Jedro

Tožena stranka bi morala tožniku po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila zaradi sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bil pripoznan tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, povedati, kdaj in kje naj se zglasi, da bo pričel z delom oz. ga predhodno poslati na ustrezen zdravniški pregled ali pa mu dati druga ustrezna navodila v zvezi s pričetkom dela, ki bi jih moral tožnik spoštovati. Navedenega tožena stranka ni storila, zato tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno. To pa pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe kot nezakonito razveljavilo odločbo z dne 15. 7. 2014, s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 7. 2014 dalje do vrnitve nazaj za delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti pa mu obračunati bruto nadomestila plače, mu izplačati prispevke in davke ter neto zneske nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku II. točke izreka je višji oziroma drugačen zahtevek tožnika zavrnilo. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je s sklepom zavrglo del tožbenega zahtevka (pravilno del tožbe), v katerem je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z datumom 21. 12. 2013, ki sta jo dne 22. 4. 2014 sklenili pravdni stranki in ponudbo v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto zidar ter razporeditev na to delo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 601,30 EUR v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotno uporabljenega materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto zidar, ga razporediti na to delovno mesto, ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 7. 2014 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače, mu plačati prispevke in davke ter neto zneske nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obenem pa naj mu povrne še pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2013 (pravilno 20. 12. 2013), ki naj bi jo stranki sklenili 22. 4. 2014, sklenjena in da je tožnik glede na 16. člen ZDR-1 izpodbojno tožbo vložil prepozno. Sporna pogodba sploh ni nastala, saj se stranki nista zedinili o njenih bistvenih sestavinah. To pomeni, da do konsenza oz. soglasja volj ni prišlo, zato je ta pravni posel neobstoječ. Tožnika sta namreč k podpisu pogodbe prisilila A.A. in B.B.. Pojasnila sta mu le to, da gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožnik pa s seboj ni imel očal, da bi jo prebral. Ni res, da je A.A. tožniku povedala, da sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomožni delavec“ in da mu je povedala za konkretno višino njegove plače. Ker tožniku ni bilo dovoljeno, da pogodbo odnese domov in jo nato podpisano vrne v treh dneh, jo je podpisal takoj. Že sama vsebina pogodbe o zaposlitvi (sklenjena je bila za delovno mesto „pomožni delavec“ namesto za delovno mesto „zidar“, vnešena je bila določba o poskusnem delu) in dejstvo, da tožena stranka tožnika ni predhodno poslala na zdravniški pregled, dokazujeta, da tožena stranka ni govorila resnice, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi ni nastala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je zanjo obstajal utemeljen razlog. V skladu s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 14/2014 z dne 25. 3. 2014 je tožena stranka tožnika z dopisom pozvala, da naj se zglasi na delo, kjer bo podpisal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je pri toženi stranki zglasil 22. 4. 2014 in pogodbo podpisal. Takrat ga je tožena stranka povprašala glede začetka dela. Tožnik ji je odvrnil, da bo to odgovoril njegov odvetnik oziroma sodišče. Ta pogovor bi lahko potrdil tudi B.B., če tega dokaznega predloga sodišče ne bi neutemeljeno zavrnilo. Tožnik se ni odzval niti na dopis toženke z dne 18. 6. 2014 (pravilno 16. 6. 2014), s katerim ga je pozvala na dostavo bolniških listov, niti na pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki ju je prejel 11. 7. 2014. Nikakršnega odziva ni bilo niti na dopis pooblaščenca toženke z dne 9. 7. 2014. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožnika, da bolniških listov ni mogel dostaviti, ker mu je zdravnica pojasnila, da ni zavarovan in da mu bolniških listov ne more dati. V zvezi z zavarovanjem tožnika bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe na zavodu za zaposlovanje o tožnikovih pravicah iz naslova brezposelnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga toženke ni sprejelo in tega dokaza ni izvedlo. Ker tožnik na delo k toženi stranki ni prišel, svoje odsotnosti pa ni opravičil, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ker tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti, je kršil tudi 36. člen Zakona o delovnih razmerjih.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožnik s toženo stranko zaradi sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 14/2014 z dne 25. 3. 2014 Delovnega sodišča v Kopru, Zunanji oddelek C., ki je postala pravnomočna 23. 4. 2014, dne 22. 4. 2014 sklenil pogodbo o zaposlitvi (A2, B2), ki je sicer datirana z dnem 20. 12. 2013. To pogodbo je tožnik sklenil za delovno mesto „pomožni gradbeni delavec“, dne 15. 7. 2014 pa mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 19. 6. 2014. Iz te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mu je bila podana zato, ker je tožnik neupravičeno izostal z dela od 19. 6. 2014 dalje. Iz izpodbijane izredne odpovedi nadalje izhaja, da tožnik svoje odsotnosti ni opravičil, čeprav je bil to dolžan storiti, na delo k toženi stranki pa se ni vrnil. 7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno tako glede subjektivnega kot tudi objektivnega roka, ki ju določa 2. odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.) in da je tožena stranka spoštovala določbe ZDR-1 o pisni obdolžitvi in zagovoru (2. odstavek 85. člena ZDR-1).

8. V postopku je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita zato, ker tožniku ni mogoče očitati kršitve, ki izhaja iz te izredne odpovedi, to je, da je izostal z dela. Ugotovilo je, da dejanski razlog za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s to zgornjo ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, ki temelji na pravilni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov in na vseh ugotovljenih dejstvih, ki so bila odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka tožnika ni ustrezno pozvala nazaj na delo po že citirani sodni odločbi, tako da tožniku tudi izostanka z dela ni mogoče očitati.

9. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je tožnik v drugem individualnem delovnem sporu, ki je potekal med njim in toženo stranko, uspel s svojim tožbenim zahtevkom za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Tožena stranka je namreč v tem sporu (opr. št. Pd 14/2014) pripoznala tožbeni zahtevek tožnika, posledično pa je sodišče prve stopnje dne 25. 3. 2014 v citiranem individualnem delovnem sporu izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Po vročitvi te sodbe in še pred njeno pravnomočnostjo (kar izhaja iz priloženega spisa opr. št. Pd 14/2014) je tožena stranka tožniku poslala dopis z dne 10. 4. 2014 (A8), iz katerega izhaja, da ga glede na sodbo na podlagi pripoznave z dne 25. 3. 2014 poziva, da se v roku 8 dni od prejema poziva oglasi na delo, kjer bo podpisal pogodbo za nedoločen čas za delovno mesto pomožni gradbeni delavec. V tem dopisu je bil tožnik tudi zaprošen, da toženi stranki dostavi vse dokumente, ki so potrebni za delovno razmerje (zdravniško potrdilo, da je usposobljen za delo pomožnega gradbenega delavca in opravljen izpit iz varstva pri delu). Dopisu se je tožnik odzval in 22. 4. 2014 prišel k toženi stranki. Tega dne je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mest „pomožni gradbeni delavec“ (kar je bilo v skladu z omenjenim dopisom z dne 10. 4. 2014), vendar pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka tistega dne po podpisu te pogodbe (ali kasneje) tožnika pozvala na opravljanje dela, mu dala kakršnakoli navodila oz. napotke v zvezi z pričetkom dela pri njej. Tako mu tožena stranka ni pojasnila, kdaj bo tožnik pričel z delom oziroma na kateri lokaciji bo delal (iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnik opravljal delo po gradbiščih v Sloveniji oziroma na terenu pri naročnikih), prav tako pa ga ni poslala na ustrezen zdravniški pregled. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 20. 1. 2015, izhaja, da je tožnika po podpisu pogodbe o zaposlitvi povprašala, kdaj se bosta videla, on pa ji je odgovoril, da bo to odločil njegov odvetnik oziroma sodišče. Prav tako je izrecno izpovedala, da tožnika od podpisa pogodbe o zaposlitvi ni niti ustno niti pisno pozvala na delo (le čakala ga je, da pride) prav tako pa mu ni povedala, kaj bo delal in kdaj naj pride na delo. Ob upoštevanju dejstva, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 20. 12. 2013 (zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas), da je bil od maja 2012 nezmožen za delo in zato v bolniškem staležu in da mu je bilo delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas vzpostavljeno na podlagi sodbe sodišča, bi ga morala tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno in nedvoumno pozvati na delo (ne le na podpis pogodbe o zaposlitvi). To pomeni, da bi mu morala po podpisu pogodbe o zaposlitvi povedati, kdaj in kje naj se zglasi tožnik, da bo pričel z delom oz. ga predhodno poslati na ustrezen zdravniški pregled ali pa mu dati druga ustrezna navodila v zvezi s pričetkom dela, ki bi jih moral tožnik spoštovati. Navedenega pa tožena stranka ni storila, zato tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal. To pa pomeni, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen zakoniti razlog iz 4. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tožniku ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Glede na navedeno je bila tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

10. Upoštevaje zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato ker tožnik kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni prišel na delo. Prav tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ga je na delo pozivala tudi po podpisu pogodbe o zaposlitvi. To je v svoji izpovedbi zanikala že zakonita zastopnica tožene stranke, pa tudi listine, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, ne nudijo opore temu zatrjevanemu dejstvu. Dopisa tožene stranke z dne 16. 6. 2014 (B14), s katerim tožena stranka tožnika poziva na dostavo bolniških listov in odločb ZPIZ, nikakor ni mogoče šteti kot poziva na delo. Prav tako se kot poziv na delo ne more okvalificirati dopis pooblaščenca tožene stranke z dne 9. 7. 2014 (B6), naslovljen na tožnikovega pooblaščenca v zvezi z odškodnino, ki jo je tožnik uveljavljal od tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 17. 5. 2012. Še manj pa se lahko kot poziv na delo šteje pisna obdolžitev z vabilom na zagovor (B7), ki ju je tožena stranka podala tožniku 9. 7. 2014 prav zaradi spornih izostankov. Tudi tega, da se tožnik vabilu na zagovor (kjer bi lahko odgovoril na očitek iz pisne obdolžitve) ni odzval, se ne more šteti v njegovo škodo. Tožnik je bil namreč v tem času hospitaliziran, pa tudi sicer je pravica do zagovora pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali ne. Neizraba te pravice nikakor ne pomeni, da delavec nepravilna ravnanja, ki so mu očitana v pisni obdolžitvi, priznava.

11. V zvezi z ugotavljanjem dejstev glede zatrjevanega pozivanja tožnika na delo dne 22. 4. 2014 sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi tožene stranke smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče B.B.. Tožena stranka namreč te priče ni predlagala v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev. Poleg tega pa tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da naj bi ta priča v zvezi z pozivanjem tožnika na delo izpovedala enako kot zakonita zastopnica tožene stranke. Tej izpovedbi zakonite zastopnice pa je sodišče prve stopnje poklonilo vero, kar pomeni, da izvedba dokaza z zaslišanjem priče B.B. (tudi če bi bil predlagan za ugotavljanje teh dejstev), ne bi bila potrebna.

12. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe na zavodu za zaposlovanje glede tožnikovega zavarovanja (tožnik je trdil, da toženi stranki bolniških listov ni mogel dostaviti, ker mu je njegova zdravnica pojasnila, da mu jih ne more izstaviti, ker ni zavarovan), pritožbeno sodišče zaključuje, da izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k ugotavljanju razlogov, zaradi katerih tožnikova zdravnica tožniku ni izdala bolniških listov. Zaslišanja tožnikove zdravnice pa v postopku tožena stranka ni predlagala. Pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je tožnik kršil 36. člen ZDR-1, pa je nedovoljena pritožbena novota (člen 337 ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne odgovarja.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe. Še iz samih pritožbenih navedb tožnika (da je bil v podpis pogodbe o zaposlitvi prisiljen s strani B.B. in zakonite zastopnice tožene stranke) izhaja, da ne gre za vprašanje neobstoja pogodbe o zaposlitvi, temveč za vprašanje napake volje pri sklepanju te pogodbe. Ker na podlagi 2. odstavka 16. člena ZDR-1 pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (ta pravica pa vsakem primeru preneha po preteku 1 leta od dneva sklenitve pogodbe - 3. odstavek 16. člena ZDR-1), je bila tožba tožnika glede tega dela tožbenega zahtevka vložena prepozno. Iz dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 23. 4. 2014 (A4) jasno izhaja, da je bil tožniku že najkasneje takrat znan razlog izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa je tožbo vložil šele 14. 8. 2014, torej po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 16. člena ZDR-1. Ker s potekom 30-dnevnega roka iz 2. odstavka 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.