Jedro

Tožnik je brez napak volje s pisno izjavo jasno in nedvoumno izrazil željo, da mu pogodba o zaposlitvi preneha. Tožniku je tako delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 80 in 81. členu ZDR, zato njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke z dnem 17. 4. 2013 nezakonito; ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi tožeče stranke za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec pri prodaji, sklenjena med tožečo in toženo stranko z dne 26. 9. 2008, ni prenehala in še traja; ugotovitev, da je odjava tožeče stranke s strani tožene stranke iz obveznih socialnih zavarovanj z dnem 17. 4. 2013 nezakonita ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljala pred nezakonito odjavo iz obveznega pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega ali zavarovanje za primer brezposelnosti in jo za ves čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in odjave iz obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega ali zavarovanja za primer brezposelnosti, prijaviti v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter podatkov o zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti za namen priznanja delovne dobe tožeče stranke. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za ves čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne za pretekli mesec do plačila, na fiduciarni račun odvetniške pisarne tožene stranke (vse točka I izreka). Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka) ter toženi stranki v končno plačilo naložilo stroške priče A.A. v znesku 99,90 EUR (točka III izreka).

Zoper točko I in del točke II, po kateri tožnik krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa v tem delu razveljavi sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je lastnoročno napisana izjava, ki jo je tožnik napisal s pomočjo prisotnih na razgovoru z vsebino: „C.C., 18. 3. 2013 dam sporazumno odpoved delovnega mesta D. z dnem 18. 3. 2013“, določna in nedvoumna, ker naj bi bila v njej jasno izražena volja pritožnika, da mu delovno razmerje preneha z implicitno vsebovanim predlogom za sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Tožena stranka ni dokazala s pisnim dokazom, da bi bil tožnik seznanjen z namestitvijo kamer, oziroma da bi bile te nameščene zakonito. Navaja, da sicer ni nikoli zatrjeval nedopustne grožnje, zavajanja v zmoto ali uporabo sile pri razgovoru v sejni sobi, pri katerem so s strani tožene stranke sodelovali trije njeni predstavniki. Njegovo stališče je namreč, da možnost delodajalca, da delavca povabi na zagovor, na katerem ga obdolži storitve kaznivega dejanja in mu predoči dve možnosti, ali da sam poda odpoved, ali pa da ga bo prijavil policiji in odpustil v postopku izredne odpovedi, ne more veljati neomejeno, ne da bi delodajalec pri tem ravnal v skladu z določili in postopki, ki so za primer obdolžitve hujših kršitev delovnih obveznosti določeni v delovnopravni zakonodaji. Tožena stranka je kršila tožnikove pravice, saj mu ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor ter omogočila preteka vsaj treh delovnih dni med vročitvijo pisne obdolžitve in sestankom, s čimer bi tožniku omogočila pripravo na zagovor. Prav tako mu ni omogočila in ga poučila, da na zagovoru lahko prisostvuje njegov pooblaščenec. Sporne izjave tožnik ni zapisal na svojo lastno pobudo, ki bila neodvisna od sestanka, ki so ga trije predstavniki tožene stranke vodili s tožnikom, temveč na pobudo teh treh delavcev tožene stranke. Iz izjave E.E. je razvidno, da je bil, preden je vodil razgovor s tožnikom, prepričan, da je le-ta žago ukradel, na sestanek je bil povabljen prav zaradi tega, ker naj bi delodajalec razpolagal z indicem v zvezi s hujšo kršitvijo delovnih obveznosti z namenom prenehanja delovnega razmerja. Ne glede na to, na kak način je delovno razmerje prenehalo, lahko govorimo o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in ne na pobudo delavca. Sklicuje se na 7. člen Konvencije mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. RS, št. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v 7. členu določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Ker je tožena stranka želela prenehati z delovnim razmerjem s tožnikom, bi morala v skladu s citirano Konvencijo MOD, v povezavi s 83. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) tožniku vročiti pisno obdolžitev in ga vabiti na zagovor ter mu omogočiti pripravo na zagovor, na katerem bi sodeloval tudi njegov pooblaščenec ali predstavnik sindikata ter bi lahko šele na samem zagovoru tožniku predstavila možnost, da mu delovno razmerje preneha sporazumno z odpovedjo, ali z njegovo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega tožniku ni bila omogočena priprava in sodelovanje njegovih predstavnikov na samem zagovoru. Meni, da je zgoraj citirana izjava takšna, da je ni mogoče šteti za določno in nedvoumno, z jasno izraženo voljo, da tožniku preneha delovno razmerje, z implicitnim vsebovanim predlogom za sporazumno skrajšanje odpovednega roka. Iz izjave ni videti, katera pogodba o zaposlitvi se odpoveduje, kakšen je odpovedni rok, pri tem pa poudarja, da tudi tožena stranka ni razlagala te tožnikove izjave kot redne odpovedi, kar je razvidno iz več okoliščin in sicer, da ga je najprej že 18. 3. 2013 odjavila iz socialnih zavarovanj in ga na njegov poziv 22. 3. 2013 prijavila nazaj v obvezna zavarovanja, (za nazaj) z dnem 19. 3. 2013, saj v kolikor bi bila podana odpoved, bi bila le-ta jasna in nedvoumna in se navedeno ne bi moglo zgoditi, če bi vsebovala določilo o odpovednem roku. To izhaja tudi iz okoliščine, da je tožniku poslala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki pa ga tožnik ni podpisal, tožena stranka pa je v predmetnem sporazumu v drugi alineji 1. člena zapisala, da stranki ugotavljata, da je delavec podal pisni predlog za razveljavitev pogodbe, ne pa, da je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi (kot to sedaj tožena stranka navaja v sodnem postopku). Prav tako naj bi na to kazala okoliščina, da je tožnika odjavila iz zavarovanj po poteku 30 dnevnega roka, ki je začel teči 19. 3. 2013, saj v kolikor bi tožnik (pravilno tožena stranka) resnično razlagala izjavo, ki jo je po nareku podal tožnik, kot odpoved pogodbe, bi tožnika odjavila iz zavarovanj po poteku odpovednega roka, ki ga je imel tožnik določenega v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2008, in po kateri je bil določen odpovedni rok dveh mesecev. Iz navedenega izhaja, da tudi tožena stranka ni štela sporne izjave kot izjave, ki bi bila določna in nedvoumna podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi se sodišče prve stopnje strinjalo, da je bila izjava zakonita oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito, pa ni mogoče šteti, da je bila tudi odjava delodajalca z dne 17. 4. 2013 zakonita. Tožena stranka bi morala tožnika odjaviti s potekom odpovednega roka, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik tudi opozarja, da se ni strinjal z namestitvijo videokamer in o tem ni bil seznanjen pred njihovo namestitvijo. V kolikor bi tožena stranka razpolagala z aneksi, kakor je bilo to izpovedano na glavni obravnavi, bi jih na naroku za glavno obravnavo tudi lahko predložila, kakor tudi vso dokumentacijo v zvezi namestitvijo kamer, vendar tega ni storila. Zato se takšni posnetki na CD-ju ne morejo uporabiti kot dokaz, saj kamere niso bile zakonito nameščene. Na obravnavi se je ugotovilo, da sta bila dva CD posnetka, vendar sta bila kot dokaz posneta le v enem izvodu za sodišče. Tožnik se je sicer strinjal, da se je posnetek predvajal na glavni obravnavi, ker ga je imel na računalniku posnetega priča E.E., vendar pa glede na to, da se tožena stranka do konca glavne obravnave ni zavezala predložiti še en izvod CD-ja, v skladu s 106. členom ZPP nadaljnje izvajanje tega dokaza ni bilo dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi prvega odstavka 80. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) lahko pogodbeni stranki odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom - redna odpoved. Delavec lahko po določbi prvega odstavka 81. člena ZDR redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. V skladu s prvim odstavkom 86. člena ZDR mora bit redna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Odpoved mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR vročena pogodbeni stranki. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, je v skladu s prvim odstavkom 92. člena odpovedni rok 30 dni, ki po določbi 93. člena ZDR prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi.

Po oceni izvedenih dokazov, v katerem je sodišče prve stopnje vpogledalo v listinsko dokumentacijo v spisu ter zaslišalo priče F.F., E.E., G.G., H.H. ter A.A., je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2008 (A1 in B2) na delovnem mestu svetovalec pri prodaji, delo pa je nastopil dne 15. 10. 2008. Dne 23. 4. 2013 ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj in sicer za nazaj s 17. 4. 2013. Tožnik je dne 26. 4. 2013 toženi stranki podal zahtevek za odpravo kršitev, ki ga je tožena stranka prejela dne 30. 4. 2013. Do zahtevka se je tožena stranka opredelila dne 10. 5. 2013 po svojem pooblaščencu ter ga je v celoti zavrnila (B5).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpadne električne stroje in naprave ločevala in naročala odvoz pogodbenemu podjetju za razgradnjo in ustrezno deponiranje. Ugotovilo je, da je lahko kdo od zaposlenih izrazil željo, da bi katerega od teh strojev imel, ta prošnja pa se je potem odobrila s strani poslovodstva. Brez posebne odobritve pristojne osebe delavci teh strojev niso smeli vzeti iz kontejnerjev in jih odnesti domov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v petek 8. 3. 2013 I.I., zaposlen pri toženi stranki v PE J., iz mrežastega zabojnika z odpadki odstranil motorno žago in jo dal zraven v drug PVC zabojnik s pokrovom. Žago je odstranil iz mrežastega zabojnika zato, da bi kasneje vprašal vodstvo, če bi jo lahko dobil za rezervne dele, ker ima tako žago že doma in bi iz dveh sestavil eno. Ko je želel I.I. dne 11. 3. 2013 vzeti žago iz zabojnika in vprašati za dovoljenje, je ugotovil, da žage ni v zabojniku. O tem je obvestil varnostno službo, ki je pregledala posnetke nadzornih kamer in ugotovila, da je omenjeno žago imel v rokah tožnik dne 9. 3. 2013, varnostna služba pa je nato vse posnetke skupaj z zapisnikom predala vodstvu tožene stranke. Po pregledu teh posnetkov se je tožena stranka odločila, da bo tožnika povabila na razgovor. Tožnik je prišel 18. 3. 2013 z dopusta ter je bil s strani nadrejenega delavca E.E. povabljen na razgovor v sejno sobo. Na razgovoru so bili prisotni poslovodja E.E. in namestnik poslovodje G.G. ter H.H. Tožniku so predočili, da je motorna žaga izginila iz zabojnika, tožnik pa je izjavil, da o tem ne ve nič. Ko so mu pokazali posnetek, na katerem ima žago v rokah, je najprej rekel, da je žago vrgel v keson, nato pa, da jo je vzel. Povedano mu je bilo, da obstajata dve možnosti in sicer, ali sam napiše odpoved, ali pa se zadeva preda policiji. Tožnik je z mize vzel list papirja in prosil, če lahko odpoved napiše nekdo drug in jo bo sam podpisal, ker odpovedi ne zna napisati. Rečeno mu je bilo, da je to njegova odločitev in da jo mora napisati. Ker je tožnik še naprej prosil, če lahko kdo pomaga, mu je G.G. namignil, kaj naj napiše ter je v tem smislu tožnik napisal lastnoročno odpoved (B6), jo podpisal in izročil E.E., ko je napisal potrdilo, da je odpoved prejel. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, ni bila podana v hipu, niti ga k odpovedi ni prisilil noben od nadrejenih delavcev. Tudi tožnik sam izpostavlja, da glede izjave z dne 18. 3. 2013 ne uveljavlja napak volje. Zato je za odločitev o pritožbi bistveno le, ali bi morala tožena stranka, preden je tožnika povabila v sejno sobo na sestanek, na katerem je tožnik podpisal odpoved, ravnati enako, kot da gre za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ter mu posredovati pisno obdolžitev, dati ustrezen rok za zagovor, ter ga seznaniti s pravico, da je na zagovoru prisoten pooblaščenec in predstavnik sindikata, torej smiselno enako postopati, kot to določa ZDR v 83 in 84. členu. Tožnik zmotno šteje, da je šlo v obravnavanem primeru za enak pravni položaj, kot če bi delavcu prenehalo delovno razmerje na pobudo delodajalca, v smislu določbe 7. člena Konvencije MOD. št. 158. Takšnega stališča ni mogoče uspešno utemeljiti s tem, da je bila tožena stranka oziroma njen predstavnik E.E. pred pogovorom v sejni sobi prepričan, da je tožnik ukradel žago, ter da je bil tožnik vabljen na ta sestanek prav zaradi namena tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje.

Po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče izenačiti teh dveh situacij ter šteti, da je šlo za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. To bi preseglo okvir, v katerem ZDR določa obseg pravic delavca oziroma obveznosti delodajalca v postopku redne oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za takšno zavzemanje v ZDR ni podlage, prav tako tudi ni utemeljeno sklicevanje na 7. člen Konvencije MOD št. 158. Tudi če je pri toženi stranki dejansko obstajal tak namen, zaradi tega torej ni bila dolžna tožnika pisno seznanjati s svojim ugotovitvami, mu vročiti pisno obdolžitev ter mu omogočiti zagovor. Zato odjava iz zavarovanj iz tega razloga ni nezakonita.

Izjava, ki jo je dne 18. 3. 2013 napisal in podpisal tožnik (B6), tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja jasno in nedvoumno izraženo voljo tožnika, da mu delovno razmerje preneha oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca po 80. in 81. členu ZDR. Res je, da je tožnik v odpovedi navedel, da bi mu delovno razmerje prenehalo 18. 3. 2013, iz zavarovanj pa je bil odjavljen po poteku 30 dni, vendar to na veljavnost odpovedi ne vpliva. Na takšno ugotovitev tudi ne vplivajo navedbe v pritožbi, da nekatere okoliščine kažejo na to, da tožena stranka sama ni štela izjave za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožniku poslala v podpis sporazum o prenehanju razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ter da je tožnika odjavila iz zavarovanja po poteku 30 dni, v primeru jasno izražene volje, da gre za redno odpoved delavca, pa bi ta odpovedni rok znašal 2 meseca, glede na določbo 14. člena Pogodbe o zaposlitvi. Glede na jasno izraženo voljo tožnika, da mu delovno razmerje preneha 18. 3. 2013 in ne morda kasneje s potekom odpovednega roka, bi tožena stranka lahko tožnika že s tem dnem odjavila iz zavarovanja, tožnik ni izpodbijal datuma prenehanja oziroma odjave iz zavarovanja zaradi 2 mesečnega odpovednega roka, temveč je štel, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki mu ni omogočila zagovora in sodelovanja pooblaščenca na sestanku v sejni sobi.

Ker je v obravnavani zadevi odločilno le, da je tožnik brez napak volje jasno in nedvoumno izrazil željo, da mu pogodba o zaposlitvi preneha, za odločitev niti ni bistveno, kako je tožena stranka pridobila podatke iz video zapisa. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo očitke tožnika, da so bili dokazi protipravno pridobljeni s kršitvijo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami in dopolnitvami; ZVOP-1) in da bi jih moralo sodišče prve stopnje izločiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da 77. člen ZVOP-1 določa, da se lahko izvajanje nadzora znotraj delovnih prostorov izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varstvo ljudi ali premoženja ali za varno varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi, da se lahko videonadzor izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej navedene interese, da je prepovedano izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih ter da morajo biti zaposleni pred pričetkom izvajanja videonadzora vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na izpoved priče E.E., ki je prepričljivo pojasnil, da so bile kamere nameščene po celem objektu že od odprtja trgovskega centra dne 11. 11. 2005 in sicer na lokacijah, kjer se gibljejo stranke in zaposleni, razen v skupnih prostorih. Nekatere kamere so bile fiksne, druge pa se je dalo upravljati iz video sob. Na samem vhodu v objekt je tudi označba, da je celoten prostor pod videonadzorom in s tem so bili seznanjeni vsi zaposleni, ki so v zvezi s tem tudi podpisali aneks. Enako je izpovedala tudi priča F.F., zaposlena pri toženi stranki kot prodajalec ploščic, ki je izpovedala, da je bila z namestitvijo kamer seznanjena in da so bili obveščeni vsi delavci, saj so dobili aneks k pogodbi, ki ga je bilo potrebno podpisati. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so bili posnetki videokamer, ki jih je predložila tožena stranka, pridobljeni zakonito in ne v nasprotju z določili ZVOP-1. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti tisti, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe v skladu s 154. členom ZPP ter prvim odstavkom 165. člena ZPP.