Jedro

Zgolj dejstvo, da si sodišče prve stopnje ni ustvarilo prepričanja, da bi tožeča stranka ob normalnem teku stvari prejemala dohodek v višini povprečne plače v gospodarstvu, ne more pripeljati do zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Nikakor namreč ni izključeno, da obstoji prikrajšanje, pri čemer pa je njegova višina manjša.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati rento od 1.3.1992 do 8.6.1992 v znesku po 996,80 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka, ki zapade v plačilo petega dne v mesecu za pretekli mesec. Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente od 9.6.1992 do 30.6.1999 v zneskih, kot izhajajo iz izreka odločbe, je zavrnilo. Kot nosilni razlog je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi po škodnem dogodku prejemala plačo v višini povprečne plače v gospodarstvu. Dodalo je, da bi do izgube dohodka tožeče stranke (zaradi stečaja delodajalca) prišlo tudi, če ne bi bilo škodnega dogodka, zato ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Tožnikova nezmožnost za delo ni izkazana, poleg tega pa je bil premalo aktiven pri iskanju nove zaposlitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da tožeči stranki hipotetično sicer pripada renta v višini razlike med prejetim nadomestilom in nadomestilom, ki bi ga prejemala kot brezposelna oseba, če bi bila v trenutku začetka stečaja zaposlena pri delodajalcu U. Vendar pa je tožeča stranka v svojem izračunu upoštevala plačo v višini povprečne plače v gospodarstvu, pri čemer ni dokazala, da bi plačo v takšni višini po škodnem dogodku dejansko prejemala, niti ni dokazala, kakšna bi bila višina nadomestila, ki bi ga prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za obdobje po uvedbi stečaja zahtevala rento v višini, kot je razvidna iz tožbenega zahtevka. Izračunala jo je tako, da je od zneska povprečne plače v gospodarstvu odštela prejeto nadomestilo. Drugega primerljivega podatka ni mogla pridobiti. Ni se mogoče strinjati s stališčem nižjih sodišč, ki sta izgubo bodočega zaslužka pripisali posledicam stečajnega postopka, ne pa izgubi delovne sposobnosti zaradi nesreče. Če je sodišče menilo, da so bili dohodki tožeče stranke v spornem obdobju manjši kot povprečna plača v gospodarstvu, bi ji moralo prisoditi nižjo rento, ne pa tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Če tožnik ne bi bil poškodovan v prometni nesreči, bi 9.6.1992, ko je šlo podjetje U. v stečaj, delil usodo preostalih zaposlenih delavcev in bi na Zavodu za zaposlovanje začel prejemati nadomestilo za brezposelnost. Višino nadomestila za brezposelnost bi sodišče lahko izračunalo s pomočjo izvedenca finančne stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala. V ta namen je predložila dovolj podatkov, zlasti podatek o višini plače, ki bi jo prejemala v podjetju U. pred uvedbo stečaja. Prav tako sodišče ne bi smelo v celoti zavrniti zahtevka za obdobje po poteku dveh let oziroma časa, v katerem bi tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost. V letih 1992 – 1994 je bil tožnik zdrav moški, star 25 let, sposoben vseh težkih fizičnih del, ki jih je pred škodnim dogodkom tudi opravljal. Nedvomno bi v dveh letih našel drugo zaposlitev na enakem ali podobnem delu, ki ga je opravljal pred prometno nesrečo. Glede višine odškodnine je tožeča stranka lahko predlagala le posredne dokaze z ustreznimi poizvedbami v podjetjih v K.. Če je bil rezultat poizvedb neuspešen, to ne more imeti za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka, ampak bi moralo sodišče o višini odškodnine odločiti po prostem preudarku v skladu z 216. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke. Zaradi napak v sestavi sodbe je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Odškodnina po drugem odstavku 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju ZOR) pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda torej ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo. Okrnitev sposobnosti pridobivanja se mora odraziti kot premoženjsko prikrajšanje, sicer oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova. S stališča procesnega prava citirano materialnopravno pravilo pomeni, da je zahtevek za plačilo rente vsaj delno utemeljen, kadar je podano kakršnokoli premoženjsko prikrajšanje oškodovanca, ki je v vzročni zvezi z njegovo popolno ali delno nezmožnostjo za delo, pa čeprav je prikrajšanje manjše od zatrjevanega. Šele, če se ugotovi, da premoženjskega prikrajšanja ni (če npr. oškodovanec kljub trajnim posledicam telesne poškodbe še naprej opravlja enake zadolžitve na delovnem mestu, čeprav mora v to vlagati več napora), mora sodišče tožbeni zahtevek za plačilo rente zavrniti.

Ob navedenem izhodišču je napačno razlogovanje nižjih sodišč, ki sta zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljili z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni dokazala, da bi po škodnem dogodku prejemala plačo v višini povprečne plače v gospodarstvu. Zgolj dejstvo, da si sodišče prve stopnje ni ustvarilo prepričanja, da bi ob normalnem teku stvari prejemala dohodek v takšni višini, ne more pripeljati do zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Nikakor namreč ni izključeno, da obstoji prikrajšanje na strani tožeče stranke, pri čemer pa je njegova višina manjša od zatrjevane.

Drži sicer argument sodišča druge stopnje, da mora tožeča stranka v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zmoten pa je zaključek, da tega ni storila, ker je svoj izračun za plačilo rente utemeljevala le s primerjavo s povprečno plačo v gospodarstvu. Ob presoji vprašanja, ali je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu, je treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera, za katerega je značilno, da zaradi stečaja gospodarske družbe ni mogoča primerjava s plačo, ki bi jo oškodovani prejemal pri konkretnem delodajalcu, zaradi različnih objektivnih dejavnikov (propad usnjarske industrije, prehod na pogodbeno zaposlovanje transportnih delavcev) pa ni mogoča niti primerjava s povprečno plačo v panogi. Podatek o povprečni plači v gospodarstvu, na katerega se je tožeča stranka pričela sklicevati v pripravljalni vlogi z dne 29.9.1998, je zato treba razumeti predvsem kot orientacijo pri izračunu izgubljenega zaslužka. Kasnejše navedbe tožeče stranke potrjujejo sklep, da je podatek ponudila zgolj kot pripomoček za lažji izračun premoženjskega prikrajšanja oziroma zadnjo možnost, ne pa kot edino možno primerjavo. Že v pripravljalni vlogi z dne 29.9.1998 je tako poleg primerjave s povprečno plačo v gospodarstvu alternativno predlagala analizo s primerjalnimi podatki o plačah transportnih delavcev v različnih podjetjih v K.. Kar zadeva obdobje po 9.6.1992, ko je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka nad podjetjem U., pa je za oceno ravnanja tožeče stranke bistveno še, da se je že ob uveljavljanju rentnega zahtevka sklicevala na plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka, kar je dokazovala z dopisom podjetja U. z dne 20.10.1992. Prav povprečna mesečna plača zavarovanca, ki jo je prejemal v dvanajstih mesecih pred nastankom brezposelnosti, pa je osnova za odmero denarnega nadomestila po prvem odstavku 20. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91-I – 73/08, v nadaljevanju ZZZPB). Ta podatek ob pravilni uporabi materialnega prava in osnovnih računskih operacij omogoča izračun višine nadomestila, ki bi pripadalo tožeči stranki zaradi stečaja (21. člen ZZZPB), pa tudi oceno o času trajanja pravice do denarnega nadomestila tožeče stranke (25. člen ZZZPB).

Revizijsko sodišče zaključuje, da je tožeča stranka navedla zadosten sklop trditev in predlagala dokaze, na podlagi katerih je bilo sodišče dolžno ugotavljati, ali obstoji premoženjsko prikrajšanje tožeče stranke in, v primeru pritrdilnega odgovora, kolikšno je to po višini. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo drugega odstavka 195. člena ZOR in je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo treba reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da se opredeli do ostalih pritožbenih ugovorov tožeče stranke.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).