Jedro

V 2. odstavku 65. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ 50/88 - v nadaljevanju ZTVCP - na katerega se revizija izrecno sklicuje in ki naj bi po njenih trditvah dokazoval pravilnost tožnikovega ravnanja, je res določeno, da sme voznik tik pred križiščem in na križišču prehitevati: vozilo, ki zavija na levo, prehiteva pa se z desne strani (drugi odstavek 59.člena); vozilo, ki zavija na desno, pri čemer pa ne sme s svojim vozilom na del vozišča namenjenega za promet iz nasprotne smeri; vozilo, ki vozi po prednostni cesti, ter tedaj, kadar je promet na križišču urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali znaki, ki jih daje pooblaščena oseba. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnik prehiteval na delu vozišča, ki je namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Njegovo ravnanje tako ni bilo v skladu niti z določbo ZTVCP, na katero se sam izrecno sklicuje. Za pravilno materialnopravno odločitev pa to niti ni najbolj bistveno. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se namreč vozila, ki so (tako kot tožnik) vozila po prednostni cesti, v križišču pred zaznamovanim prehodom za pešce ustavila zato, da bi pustila mimo pešce. Nastala je tedaj prometna situacija iz 66. člena ZTVCP. V taki situaciji pa tožnik drugih vozil ni smel prehitevati, niti ne zapeljati v križišče, pa čeprav je bil na prednostni cesti. Tako kot druga vozila bi moral tudi on pred prehodom za pešce ustaviti, česar pa ni storil. S tem je kršil absolutno prepoved prehitevanja iz 66. člena ZTVCP, poleg tega pa je po ugotovitvah nižjih sodišč zapeljal v križišče še neprevidno, z neprilagojeno hitrostjo in po voznem pasu, ki je bil namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev zato tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala, izključna posledica njenega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 997.200 SIT s pp, pritožbeno sodišče pa njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vožnja zavarovanke tožene stranke je bila v nasprotju s predpisi. Ustavitev prometa na prednostni cesti (iz kateregakoli razloga) ji namreč ni dovoljevala, da na "slepo" in brez upoštevanja vozil, ki so bila na prednostni cesti, zavozi iz neprednostne ceste na prednostno. Če pa že je zapeljala, bi morala ravnati s potrebno previdnostjo in pustiti mimo vsa vozila, ki so peljala po prednostni cesti, torej tudi tožnika, ki je na dovoljen način prehiteval ustavljeno vozilo (ali ustavljena vozila). Ni sprejemljivo sklepanje pritožbenega sodišča, da je tožnik prehiteval po pasu za promet iz nasprotne smeri. V resnici se je tožnik umikal zavarovanki tožene, ki se je nepravilno vključila v promet. Če bi z nepravilnim vključevanjem pravočasno prekinila, bi se tožniku verjetno uspelo trčenju izogniti. Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo določbo 2. odstavka 65.člena ZTVCP, ki dovoljuje tako prehitevanje, kot ga je izvedel tožnik. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka sama v reviziji pravilno ugotavlja,da z revizijo ne more izpodbijati v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Kljub temu pa z revizijskimi trditvami, da je zavarovanka tožene stranke v križišče zapeljala "na slepo" in brez upoštevanja vozil, ki so vozila po prednostni cesti, da je vozila s premajhno previdnostjo in da tožnik ni prehiteval po voznem pasu, ki je namenjen za promet iz nasprotne smeri, uveljavlja prav ta nedovoljeni revizijski razlog. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385.člena ZPP), so namreč drugačne. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev pa je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. V 2. odstavku 65. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ 50/88 - v nadaljevanju ZTVCP - na katerega se revizija izrecno sklicuje in ki naj bi po njenih trditvah dokazoval pravilnost tožnikovega ravnanja, je res določeno, da sme voznik tik pred križiščem in na križišču prehitevati: vozilo, ki zavija na levo, prehiteva pa se z desne strani (drugi odstavek 59.člena); vozilo, ki zavija na desno, pri čemer pa ne sme s svojim vozilom na del vozišča namenjenega za promet iz nasprotne smeri; vozilo, ki vozi po prednostni cesti, ter tedaj, kadar je promet na križišču urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali znaki, ki jih daje pooblaščena oseba. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnik prehiteval na delu vozišča, ki je namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Njegovo ravnanje tako ni bilo v skladu niti z določbo ZTVCP, na katero se sam izrecno sklicuje. Za pravilno materialnopravno odločitev pa to niti ni najbolj bistveno. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se namreč vozila, ki so (tako kot tožnik) vozila po prednostni cesti, v križišču pred zaznamovanim prehodom za pešce ustavila zato, da bi pustila mimo pešce. Nastala je tedaj prometna situacija iz 66. člena ZTVCP. V taki situaciji pa tožnik drugih vozil ni smel prehitevati, niti ne zapeljati v križišče, pa čeprav je bil na prednostni cesti. Tako kot druga vozila bi moral tudi on pred prehodom za pešce ustaviti, česar pa ni storil. S tem je kršil absolutno prepoved prehitevanja iz 66. člena ZTVCP, poleg tega pa je po ugotovitvah nižjih sodišč zapeljal v križišče še neprevidno, z neprilagojeno hitrostjo in po voznem pasu, ki je bil namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev zato tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala, izključna posledica njenega ravnanja. Tožbeni zahtevek za povrnitev nastale škode je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena. Zato je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).