Jedro

Glede izpolnjevanja razpisnih pogojev in kriterijev za oblikovanje prednostnega vrstnega reda za podelitev posojil je relevantno za odločitev o zadevi dejansko stanje na dan vložitve konkretne prošnje za razpis oziroma najpozneje zadnji dan roka za prijavo, določenega z razpisom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke (brez številke) z dne 1.3.2000, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Odbora za porabo sredstev tožene stranke z dne 24.6.1992 o razvrstitvi tožnice v 2. prioritetni razred za razdelitev posojil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločbo izdala v skladu s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 2059/97-6 z dne 5.1.2000. Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen tožbeni ugovor glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga smiselno uveljavlja tožnica z navedbami, da je imela ob vlogi za posojilo 14 let skupne delovne dobe, mož pa 20, kar pa ni bilo izkazano v času vložitve tožničine prijave, zap. št. 1493 na Razpis posojil za poplačilo posojil z neugodnimi posojilnimi pogoji (v nadaljevanju: razpis), objavljen dne 3.5.1992. V skladu z določbo 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila tudi na vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravno relevantne okoliščine obravnavane zadeve. V obravnavanem primeru je pravno relevantno dejansko stanje glede izpolnjevanja razpisnih pogojev in prednostnih kriterijev na dan vložitve konkretne prošnje na razpis oziroma najpozneje zadnji dan roka za prijavo, določenega z razpisom, morebitne pozneje spremenjene dejanske okoliščine pa se lahko upoštevajo le pri poznejših razpisih posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega tožbenega ugovora glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navedb, da je imela v vlogi za posojilo 14 let skupne delovne dobe, mož S.P. pa 20 let, ki so bile dejansko izkazane v času vložitve njene prijave. Popolno vlogo z vsemi zahtevanimi dokazili (14.5.1992), obvestilo K. z dne 15.6.1992, da ji z dnem 27.6.1992 preneha delovno razmerje kot tehnološkemu presežku in bo v družini zaposlen le mož (30.6.1992 je bila prijavljena na Republiškem zavodu za zaposlovanje kot nezaposlena). Tudi zdravniško potrdilo za moževega sina A. dokazuje težko motnjo v duševnem razvoju v času pridobitve posojila, kar je bila podlaga za upoštevanje davčne olajšave (stanje se je kasneje še poslabšalo).

Kriteriji za oblikovanje prednostnega vrstnega za dodelitev posojil upravnega odbora tožene stranke so bili sprejeti dne 22.6.1992, to je že po njeni dopolnjeni vlogi in dokazilih. Zato ne razume, zakaj jo je odbor za porabo sredstev tožene stranke uvrstil v 2. prioritetni razred ob popolni vlogi z vsemi dokazili in prošnjami in ne v ugodnejše višje razrede (3., 4. in 5. razred), kamor je bilo razvščenih več kot 80.000 vseh slovenskih prosilcev na razpis. Meni, da gre pri njej za diskriminacijo, saj ob vseh izkazanih dokazilih ni bila uvrščena v enega izmed višjih prioritetnih razredov, pa bi morala biti. S tem so bili kršeni 14., 15. in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Pri njej ni šlo za morebiti pozneje spremenjene dejanske okoliščine, ampak so bile okoliščine, ki so opravičevale dodelitev maksimalnega posojila (100%) podane že ob razpisu tožene stranke. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke in ji naloži, da ponovno odloči o njeni vlogi za dodelitev ugodnega posojila, ter ji ga dodeli v višini še dodatnih 50% (glede na kriterije tožene stranke z dne 22.6.1992) oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožnica na podlagi v času razpisa predloženih podatkov pri dodelitvi posojila iz sredstev tožene stranke pravilno razvrščena v 2. prioritetni in ne v 4. ali 5. prioritetni razred, kot bi po njenih navedbah morala biti. Ker je pravno relevantno za odločitev o zadevi dejansko stanje glede izpolnjevanja razpisnih pogojev in kriterijev za oblikovanje prednostnega vrstnega reda za podelitev posojil na dan vložitve konkretne prošnje na razpis oziroma najpozneje zadnji dan roka za prijavo, določenega z razpisom, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica pri dodelitvi posojil pravilno razvrščena, saj je organ prve stopnje lahko odločal o zadevi le na podlagi predloženih podatkov, ki se nanašajo na navedeno obdobje. Iz potrdila njenega takratnega delodajalca (K.I., L.) z dne 12.5.1992, ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je bila na dan izdaje tega potrdila tožničina skupna delovna doba 10 let (kar ne dosega kriterija 1/3 skupne delovne dobe) in da ji bo delovno razmerje prenehalo 27.6.1992 (kar pomeni, da je bila v času razpisa še zaposlena). Prav tako tožnica v času spornega razpisa za moževega sina A.P. ni predložila v razpisu zahtevanega potrdila Centra za socialno delo, ki bi izkazovalo izpolnitev prednostnega kriterija iz 8. člena Pravilnika o porabi sredstev Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 19/92, Pravilnik) in pod točko 2 razpisa. Predloženo potrdilo Centra za mentalno zdravje z dne 26.6.1990 se nanaša na drugo zadevo, in sicer na presojo sposobnosti A.P. za služenje vojaškega roka. Naknadno dostavljena odločba o odmeri dohodnine pa se nanaša na leto 1994 in ne na leto, ki je merodajno za odločanje o zadevi. Zato ni utemeljeno tožničino sklicevanje na to, da je bila izpolnitev navedenih kriterijev v času razpisa ustrezno izkazana.

Morebitnih poznejših spremenjenih dejanskih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati pri odločanju o zadevi. To pa sta pravilno ugotovila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za naknadno določanje kriterijev, če je odbor tožene stranke, ki je odločal o razdelitvi sredstev na podlagi v Pravilniku določenih kriterijev, ki so bili tudi objavljeni v razpisu, te kriterije le ovrednotil oziroma konkretiziral, za kar je imel pooblastilo v določbi 4. odstavka 8. člena Pravilnika. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati niti sklicevanje na druge prosilce, katerih vloge naj bi bile v primerjavi s tožnico drugače rešene, ker niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.