Jedro

Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesa in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine zahteva upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, kar pomeni, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Izrek

I. Pritožbi se v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek 11.800,00 EUR nadomesti z zneskom 14.000,00 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 222,20 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.800,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.755,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2009 do dneva plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v višini 2.589,82 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da poleg priznane odškodnine za nematerialno škodo prizna tožnici še razliko v znesku 2.200,00 EUR, in sicer za telesne bolečine še znesek 1000,00 EUR, za strah še 700,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še znesek 500,00 EUR. Tožnica v pritožbi povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzitete telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu in navaja, da je ob takšnem obsegu poškodb in intenziteti ter trajanju bolečin ter strahu upravičena do odškodnine, kot jo uveljavlja v (spremenjenem) tožbenem zahtevku, ker je v skladu s sodno prakso.

3. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, v sodbi je podrobno pojasnilo in opisalo trajanje in intenziteto telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu. Podrobno se je tudi opredelilo do zdravstvenih težav tožnice, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pa bi lahko vplivale na ugotovljene telesne in duševne bolečine tožnice. Prvo sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožnici ni priznalo celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jo je zahtevala v spremenjenem tožbenem zahtevku.

5. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesa in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine zahteva upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, kar pomeni, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno (2). Na navedenih kriterijih je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali je bila tožnici priznana pravična denarna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo.

6. Tožnica je zaradi škodnega dogodka utrpela kompresijsko-impresijski zlom 11. in 12. prsnega vretenca, kar je huda telesna poškodba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica hude telesne bolečine šest dni, ki jih je blažila z rednim jemanjem zdravil proti bolečinam. Nato je imela mesec in pol srednje hude bolečine, po tem času pa je imela tožnica še štiri do pet mesecev blage in stalne telesne bolečine. Tožnica bo tudi v bodoče imela občasne blage bolečine ob ponavljajočem se sklanjanju, dolgotrajnem sedenju, v prisilnem položaju, ob dolgotrajnih vožnjah s prevoznimi sredstvi, ki so povezane z vibracijami ter ob poskusu dvigovanja bremen težjih od pet kilogramov. Tožnica se je zdravila devet mesecev. Šest dni je bila hospitalizirana v bolnišnici, pri čemer je bila štiri dni odvisna od pomoči negovalnega osebja. Tožnica je bila štirinajst dni hospitalizirana v Zdravilišču Laško, nato pa je izvajala fizioterapijo v ambulanti (petnajstkrat). Poleg neprijetne in boleče fizioterapije, je bilo neprijetno in boleče tudi prejemanje zdravil proti strjevanju krvi z injekcijo v podkožje (tridesetkrat). Tožnica je bila enaintridesetkrat izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja, kar je zdravju škodljivo. Tožnica je štiri mesece in en teden nosila tritočkovni steznik, ki jo je motil pri nošenju oblačil, sedenju, hoji in spanju ter je preprečeval sklanjanje in obračanje.

7. Tožnici se je zaradi poškodb poslabšala kvaliteta njenega življenja. Postala je razdražljiva, težave ima s spanjem in hojo po stopnicah. Po poškodbi je potrebovala pomoč pri vseh opravilih v skupnem trajanju treh do štirih mesecev. Zamenjala je delovno mesto, pred nezgodo je opravljala delo iskanja kod na zvitkih papirja, sedaj pa opravlja sedeče delo, ki ga mora večkrat prekinjati (vsakih trideset minut) in izvajati vaje za razgibavanje in vzeti analgetik, saj so v nasprotnem primeru bolečine premočne. Posledično trpi njena zbranost in delovna učinkovitost. Tožnica je pred poškodbo v prostem času kolesarila in hodila na sprehode. Prav tako se je v službo vozila s kolesom. Po poškodbi je morala vožnjo s kolesom opustiti, sprehode pa omejiti. Sprehodi ji zaradi bolečin ob obremenitvah več ne prinašajo tolikšnega veselja in zadovoljstva kot pred poškodbo. Trajne posledice predstavlja za tožnico 17 % zavrta gibljivost prsno ledvene hrbtenice. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica zaradi poškodbe zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se sklanjanje in pripogibanje, dvigovanje težjih bremen od petih kilogramov, da je zmanjšano sposobna za dolgotrajno sedenje v prisilnem položaju, dolgotrajne transporte, povezane s tresljaji, za trdo sestopanje z manjših višin in za dolgotrajno hojo po neravnem terenu ter za hojo po hribu navzgor in navzdol. Prav tako je zmanjšano sposobna za rekreativne in družabne aktivnosti, ki zahtevajo navedene sposobnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna odškodnina 12.500,00 EUR (7.000,00 EUR za prvo in 5.500,00 EUR za drugo obliko negmotne škode), kot jo je zahtevala tožnica v spremenjenem tožbenem zahtevku.

8. Tožnica je ob samem škodnem dogodku utrpela hud primarni strah, saj je šlo za nepričakovan dogodek povezan z močnimi bolečinami. Tožnica je poškodbo utrpela v delovni nezgodi, v kateri je padla z višine okoli petih metrov na betonska tla. Tožnica je izpovedala, da je ob padcu začutila pok v predelu hrbtenice in hude bolečine, zaradi česar se je tako ustrašila, da ni mogla dihati in sprva niti ni mogla nikogar poklicati na pomoč. Ujeta je bila med visokimi zvitki papirja, ki jih je bilo treba umakniti, da so ji reševalci lahko pomagali. Tožnica je utrpela hud primarni strah, ki ga je trpela tudi med prevozom v bolnišnico in med pregledom v bolnišnici, kar je skupno trajalo dve uri. Nato je strah prešel v hud strah za izid zdravljenja, ki je trajal štiri dni, tožnica pa je prestajala še srednje hud strah najmanj mesec in pol. Blažja zaskrbljenost za izid zdravljenja je trajala šest mesecev. Glede na trajanje in intenziteto strahu je pritožbeno sodišče priznalo tožnici za to vrsto škode odškodnino v višini 1.500,00 EUR.

9. Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo v višini dvanajstih povprečnih neto plač, kar nekoliko odstopa od odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih. Sodna praksa pri podobnih poškodbah priznava odškodnine v višini enajstih do petindvajsetih povprečnih neto plač. Tako je bila oškodovancu v zadevi pod evidenčno številko VS 001776 priznana odškodnina v višini petindvajsetih povprečnih neto plač, v zadevi pod evidenčno številko VS 001882 pa je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini enajstih povprečnih neto plač, vendar je bila v navedenem primeru pri oškodovancu intenziteta telesnih in duševnih bolečin ter strahu blažja in tudi bolečine so trajale krajše obdobje kot pri tožnici. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče kot primerno odškodnino za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah tožnici priznalo odškodnino v višini 14.000,00 EUR (2.200,00 EUR več od sodišča prve stopnje).

10. Pritožba tožnice je v celoti utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

11. Pritožba je bila utemeljena, zato mora tožena stranka plačati tožnici priznane pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnici so bili priznani pritožbeni stroški v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in sicer: 168,00 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3210) in 20 % DDV ter 20,60 EUR za materialne stroške (tar. št. 6000 in 6002), skupaj 222,20 EUR.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 260/2004.