Jedro

Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje spregledali dokazno pravilo iz 1. odstavka 224. člena ZPP in sta napačno šteli, da dokazno breme nosi toženka, to ni vplivalo na samo zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišči o pravno relevantnem dejstvu oziroma o obstoju nezgode namreč nista sklepali na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), temveč je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev sprejelo, da je v navedenem primeru smrt posledica nezgode, ne pa samomora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora tožnici plačati 1.205.232 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 do plačila. Višji (obrestni) tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je proti tej sodbi vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena (1. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, naj se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napravili napačne zaključke in nato tudi napačno uporabili materialno pravo. V pritožbi je jasno izpostavila vprašanje pravne veljavnosti obdukcijskega zapisnika, ki je javna listina, iz katere izhaja, da je pokojni storil samomor. Ta ugotovitev velja, dokler se ne dokaže drugače. Tožnica ni dokazala, da je obdukcijski zapisnik glede vzroka smrti napačen oziroma, da je šlo za nezgodno smrt. Dokazno breme je bilo tako na tožnici in ne na toženki. Glede tega sta se na napačno stališče postavili obe sodišči. Sklepanji sodišč glede na izvedene dokaze, da gre za nezgodno smrt in ne za samomor, sta zgrešeni. Meni, da je z veliko verjetnostjo dokazala, da gre za samomor in da lahko govorimo skoraj o gotovosti. Tako sta sodišči glede na izvedene dokaze napačno oblikovali svoje zaključke in sta zato tudi napačno uporabili materialno pravo, saj bi bilo treba na podlagi Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 tožbeni zahtevek zavrniti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožnici (375. člen ZPP). Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnica pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je naslednje: - sin tožnice je imel pri toženki sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje po polici št. ..., za katero so veljali splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 in dopolnilni pogoji KOL-B88, - zavarovalna vsota za primer smrti zaradi nezgode je znašala 1,709.500 SIT (nevarnostni razred B), - po prijavi zavarovalnega primera je toženka priznala in tožnici izplačala zavarovalno vsoto za primer smrti zaradi bolezni v višini 294.768 SIT, - smrt R. L., sina tožnice, je posledica zastrupitve z ogljikovim monoksidom, - pokojni ni storil samomora, temveč je šlo za nezgodo.

Na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). To pomeni, da mora revidentka kršitve postopka ne le izrecno uveljavljati, ampak jih tudi obrazložiti in konkretizirati. Na neobrazloženi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (1. točka 1. odstavka 370. člena ZPP) se zato revizijsko sodišče ni oziralo.

Revizijsko sodišče soglaša z revizijsko navedbo, da gre pri obdukcijskem zapisniku za javno listino. Gre za listino, ki je sestavljena v predpisani obliki in na podlagi z zakonom poverjenega javnega pooblastila. Javna listina sicer dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva napačno ugotovljena (tretji odstavek 224. člena ZPP), pri čemer je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki javno listino izpodbija, ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. V konkretnem primeru je bila to tožnica, ki je v skladu s citirano določbo tudi ravnala. Z namenom izpodbijanja domneve je predlagala zaslišanje prič in postavitev izvedenca medicinske stroke. V primeru, ko stranka izpodbija dejstva, ki so potrjena ali določena v javni listini, že samo izpodbijanje zadostuje, da sodišče prosto ocenjuje vse izvedene dokaze (javno listino in njej nasprotne dokaze). Povedano drugače, dokazno pravilo iz 1. odstavka 224. člena ZPP preneha veljati takoj, ko stranka določeno dejstvo v javni listini izpodbija, kar pa seveda nikakor ne vpliva na samo dokazno vrednost javne listine v primerjavi z dokazno vrednostjo ostalih dokazov. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje spregledali dokazno pravilo iz 1. odstavka 224. člena ZPP in sta napačno šteli, da dokazno breme nosi toženka, glede na povedano to ni vplivalo na samo zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišči o pravno relevantnem dejstvu oziroma o obstoju nezgode namreč nista sklepali na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), temveč je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev sprejelo, da je v navedenem primeru smrt posledica nezgode, ne pa samomora.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Toženka v reviziji navaja, da sta sklepanji sodišč glede na izvedene dokaze, da gre za nezgodno smrt in ne za samomor, zgrešeni. Gre za dejanske ugotovitve sodišč, ki jih ni moč izpodbijati v postopku revizije.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišč pravilna. V primeru dejanske podlage, ki je za revizijsko sodišče dokončna (nezgodne smrti zaradi zastrupitve z vdihavanjem strupenih plinov), gre za zavarovalni primer po 5. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88, ki smiselno povzema in dopolnjuje prvi odstavek 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.).

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).