Jedro

V 285. čl. ZOR je določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo za izpodbijanje. Navedeno zakonsko določilo pravi, da se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz 1. odst. 281. čl. lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Citirano določbo je treba razlagati tako, da je rok za vložitev tožbe za izpodbijanje odplačnih dolžnikovih razpolaganj eno leto ne glede na to, ali je pridobitelj sorodnik ali ne, rok za vložitev tožbe za izpodbijanje neodplačnih dolžnikovih razpolaganj pa je v vsakem primeru tri leta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba za nepremičnine, ki sta jo sklenila dne 14.4.1999 M. K. in N. K. v razmerju do tožeče stranke brez učinka. Tožena stranka je za izterjavo zapadle terjatve tožeče stranke v višini 17.983.884,00 SIT s pripadajočimi obrestmi dolžna dovoliti izvršbo na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. xx k.o. P. in na njej lastnih 3/4 nepremičnin, vpisanih v vl. št. xy k.o. P., dobljenih z darilno pogodbo z dne

14.4.1999. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 409.672,00 SIT z obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in s tem kršilo načelo obojestranskega zaslišanja. Ustrezno tudi ni obrazložilo zavrnitve dokazov, zato gre za kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo toženke kot stranke, saj bi le na ta način lahko ugotovilo, da je izvršba na zaščiteno kmetijo nedopustna, zato tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo. Nadalje toženka zatrjuje, da je M. K. podpisal pogodbo z dne 24.12.1996 kot direktor I. d.o.o. in ne kot fizična oseba. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da je izvršba na nepremičnine, ki jih je prejela od svojega očeta z darilno pogodbo, nedopustna glede na določbo 177. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Sodišče prve stopnje bi se lahko z zaslišanjem toženke kot stranke prepričalo o obstoju razlogov o nedopustnosti izvršbe. Nadalje pritožnica meni, da dolžnik M. K. ni vedel, da škoduje tožeči stranki s tem, ko je sklenil darilno pogodbo s svojo hčero, kar je mogoče zaključiti glede na njegove trditve, da njegova terjatev do tožeče stranke ne obstoji. Pritožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe, saj je po njenem mnenju neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso podani. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Ob upoštevanju določbe 281. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v konkretnem primeru, ker je obligacijsko razmerje, za katerega se zahteva, da nima pravnega učinka nasproti tožeči stranki, nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, je mogoče odplačno razpolaganje dolžnika izpodbijati, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, ali če je tretja oseba to vedela ali mogla vedeti (1. odst.). V 2. odst. je zakon postavil domnevo, da je sorodnikom do določenega kolena znano, da dolžnik ravna v škodo svojih upnikov. V 3. odst. je isti člen določil, da je dovoljeno izpodbijati tudi neodplačno dolžnikovo razpolaganje s premoženjem in da se pri takem razpolaganju šteje, da je dolžnik vedel za škodljivost svojega razpolaganja ter za utemeljenost izpodbijanja takega dolžnikovega ravnanja ni treba, da pridobitelj ve za škodjivost dolžnikovega ravnanja. V 4. odst. navedenega člena pa je zakon še posebej določil, da je odpoved dediščini šteti za neodplačno razpolaganje. V 285. čl. ZOR je določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo za izpodbijanje. Navedeno zakonsko določilo pravi, da se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz 1. odst. 281. čl. lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Citirano določbo je treba razlagati tako, da je rok za vložitev tožbe za izpodbijanje odplačnih dolžnikovih razpolaganj eno leto ne glede na to, ali je pridobitelj sorodnik ali ne, rok za vložitev tožbe za izpodbijanje neodplačnih dolžnikovih razpolaganj pa je v vsakem primeru tri leta. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da je po določbi 285. čl. ZOR določen rok tri leta za odplačna razpolaganja v korist krvnega sorodnika in za neodplačna razpolaganja, napačen.

V konkretnem primeru je dolžnik M. K. dne 14.4.1999 sklenil s toženko, ki je njegova hči, pogodbo, ki sta jo imenovala darilna pogodba. Ob upoštevanju določbe 2. odst. 99. čl. ZOR o razlagi pogodb, se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Sklenjene pogodbe torej ni mogoče presojati, ali gre za odplačen oz. neodplačen pravni posel le po imenu pogodbe, pač pa po njeni vsebini in po skupnem namenu pogodbenikov. M. K. in toženka sta se v VII. točki pogodbe dogovorila, da se obdarjenka obvezuje, da bo spoštovala in izvajala vse obveznosti, dogovorjene z izročilno pogodbo z dne 6.1.1987, sklenjeno med njenimi starimi starši in njenim očetom - darovalcem.

Toženka je na obveznosti, ki jih je s sklenitvijo darilne pogodbe prevzela in so razvidne iz predložene izročilne pogodbe, sklenjene dne 6.1.1987, ves čas postopka opozarjala. Za odločitev o tem, ali je tožba vložena pravočasno, je glede na zgoraj navedena določila zakona, potrebno ugotoviti, ali je pravni posel, ki ga je sklenil dolžnik dne 14.4.1999, odplačen ali ne. Te pravno odločilne okoliščine pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj je očitno štelo, da je tožba vložena pravočasno tudi če bi šlo za odplačen pravni posel, saj je bila pogodba sklenjena v korist hčere. Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je pogodba z dne

14.4.1999 odplačna ali ne, saj je od tega odvisna ocena, ali je bila tožba pravočasno vložena. Ker je rok iz 285. čl. ZOR materialni prekluzivni rok, je pritožbeno sodišče na to okoliščino dolžno paziti po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava v smislu 2. odst. 350. čl. ZPP. V okviru te presoje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je tožba vložena pravočasno, vsaj preuranjen.

Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno razveljaviti že iz tega razloga, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materilanopravne presoje 285. čl. ZOR dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 355. čl. ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je pogodba, ki jo je dolžnik sklenil s toženko, odplačen oz. neodplačen pravni posel in v odvisnosti od teh ugotovitev znova odločiti o zahtevku oz. o tožbi.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti, ni potrebe, da bi odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo iz drugih razlogov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.