev pripora zaradi begosumnosti, in da zato pritožnikova ustavna pravica do osebne svobode ni bila kršena.

7.Ker sklep o uvedbi preiskave ob določanju o priporu še ni bil izdan, je bilo sodišče dolžno v sklepu o odreditvi pripora ugotoviti in obrazložiti obstoj utemeljenega suma kot osnovne predpostavke za odreditev pripora. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora in izpodbijanega sklepa senata, je sodišče obstoj utemeljenega suma obrazložilo in njegov obstoj ob reševanju pritožbe zoper sklep ponovno preizkusilo. Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi zaključkov sodišča ne morejo omajati. Pritožnik ključnim ugotovitvam glede sklepanja poslov z oškodovanci in višine pridobljene premoženjske koristi niti ne ugovarja. Navaja le posamezne okoliščine, ki naj bi kazale, da pri sklepanju poslov ni imel goljufivega namena, kar pa lahko ob upoštevanju nasprotnih dejstev, ki izhajajo iz kazenske ovadbe in na podlagi izvedenih dokazov, ki jih imata možnost predlagati obe stranki - tožilec in obdolženec, pokaže šele nadaljnji potek preiskave.

C.Sodišče je po oceni Ustavnega sodišča pravilno ugotovilo in obrazložilo tudi priporni razlog, ko je ugotovilo in obrazložilo tiste okoliščine, ki v konkretnem primeru kažejo na nevarnost, da bi pritožnik pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Na pritožnikove navedbe glede sklepanja prodajnih pogodb je odgovorilo že Okrožno sodišče v izpodbijanem sklepu, tako kot je odgovorilo tudi na ostale pritožbene navedbe, na katere se pritožnik "v izogib ponavljanja" v ustavni pritožbi samo sklicuje. Navedbe v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na druge (kazenske) postopke, ki se vodijo ali bi se morali voditi zoper druge obdolžence, so v konkretni zadevi neupoštevne. Sama obljuba oziroma zatrjevanje, da pritožnik ne bi v nobenem primeru odšel v tujino pa ob tem, ko obstajajo zgoraj navedene okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, tudi po oceni Ustavnega sodišča, za zagotovitev pritožnikove navzočnosti v kazenskem postopku in s tem za izvedbo oziroma potek kazenskega postopka ne zadostuje.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič