9. 4. 1992

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 9.4.1992 obravnavalo pobudi Demokratične stranke upokojencev Celje in Draga Gregorina iz Celja in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobud in ne bo začelo postopka za oceno ustavnosti 2. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 10/91) oziroma tega zakona v celoti.

O B R A Z L O Ž I T E V :

Oba pobudnika sta že v pobudi z dne 18.3.1991 oziroma z dne 20.4.1991 predlagala, naj ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 10/91). Ustavno sodišče je ti dve in druge pobude delno sprejelo in s sklepom z dne 11.7.1991 začelo postopek za oceno ustavnosti 4. člena tega zakona. Z odločbo z dne 17.10.1991 je ugotovilo, da določba 4. člena zakona ni v skladu z ustavo Republike Slovenije, kolikor se nanaša na pokojnine, uveljavljene v času od 1.1.1991 do vključno 21.3.1991.

Oba pobudnika ponovno predlagata, naj sodišče oceni ustavnost zakona v celoti oziroma 2. člena tega zakona. Pri tem se Demokratična stranka upokojencev Celje sklicuje na prvotno pobudo, navaja pa še, da je z odločbo ustavnega sodišča z dne 17.10.1991 rešeno samo vprašanje upokojencev, ki so uveljavili pokojnine od 1.1. do 21.3.1991, ki so postali s tem privilegirani, saj so jim bile pokojninske osnove zvišane, vsem prej upokojenim pa da so bile uskladitve pokojnin "zamrznjene". Meni, da je to pravno nevzdržno in da sta bila s tem v pokojninski sistem vnesena zmeda in neenotno reševanje. Drago Gregorin pa vztraja, da ustavno sodišče ponovno preuči vse njegove navedbe, tudi tiste, ki jih je objavil v časopisu Delo dne 12.10.1991 in predvsem dne 14.12.1991, in začne postopek za oceno 2. člena zakona. Meni predvsem, da je ustavno sodišče sprejelo stališče, da pravice, pridobljene na podlagi dolgoročnega vlaganja, ki temelje na zakonu in upravni odločbi, niso ustavno zaščitene, in opozarja, da je v pravnih, demokratičnih državah v veljavi obratno načelo, da so zaščitene vse tiste pravice, ki so pridobljene na podlagi zakona, pogodb in upravnih odločb, razen če so izjeme in pogoji izrecno ustavno določeni.

V obrazložitvi sklepa z dne 11.7.1992, s katerim je ustavno sodišče delno sprejelo pobude in začelo postopek za oceno ustavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je ustavno sodišče tudi navedlo svojo oceno glede pridobljenih pravic iz pokojninskega zavarovanja, posebej pa tudi glede ustavnosti določb 1. do 4. člena navedenega zakona. V obeh ponovnih pobudah niso navedeni taki novi razlogi ali dejstva, ki bi povzročili spremembo teh ocen.

Predvsem ni utemeljeno mnenje pobudnika Draga Gregorina, da je ustavno sodišče sprejelo stališče, da ustava sploh ne varuje pridobljenih pravic. Menilo je le, da ni utemeljeno stališče, da ustava preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam.

Stališče, da ni mogoče z zakonom spreminjati pravic, določenih v prej veljavnem zakonu, bi namreč pomenilo, da tovrstne zakonske spremembe niso dopustne, ne tiste, ki so ob spreminjanju razmer potrebne zaradi izvedbe načel in ciljev zavarovanja, in tudi ne tiste, ki so nujne zaradi tega, ker ekonomske razmere ne dovoljujejo zagotavljanja dosedanje višine pokojnin vsem upokojencem, starim in novim. Nespremenjena višina pokojnin starih upokojencev bi v takem primeru namreč povzročila zmanjšanje pokojnin samo novim upokojencem; to pa bi pomenilo hudo kršitev načela enakosti.

Tako določba prvega odstavka 205. člena prej veljavne ustave kot tudi določbi prvega in drugega odstavka 50. člena nove ustave varujeta posameznikovo pravico do socialne varnosti, v primeru pokojninskega zavarovanja pravico do njegove socialne varnosti v primeru starosti. Vendar je zavarovanje obvezno, ureja ga zakon, ki tudi določa pogoje za pridobitev pravic iz takega zavarovanja in njihov obseg. To ni odvisno samo od prispevkov posameznika na podlagi dela, temveč tudi od drugih prispevkov oziroma sredstev (kar pomeni, da ne gre preprosto za pravice, pridobljene na podlagi dolgoročnega vlaganja), poleg tega pa tudi od izvedbe načela vzajemnosti in solidarnosti. Ustava poleg tega varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (2. odstavek 155. člena ustave).

V obrazložitvi sklepa z dne 11.7.1991 je ustavno sodišče opredelilo svoje mnenje tudi glede 2. člena tega zakona, ki omejuje usklajevanje povprečnih pokojnin do ravni 85 % povprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v republiki. Tej določbi ni utemeljeno očitati kršitev ustavnega načela o enakosti vseh pred zakonom, saj velja splošno, za usklajevanje vseh pokojnin. Prav tako te določbe ni pravilno razlagati tako, kot je to razumeti v pobudi Demokratične stranke upokojencev Celje, da ta določba omejuje usklajevanje pokojnin z učinkom za nazaj ("Vsem prej upokojenim pa so po zakonu bile uskladitve pokojnin zamrznjene"). Ta določba omejuje usklajevanje pokojnin le za naprej, od uveljavitve tega zakona (22.3.1991) dalje. Učinek za nazaj bi imela delno le določba 4. člena zakona, ki jo je ustavno sodišče v tem delu zato spoznalo za neskladno z ustavo. Z odpravo posledic te neskladnosti na podlagi prehodnih določb novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne bi smelo priti do privilegiranja upokojencev, upokojenih v času od 1.1.1991 do 21.3.1991, nasproti starejšim upokojencem, saj bi tudi za te zadnje usklajevanje pokojnin do 21.3.1991 moralo potekati po zakonu, ki je veljal do takrat. Vzrok tem razlikam med pokojninami torej ni izpodbijana novela zakona, temveč njena uporaba.

Morebitne druge neenakosti med pokojninami raznih skupin upokojencev niso nastale z izpodbijano novelo iz leta 1991 in zato niso bile predmet ocene v tem sklepu.

Odločba ustavnega sodišča z dne 17.10.1991 o ugotovitvi neskladnosti določbe 4. člena zakona z ustavo, kolikor ta zakonska določba učinkuje za nazaj, ni neposredno spremenila položaja upokojencev, temveč je pomenila obveznost zakonodajalca, da v šestmesečnem roku uskladi zakonsko določbo z ustavo. Skupščina Republike Slovenije je to v roku storila s sprejetjem novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zaradi česar je ustavno sodišče s sklepom U-I-24/91 z dne 2.4.1992 postopek ustavilo. Z uveljavitvijo omenjenega zakona je tudi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 10/91), katerega oceno predlagata pobudnika, prenehal veljati.

Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek