Jedro

Sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča, da je poziv na delo edina obveznost dolžnika, ni ugotavljalo dejstev, pomembnih za odločitev, saj po sodni praksi tožbeni zahtevek in sodbeni izrek, da je dolžnik dolžan delavca pozvati na delo, vsebuje vse, kar je potrebno, da je delavec ponovno reintegriran v delovno razmerje, kar pomeni, da dolžnik - delodajalec razporedi delavca na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto, kot pravilno opozarja pritožba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in ustavilo postopek (1.točka izreka) ter upnici naložilo povrnitev stroškov v znesku 22.889,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo (2.točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila upnica nedvomno pozvana nazaj na delovno mesto k dolžniku, to pa je bila tudi edina obveznost, ki ga izvršilni naslov nalaga dolžniku, in je dolžnik izpolnil svojo obveznost. Proti sklepu se pritožuje upnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je dolžnik s tem, ko je upnico pozval na delo, izpolnil svojo obveznost po pravnomočni sodbi. Obveznost pozvati delavca nazaj na delo namreč ni izpolnjena s tem, ko se delavcu pošlje dopis, naj se javi na delo, temveč s tem, da se dejansko ponovno vzpostavi delovno razmerje, da je torej delavec reintegriran v delovno razmerje. V konkretnem primeru do reintegracije, to je do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, ni prišlo. Ker se je upnica odzvala na dopis, s katerim je bila pozvana na delo, bi ji dolžnik moral delo tudi omogočiti. Tega ni storil, zato delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno in dolžnik svojih obveznosti ni izpolnil. Upnica pa je prepričana, da je njeno stališče pravilno, saj je bilo enakega stališča tudi Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni, ki je s sodbo in sklepom Pd 35/2004 z dne 23.09.2004 odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 01.06.2004. Bilo je mnenja, da dolžnik obveznosti po pravnomočni sodbi ni izpolnil, ko ni prišlo do reintegracije, to je ponovne vzpostavitve delovnega razmerja in zato zaradi ponovne odpovedi upnici delovno razmerje ni moglo prenehati, kljub temu, da je odpoved nezakonita. Tudi razlogovanje sodišča, da prejšnjega delovnega mesta ni več in da vrnitev upnice na drugo delovno mesto, kot je bila z izvršbo zahtevana, prekoračuje izvršilni naslov, ni pravilno. Tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je delodajalec dolžan delavca pozvati nazaj na delo, vsebuje vse tisto, kar je potrebno, da je delavec ponovno reintegriran v delovni proces, da se vzpostavi prejšnje stanje, to pa je, da delavec ponovno opravlja prejšnje delo, če pa to iz tega ali onega razloga ni možno, drugo ustrezno delo v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih, ki pojem drugega delovnega mesta ustrezno opredeljuje. Upnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne, upnici pa se povrnejo nadaljnji izvršilni stroški.

Pritožba je utemeljena.

S sodbo Delovnega sodišča v K. opr.št. Pd 13/2002 z dne 10.09.2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.št. Pdp 1601/2003 z dne 29.04.2004, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, je bilo ugotovljeno, da upnici delovno razmerje pri dolžniku dne 15.01.2002 ni prenehalo zakonito, zato jo je dolžnik dolžan pozvati na delo v osmih dneh. Upnica je na podlagi tega izvršilnega naslova predlagala izvršbo in dolžnik jo je z vlogo z dne 28.05.2004 pozval nazaj na delo (dopis v prilogi B3). Upnici delovno razmerje pri dolžniku torej ni prenehalo. Dolžnik je upnico pozval, da s 01.06.2004 nastopi delo pri sedaj Komunalnem podjetju I.B.. Kljub temu si je dolžnik očitno razlagal izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi tako, da je upnico le pozval na delo in ji 01.06.2004 ponovno izdal sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga (Delovno sodišče v K. je tudi to odpoved razveljavilo, ker je nezakonita, sodba z dne 23.09.2004, ki je upnica ni mogla predložiti prej). Ker upnici delovno razmerje pri dolžniku ni prenehalo, bi ji moral delo tudi omogočiti in vzpostaviti stanje, kot je bilo pred odpovedjo delovnega razmerja 15.01.2002. Glede na to se ni mogoče strinjati z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je utemeljen ugovor dolžnika, da je izpolnil svojo obveznost, in da je edina obveznost, ki jo sodba nalaga dolžniku, poziv upnici na delo. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča, da je poziv na delo edina obveznost dolžnika, ni ugotavljalo dejstev, pomembnih za odločitev, saj po sodni praksi tožbeni zahtevek in sodbeni izrek, da je dolžnik dolžan delavca pozvati na delo, vsebuje vse, kar je potrebno, da je delavec ponovno reintegriran v delovno razmerje, kar pomeni, da dolžnik - delodajalec razporedi delavca na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto, kot pravilno opozarja pritožba. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje (355.čl Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Odločitev je narekovala tudi razveljavitev izreka o stroških, saj bo stroškovna odločba odvisna od uspeha dolžnikovega ugovora, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je dolžnik izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu (torej razporedil upnico na delovno mesto) in o dolžnikovem ugovoru ponovno odloči. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih stroškov postopka (1.odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).