Jedro

Glede na vsebinske, objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti oziroma učinke pravnomočne sodbe ima sodba sodišča v zadevi I P 595/2011 zavezujoč pomen tudi za to pravdo, v kateri sta udeleženi isti pravdni stranki. Pravnomočnost sodbe se nanaša na celoten sklop dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek.

Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka toženca za vračilo posojila v zadevi I P 595/2011 in ob ugotovitvi prvega sodišča, da je prišlo do razveze pogodbe po 105. členu OZ (glede na povedano je bila posojilna pogodba razvezana v celoti), je obveznost tožnice iz posojilne pogodbe prenehala obstajati, v posledici tega pa je ugasnila tudi hipoteka na tožničini nepremičnini (drugi odstavek 270. člena OZ). Zato je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljen v celoti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Ugotovi se, da je posojilna pogodba, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 20. 5. 2011, razvezana.

II. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5 k. o. ... (ID ...), v korist tožene stranke neveljavna.

III. Na nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5 k. o. ... (ID ...) se dovoli vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se hipoteka, vknjižena v korist tožene stranke, izbriše in navedena nepremičnina ni več obremenjena s to hipoteko.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 7.851,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 20. 5. 2011 razvezana glede zneska 16.550,00 EUR. Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini tožeče stranke, vknjižena v korist tožene stranke, neveljavna glede zneska 16.550,00 EUR. Odločilo je še, da se na nepremičnini tožeče stranke dovoli vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se hipoteka, vknjižena v korist tožene stranke, izbriše glede zneska 16.550,00 EUR. Kar je tožnica zahtevala več in drugače je prvo sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 250,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila posojilna pogodba razvezana in je zato neveljaven tudi vpis hipoteke na nepremičnini. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub ugotovitvi, da so podani vsi pogoji za odstop od pogodbe oziroma da je bila pogodba razvezana, razvezana pa je lahko bila le v celoti, zahtevku ugodilo le v znesku 16.550,00 EUR. O delnem odstopu ni bilo nikoli govora. Tožnica je veljavno odstopila od celotne pogodbe, ne pa le delno. Pogodba je bila zato razvezana v celoti. Ker je pogodba bila razvezana, je terjatev tožene stranke prenehala, s tem pa je prenehala tudi hipoteka kot akcesorna pravica. Tožnica ni nikoli prejela zneska, ki je bil dogovorjen s posojilno pogodbo z dne 20. 5. 2011. Tožnica ni nikoli dala navodil tožencu, da denar po posojilni pogodbi namesto njej nakaže družbi N. d. o. o. Ne drži, da bi pritožbeno sodišče zaključilo, da naj bi pritožnica sama pristala na to, da se 50.000,00 EUR nakaže družbi N. d. o. o., saj teh navedb ni podala nobena stranka. Prvo sodišče je mimo trditvene podlage zaključilo, da naj bi A. K. naročil, naj se del posojila v znesku 50.000,00 EUR nakaže na poslovni račun družbe N. d. o. o. To ne drži in tega ni zatrjevala nobena pravdna stranka. Pred Okrožnim sodiščem v Kranju je tekel pravdni postopek I P 595/2011, v katerem je M. Š. tožil tožečo stranko v tej zadevi na plačilo 67.881,00 EUR iz sporne posojilne pogodbe, njegov zahtevek pa je bil pravnomočno v celoti zavrnjen. Prvo sodišče je bilo seznanjeno s sodbo sodišča prve stopnje in s sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, vendar se prvo sodišče do teh sodb ni opredelilo. Prvo sodišče je ponovno nekritično sledilo izpovedbi B. J., pri čemer v zvezi z izpovedjo priče ni nobene trditvene podlage toženca. Prvo sodišče se ni opredelilo do nedoslednosti v izpovedbah toženčevih prič, ki jih tožnica podrobneje opisuje v pritožbi. Tudi to kaže, da tožnica ni nikoli prejela posojila. Glede izpovedbe A. K. je prvo sodišče iztrgalo posamezne dele iz konteksta. Povedal je, da nikoli ni bilo govora o tem, da bi tožnica dala hipoteko za zavarovanje tujega posojila. Šlo je zgolj za zavarovanje njenega posojila, katerega pa ni prejela. A. K. je jasno povedal, da pogodbe ne bi sklenil, če bi vedel, da denarja ne bo. Toženec je šele po podpisu posojilne pogodbe spremenil dogovor, skupaj s tretjimi so posle nato speljali po svoje tako, da v dogovor tožeča stranka ni bila vključena. Če bi tožnici bila predstavljena prava zgodba ne bi nikoli podpisala posojilne pogodbe in toženec ne bi dobil hipoteke.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je prvo sodišče znova obravnavalo podrejeni tožbeni zahtevek zaradi razveze posojilne pogodbe. Tožnica je podala trditve v zvezi s tem zahtevkom v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2013. Toženec na te trditve ni odgovoril v roku 15 dni, ki mu ga je dalo prvo sodišče na naroku 16. 1. 2013. Po preteku tega roka je toženec podal le vlogo z dne 18. 2. 2013, v kateri je navedel, da dodatne navedbe niso potrebne, ker je v dosedanjih navedbah pojasnil stališče, ki ustreza tudi kot odgovor na trditveno podlago podrejenega tožbenega zahtevka. Te navedbe ni bilo mogoče upoštevati niti v tem okviru, ker je bila glede na potek danega roka podana prepozno. Toženec zato ni zanikal trditev tožeče stranke v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, zato so ta zatrjevana dejstva štela za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). S tem v zvezi je relevantna tudi okoliščina, da toženec ni trdil, da naj bi bila hipoteka tožnice, ustanovljena na njeni zastavljeni nepremičnini, dana zaradi zavarovanja tuje obveznosti (obveznosti druge osebe) v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama razvezana zaradi neizpolnitve toženčeve obveznosti iz posojilne pogodbe (105. člen OZ). Pri tem je prvo sodišče štelo, da je bila pogodba razvezana le glede delnega zneska dogovorjenega posojila (za znesek 16.550,00 EUR), ne pa v celoti. Tožnica utemeljeno graja ta zaključek prvega sodišča. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2014 pojasnila, da je bila v pravdi Okrožnega sodišča v Kranju, v kateri je toženec kot tožnik terjal od tožnice kot toženke plačilo posojila po isti posojilni pogodbi, izdana pravnomočna sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek toženca za vračilo posojila po posojilni pogodbi z dne 20. 5. 2011 v navedeni pravdi zavrnjen (tožnica je predložila tudi obe sodbi, I P 595/2011 z dne 6. 11. 2013 in I Cp 589/2014 z dne 30. 7. 2014). Teh navedb toženec ni prerekal, zato veljajo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prvo sodišče je sicer izvedlo dokaz tudi s pregledom obeh navedenih sodb (v sodbi je navedlo, da je vpogledalo tudi vso listinsko dokumentacijo v spisu), katerima pa očitno ni pripisalo nobenega pomena za to pravdo, kot konkludentno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

7. Takšno stališče prvega sodišča je materialnopravno napačno. Iz navedenih sodb med drugim izhaja, da tožnica ni bila resnična posojilojemalka po posojilni pogodbi z dne 20. 5. 2011 za izročeni znesek posojila v višini 50.000,00 EUR, da je to bila družba N. d. o. o., da je bila posojilna pogodba v razmerju med pravdnima strankama navidezna, da toženec ni dokazal, da bi bila tožnica prejemnica vtoževanega posojila 66.550,00 EUR, da je posojilo po navedeni posojilni pogodbi prejela družba N. d. o. o. in da tožnica ni zavezana za vračilo posojila po posojilni pogodbi z dne 20. 5. 2011. Glede na vsebinske, objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti oziroma učinke pravnomočne sodbe ima sodba sodišča v zadevi I P 595/2011 zavezujoč pomen tudi za to pravdo, v kateri sta udeleženi isti pravdni stranki. Pravnomočnost sodbe se nanaša na celoten sklop dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka toženca za vračilo posojila v zadevi I P 595/2011 in ob ugotovitvi prvega sodišča, da je prišlo do razveze pogodbe po 105. členu OZ (glede na povedano je bila posojilna pogodba razvezana v celoti), je obveznost tožnice iz posojilne pogodbe prenehala obstajati, v posledici tega pa je ugasnila tudi hipoteka na tožničini nepremičnini (drugi odstavek 270. člena OZ). Zato je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljen v celoti.

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). Ker je tožnica uspela v sporu, ji je toženec dolžan povrniti pravdne stroške, ki po neizpodbijani ugotovitvi prvega sodišča znašajo 7.851,48 EUR.

9. Toženec je dolžan povrniti tožnici tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado za postopek, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV, ki so priznani v skladu z ZOdvT, po višini pa so ti stroški razvidni iz priznanih postavk tožničinega stroškovnika v pritožbi.