Jedro

Predmetno premoženje je bilo podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju, s sklenitvijo Mirovne pogodbe z Republiko Italijo (1. priloga XIV. Mirovne pogodbe z dne 10. 2. 1947). Po določbah Zakona o denacionalizaciji Mirovna pogodba ni predpis, ki bi omogočal vrnitev premoženja po določbah ZDen, niti ne gre za primer iz 4. oziroma 5. člena ZDen, saj je bilo premoženje odvzeto zemljiško knjižnemu lastniku s sodno odločbo in ne z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 13. 2. 2004, s katero je upravni organ I. stopnje Slovenski odškodninski družbi naložil, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe denacionalizacijskemu upravičencu samostanu AAA iz B., izročiti obveznice v višini 1.089.490,00 DEM, kot odškodnini za podržavljene nepremičnine, katerih ni mogoče vrniti v naravi in sicer za nedokončano stavbo samostana na parc. št. 750, stanovanjsko stavbo na parc. št. 165 ter samostanu pripadajočo betonsko škarpo, vse ležeče v k.o. A.. V točki 2. izpodbijane odločbe pa zahtevo za denacionalizacijo tožeče stranke v celoti zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v obravnavani zadevi sporna pravica samostana AAA. iz B. do vložitve zahteve za denacionalizacijo, saj sta sporna tako temelj podržavljenja kakor tudi pravno nasledstvo po bivšem lastniku premoženja. Samostan AAA iz B. je kot pravni naslednik po Samostanski provinci BBB iz Italije, C, vložil pri pristojnem upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo premoženja med drugim tudi nepremičnin s parc. št. 750 (samostan in pripadajoča škarpa) in št. 165 (stanovanjska hiša) k.o. A.. Navedene nepremičnine so v zemljiški knjigi vpisane kot last Občine A. in so prešle v last FLRJ kot bivšo italijansko premoženje na odstopljenem premoženju, na podlagi 2. točke 1. priloge XIV. Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. 2. 1947. Glede podržavljenja je bila s strani Okrajnega sodišča v A. izdana ugotovitvena odločba z dne 15. 10. 1948 v kateri je navedeno, da je imovina Mestne občine v A. na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo prešla v last FLRJ. Zemljišče, na katerem je bil postavljen samostan, je bilo v zemljiški knjigi vpisano kot last občine, saj so frančiškani iz reda Samostanska provinca BBB iz C., v tem času šele začeli graditi samostan na občinskem zemljišču. Občina je sicer soglašala in gradnji ni nasprotovala, vendar pa med graditelji in občino ni bila sklenjena nikakršna pogodba glede prenosa lastninske pravice na predmetnem zemljišču, zato je v zemljiški knjigi ostalo vpisano lastništvo mesta A.. Iz tega razloga so bile nepremičnine po tem, ko je bila sklenjena Mirovna pogodba z Italijo, podržavljene. Predmetno premoženje je bilo podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju, s sklenitvijo Mirovne pogodbe z Republiko Italijo (1. priloga XIV. Mirovne pogodbe z dne 10. 2. 1947), ter je na tej podlagi prešlo v last FLRJ. V skladu s 79. členom Mirovne pogodbe z Italijo je namreč vsaka od zavezniških sil imela pravico, da zapleni, zadrži ali likvidira vse premoženjske pravice in druge interese, ki so na dan uveljavitve te pogodbe obstajali na ozemlju teh držav in so pripadali Italijanom ali njenim državljanom, Republika Italija pa se je zavezala, da bo glede tega premoženja upravičencem izplačala odškodnino. Zakon o denacionalizaciji že v 1. členu določa, da ureja vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah, ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. V 3. členu Zakona o denacionalizaciji pa so navedeni zakoni, ki so podlaga za vrnitev premoženja, v 4. členu pa zakon ta spisek dopolnjuje in razširja pravico do vrnitve premoženja tudi na osebe, katerim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisov sprejetih do uveljavitve Ustave SFRJ leta 1963 oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Navedeno pomeni, da po določbah Zakona o denacionalizaciji Mirovna pogodba ni predpis, ki bi omogočal vrnitev premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji, saj kot pravna podlaga denacionalizacije ni navedena niti v 3. členu omenjenega zakona, niti ne gre za primer iz 4. oziroma 5. člena istega zakona, saj je bivša lastnica premoženja - Samostanska provinca BBB imela pravico zahtevati odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Italije. Glede takih primerov pa Zakon o denacionalizaciji v 2. odstavku 10. člena jasno določa, da je temelj pravice do denacionalizacije izključen, če je imel bivši lastnik premoženja pravico zahtevati odškodnino tuje države. Ker niso izpolnjeni osnovni pogoji za vrnitev premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji, je tožena stranka izpodbijano odločbo upravnega organa I. stopnje odpravila in zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Kršitev pravil postopka naj bi bila storjena s tem, ker upravni organ I. stopnje ni vročil pritožbo zavezanke - Slovenske odškodninske družbe tožeči stranki, zaradi česar se tožeča stranka ni mogla seznaniti s pritožbenimi navedbami zavezanke ter se o njih tudi ni mogla primerno opredeliti. Tožeča stranka se je z obstojem pritožbe seznanila šele z izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa I. stopnje. V skladu z zakonskim načelom kontradiktornosti upravnega postopka upravni organ svoje odločitve ne more opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Tožeča stranka ni imela nikakršne možnosti opredeliti se do pritožbenih navedb, saj je tožena stranka o pritožbi zavezanke odločila, čeprav pritožba ni bila tožeči stranki nikoli vročena. Postopki denacionalizacije se sicer vodijo po določbah "starega" Zakona o splošnem upravnem postopku, ki izrecno ne predvideva vročitve izvoda pritožbe nasprotni stranki, je pa potrebno upoštevati, da se ta zakon uporablja na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listin o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. To pa pomeni, da se ga uporablja, če ne nasprotuje pravnemu redu RS. Veljavni "novi" Zakon o splošnem upravnem postopku v celoti upošteva ustavni izhodišči enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ki sta operacionalizirana tudi v kontradiktornosti pritožbenega postopka, zato nevročitev pritožbe ene izmed strank drugi stranki pomeni bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe naslanjala izključno na pritožbene navedbe zavezanke, je nekritično sledila stališčem zavezanke in sprejela napačno predstavljeno dejansko stanje in napačno argumentacijo veljavnih predpisov, medtem ko navedb in nespornih dokazov tožeče stranke ni obravnavala. Premoženje, ki je predmet tega postopka je bilo podržavljeno tožeči stranki kot civilni pravni osebi s sedežem na ozemlju Slovenije in ne italijanski pravni osebi ali državi Italiji, zato je odločitev tožene stranke napačna, njena interpretacija predpisov pa zavajajoča. Nacionalizirane nepremičnine niso bile last Mestne občine A. temveč je zemljišče že pred podržavljenjem zaradi gradnje na tujem svetu ex lege prešlo v last civilne pravne osebe Samostanske province BBB. Do uveljavitve ZTLR (Ur. l. SFRJ št. 6/80 in 36/90) so se namreč uporabljala pravna pravila bivšega ODZ, ki je v 418. paragrafu določal, da zemljišče pripada tistemu poštenemu graditelju, ki je na njem postavil zgradbo, če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal. Čeprav lastninska pravica na podržavljenih nepremičninah ni bila formalno prenesena na graditelja s pravnim poslom in sprememba lastninske pravice ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je postal graditelj (Samostanska provinca BBB) lastnik stavb in zemljišča na podlagi samega zakona. Iz dokumentacije nedvomno izhaja, da so samostan zgradili frančiškani ob vednosti in s pristankom Občine A., kar so potrdile tudi priče, zaslišane v upravnem postopku na I. stopnji. Tožena stranka ni upoštevala pisnega pojasnila Rimskokatoliške škofije D. z dne 19. 9. 1996 in potrdila province CCC z dne 20. 9. 2001. Tožena stranka v svojih izvajanjih očitno ni upoštevala kogentne določbe zakona, ki določa, da gre pravica vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije (14. člen ZDen). Dejstvo je namreč, da je bila nepremičnina podržavljena pravni osebi s sedežem v B., saj je samostan AAA (kot civilna pravna oseba) po vojni prešel iz province BBB na Provinco Svetega križa s sedežem v E, Republika Slovenija oziroma takratni Jugoslaviji, kot to izhaja iz potrdila province CCC z dne 20. 9. 2001. Samostan v A. je bil podružnica samostana AAA, ki je bil v lasti reda province BBB v C. od leta 1924, leta 1945 pa je prešel v last samostana AAA, ki v Sloveniji deluje v sklopu Province Svetega križa kot najvišje institucije frančiškanov v Sloveniji. Glede na to, da je tožeča stranka (v času podržavljenja pravna oseba civilnega prava s sedežem v Sloveniji) postala lastnik podržavljenega premoženja že takoj po 2. svetovni vojni oziroma leta 1945 (to je dosti pred sklenitvijo Mirovne pogodbe z Italijo), je interpretacija tožene stranke, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje napačna in v neposrednem nasprotju s spisno dokumentacijo kar posredno priznava tudi tožena stranka ko ugotavlja, da naj bi bila v času podržavljenja lastnik civilna pravna oseba - Samostanska provinca BBB. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je v zadevi šlo za neodplačno podržavljenje brez pravnega naslova v smislu 4. člena ZDen. Vpis v zemljiško knjigo je bil sicer izveden na podlagi ugotovitvene odločbe Okrajnega sodišča v A. z dne 15. 10. 1948, vendar je bil ta v neposrednem nasprotju s takrat veljavnimi predpisi, torej brez pravnega naslova. Upravičenec je kot pravna oseba civilnega prava s sedežem v Sloveniji že pred podržavljenjem na obravnavanih nepremičninah na podlagi zakona in pravnega nasledstva pridobil lastninsko pravico, zato mu z omenjeno Mirovno pogodbo niso mogle biti obravnavane nepremičnine podržavljene. Glede na navedeno se določbe Mirovne pogodbe z Italijo ne morejo nanašati na podržavljene nepremičnine in tudi niso in ne morejo biti pravni naslov za takšno podržavljenje. Do podržavljenja na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo je prišlo zgolj zaradi neurejenega zemljiško knjižnega stanja , ki ga je država zlorabila, saj je bila ob podržavljenju v zemljiški knjigi še vedno vknjižena lastninska pravica v korist Mestne občine A. (Comune di A.), ki naj bi se štela za italijansko lokalno oblast. Zato so takratne oblasti štele kot pravno podlago za podržavljenje Mirovno pogodbo, čeprav podržavljene nepremičnine niso bile last italijanskih lokalnih oblasti, ampak last upravičenca, ki je lastninsko pravico na podržavljenih nepremičninah pridobil po samem zakonu. Temelj podržavljenja ter status tožeče stranke v času podržavljenja - pravna oseba civilnega prava s sedežem v Sloveniji (po cerkvenem pravu) sta bili v upravnem postopku na I. stopnji nesporno dokazana, zato je izpodbijana odločitev tožene stranke v celoti napačna, njena obrazložitev pa nerazumljiva, v nasprotju s samim seboj in v nasprotju s spisno dokumentacijo, glede na to sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zavrne pritožbo zavezanke kot neutemeljeno, podrejeno pa da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v zadevi prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da so z ugotovitveno odločbo Okrajnega sodišča v A. izdano v nepravdnem postopku na predlog OLO A. s sklepom z dne 15. 10. 1948 nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka prešle, kot bivše italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju na podlagi 1. točke priloge XIV Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. 2. 1947, v last FLRJ. Z isto odločbo so bili tudi vsi interesenti pozvani, da v roku 15 dni po objavi odločbe prijavijo pri naslovnem sodišču svoje morebitne ugovore ali izločitvene zahtevke. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je bila pred izdajo navedene sodne odločbe lastnik in posestnik nepremičnin Občina A. (Comune di A.). Iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih izhaja, da je tedanja Občina A. v letu 1930 kupila parc. št. 52, 58, 59, 165 in 63/2 k.o. A., torej je bila lastnica vseh spornih zemljišč Občina A.. Iz upravnih spisov pa ni mogoče zaključiti, da so bili investitorji spornega samostana pravni predniki tožeče stranke provinca BBB iz C., saj tožeča stranka takih dokazov ni predložila. Iz upravnih spisov izhaja le, da je Občina A. - župan in prefekturni komisar za samostan v A. od prefekture (upravne enote) v F. zahteval plačilo za dela na ureditvi dveh enot za prebivanje oskrbnika v navedenem samostanu.

Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/00 - ZDen) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini navedenimi v ZDen (1. člen ZDen). V 3. členu ZDen taksativno navaja zakone, ki so podlaga za vrnitev premoženja, med temi pa ni Mirovne pogodbe z Republiko Italijo, ki je bila podlaga za nacionalizacijo premoženja nekdanje Občine A.. Ne glede na določbe 3. člena pa so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno odpravljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen). V zadevi ni sporno, da je bila zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, nekdanja Občina A.. V zadevi tudi ni sporno, da je predmetno premoženje prešlo v last FLRJ z odločbo sodišča v A. z dne 15. 10. 1948. Predmetno premoženje je bilo podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju, s sklenitvijo Mirovne pogodbe z Republiko Italijo (1. priloga XIV. Mirovne pogodbe z dne 10. 2. 1947). Po določbah Zakona o denacionalizaciji Mirovna pogodba ni predpis, ki bi omogočal vrnitev premoženja po določbah ZDen, niti ne gre za primer iz 4. oziroma 5. člena ZDen, saj je bilo premoženje odvzeto zemljiško knjižnemu lastniku s sodno odločbo in ne z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Premoženje, ki je predmet tega postopka, tako ni moglo preiti na tožečo stranko kot pravnega naslednika Samostanske province BBB iz C.. Samostanska provinca BBB pa je imela, v kolikor bi izkazala vlaganje v nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila Občina A., pravico zahtevati odškodnino od Republike Italije.

Iz upravnih spisov sicer izhaja, da pritožba denacionalizacijskega zavezanca zoper upravno odločbo I. stopnje ni bila vročena tožeči stranki. Po mnenju sodišča pa ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka že tekom postopka zatrjevala in dokazovala pravni temelj nacionalizacije in pravno osebnost tožeče stranke. Izpodbijana odločba temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku pred organom I. stopnje, v katerem je tožeča stranka sodelovala in bila v celoti s vsemi dejstvi in dokazi seznanjena. Zaradi navedenega po mnenju sodišča opustitev vročitve pritožbe denacionalizacijskega zavezanca tožeči stranki ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, s tem pa tudi ni podana kršitev 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).

Glede na navedeno so vsi tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni, pri tem pa sodišče pripominja tudi to, da je v času zatrjevane gradnje na tujem zemljišču območje Občine A. spadalo pod Kraljevino Italijo, zato sklicevanje tožeče stranke na pravna pravila ODZ ni utemeljeno.

Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je zato zavrnila v skladu z 1. odstavkom 59. člena ZUS.

Tožeča stranka v tožbi ni predlagala glavne obravnave, niti izvedbe novih dokazov. Glede na navedeno in glede na stališča, ki jih je v zadevi zavzelo sodišče, glavna obravnava na drugačno odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, zato je sodišče ob upoštevanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka odločalo na seji senata.