Jedro

Na strani tožeče stranke gre za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsaka od tožnic vložila samostojno tožbo in njuna odškodninska zahtevka nista medsebojno odvisna. To terja uporabo pravila iz drugega odstavka 41. člena ZPP. Tudi s procesnega vidika je zato treba šteti, da vsaka od tožnic uveljavlja samostojni zahtevek, ki pa ne presega revizijskega praga.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnic za plačilo 5.000 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnic in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnici v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata vse revizijske razloge in predlagata spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe je revizijsko sodišče v tej zadevi vprašanje dovoljenosti revizije presojalo po besedilu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-D (primerjaj 130. člen novele). Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Pravilo o ločenem upoštevanju vrednosti tožbenih zahtevkov v primeru sosporništva na pasivni strani velja tudi za sposporništvo na aktivni strani, saj se morajo po ustavljenem stališču sodne prakse enaki procesni položaji obravnavati enako (primerjaj npr. II Ips 540/2008).

5. V tej zadevi sta tožnici zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve ustavno varovane pravice do sojenja v razumnem roku. Zahtevali sta plačilo zneska 5.000 EUR. Njuna odškodninska terjatev za plačilo nepremoženjske škode že po naravi stvari ni skupna in tudi ne solidarna, saj je vezana na osebo vsake konkretne oškodovanke. Tudi sicer se solidarnost na upniški strani po 406. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne domneva. Kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom. Pri nepremoženjski škodi več upnikov ne gre za tak primer.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da gre za deljivo terjatev oziroma obveznost. Za tako terjatev po tretjem odstavku 393. člena OZ velja pravilo, da se deli na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve, če ni določeno kaj drugega.

6. Tudi s procesnega vidika gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsaka od tožnic vložila samostojno tožbo in njuna odškodninska zahtevka nista medsebojno odvisna. To terja uporabo že omenjenega pravila iz drugega odstavka 41. člena ZPP. Tudi s procesnega vidika je zato treba šteti, da vsaka od tožnic uveljavlja samostojni zahtevek (primerjaj II Ips 351/2004), ki pa glede na določbo tretjega odstavka 393. člena OZ znaša 2.500 EUR in zato ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

7. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo obeh tožnic skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.