Jedro

Pri presoji težko popravljive škode je treba izhajati iz narave začasne odredbe kot nujnega začasnega ukrepa za preprečitev nastanka tiste težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in ki ima lahko za posledico, da njegov morebitni uspeh s tožbo zanj ne bo ostal brez pomena. To pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu in posledicami, ki naj jih začasna odredba prepreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 57,12 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, s katero mu je občinski inšpektor naložil, da v roku 10 dni od njenega prejema z drogov javne razsvetljave, ki se nahajajo na tam navedenih zemljiščih, odstrani oglaševalne objekte "obešanke", postavljene v varovalnem pasu občinskih in državnih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa. Tožnik je ob tem predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj do odločitve o tožbi odloži izvršbo, napovedano za 27. 9. 2016. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je menilo, da zanjo ni izpolnjen pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob sklicevanju na odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 348/2011 in I Up 25/2011 je poudarilo, da materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, ni težko popravljiva škoda v smislu navedene zakonske določbe ZUS-1 in da se morajo škodi zaradi odstranitev "obešank" praviloma pridružiti še druge negativne posledice odstranitve, na primer take, ki izhajajo iz razmer na strani zavezanca. Tudi sicer so tožnikove navedbe o škodi v višini 19.000,00 EUR (vrednost investicije postavitve spornih oglaševalskih objektov) pavšalne in neizkazane, kar velja tudi za prihodke v višini 5.643,02 EUR na mesec. Tudi sicer bi morale biti poleg višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost tožnikovega poslovanja, zato pavšalne navedbe o tem, kar da lahko pripelje do njegove nelikvidnosti in izgub delovnih mest, ne zadostuje. Po presoji sodišča enako velja za hipotetične in neizkazane trditve o njegovi odškodninski odgovornosti v razmerju do naročnikov in o škodi, ki bi mu nastala zaradi zmanjšanja ugleda v razmerju do naročnikov in do potencialnih naročnikov.

3. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi v konkretnem primeru šlo le za materialno prikrajšanje, saj je izrecno pojasnil, da bo škoda nastala tudi zaradi okrnitve njegovega poslovnega ugleda in nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Teh pa v tej fazi še ni mogoče denarno ovrednotiti. Neizpolnjevanje obveznosti do naročnikov ne bo pomenilo le izgube strank, ampak teh zaradi slabega ugleda tudi v bodoče ne bo mogel pridobiti. Po njegovem mnenju zaključek prvostopenjskega sodišča kaže na očitno nerazumevanje poslovne prakse gospodarskih subjektov. Sodišče poleg tega ni navedlo konkretnih razlogov glede presoje nastanka hujših neugodnih posledic za vsako od strank predmetnega postopka, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka upravnega spora. Meni, da toženka ni in ne bo v ničemer prikrajšana, saj ji bo v zvezi z oglaševanjem tako kot do sedaj plačeval najemnino, ob kasnejši morebitni zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka pa bo za toženko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen glede na stališča ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu – tako odložitvene iz drugega odstavka,(1) kot ureditvene iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 (2) – mora biti izpolnjen pogoj, da bi tožnik brez nje že v času trajanja sodnega postopka utrpel težko popravljivo škodo. Tudi če je omenjena škoda na tožnikovi strani verjetno izkazana, sodišče ne bo izdalo začasne odredbe, če bi s tem nesorazmerno poseglo v javno korist ter koristi nasprotnih strank.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu nastala z odstranitvijo oglaševalnih objektov. Ker že ta pogoj ni bil izpolnjen, sodišču ni bilo treba ugotavljati in presojati prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov v zvezi s presojo nastanka hujših neugodnih posledic za vsako od strank obravnavanega postopka.

8. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotavljalo le materialno prikrajšanje in da je spregledalo zatrjevano škodo iz naslova okrnitve tožnikovega poslovnega ugleda, do katere naj bi prišlo, ker zaradi odstranjenih "obešank" za oglaševanje z drogov javne razsvetljave ne bo mogel izpolnjevati obveznosti do naročnikov, posledično pa naj bi to vplivalo tudi na potencialne nove naročnike. Sodišče je namreč navedbe o tem štelo za hipotetične in neizkazane (12. točka obrazložitve). Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe na omenjeno okoliščino navezoval nastanek škode, ki da bo prav gotovo nastala, ker da bo veljal za subjekt, ki ne izpolnjuje obveznosti. Te navedbe o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča pavšalne, brez jasne povezave s posamičnim spornim objektom, in kot take nezadostne. Zato na njih ni mogoče graditi zatrjevanih posledic o okrnjenem ugledu v razmerju do obstoječih naročnikov, še manj pa nelikvidnosti in izgube delovnih mest oziroma ogroženosti poslovanja kot posledice okrnjenega ugleda.

9. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da je treba pri presoji navedene škode izhajati iz narave začasne odredbe kot nujnega začasnega ukrepa za preprečitev nastanka tiste težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in ki ima lahko za posledico, da njegov morebitni uspeh s tožbo zanj ne bo ostal brez pomena. To namreč pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu in posledicami, ki naj jih začasna odredba prepreči (tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016). V obravnavanem primeru je predmet spora vprašanje zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitve nezakonito postavljenih "obešank" za oglaševanje z drogov javne razsvetljave. Odstranitev teh objektov pa ni neposredna podlaga zatrjevanemu zmanjšanju poslovnega ugleda, saj gre za učinke, ki so le hipotetičnega in bodočega značaja, torej posredni. Poenostavljeno povedano: ker poslovni ugled ne bo okrnjen zaradi odstranjenih "obešank" za oglaševanje - tega ne trdi niti tožnik -, ampak zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zatrjevana težko popravljiva škoda ni škoda, zaradi katere je mogoče izdati začasno odredbo v upravnem sporu.

10. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na šestem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker gre za pritožbo zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v tarifi (tožena stranka se sicer sklicuje na tarifno številko 30, ki se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za predlog za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper odločitev o tem predlogu), je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 100 točk po 2. točki tarifne številke 46. V skladu z 11. členom Odvetniške tarife je priznalo tudi priglašeni pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev. Skupaj je torej priznalo 102 točki, kar znaša po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) 46,82 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 57,12 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

(1) Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

(2) Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.