Jedro

Toženka bi morala, čeprav je sodišče prve stopnje razmerje med njo in tožnikovo materjo štelo za zaupno, bolj določno navesti zneske oziroma datume izročitve denarja. Toženka ne more uspeti zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da je izplačane kupone v celoti izročila tožnikovi sestri oziroma materi, pri čemer svojih trditev ne podkrepi z nobenimi dokazi.

Za prenos obveznic in izplačanih kuponov je potrebno tudi sodelovanje upnika. Odklonitev posredovanja naslova in številke bančnega računa predstavlja neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, ki kot taka vodi v upniško zamudo.

V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP). Ker so vsi pravdni stroški, ki se odmerjajo glede na vrednost spornega predmeta, nastali pred delnim umikom tožbe, se ti odmerjajo po višji vrednosti, končni uspeh strank pa po spremenjeni vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 2.210,04 EUR (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku 33.031,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 33.957,03 EUR od 5. 6. do 11. 6. 2010 ter od zneska 33.931,34 EUR od 12. 6. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter toženki naložilo plačilo 2.575,07 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (III. in IV. točka izreka) in sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja upniške zamude. Meni, da bi toženka kot skrbnica za posebni primer morala poiskati tožnika in ne obratno. Poudarja, da je bil vedno pripravljen posredovati svoje kontaktne podatke, vendar jih toženka nikoli ni poskušala pridobiti. Sklicuje se tudi na sodno prakso, po kateri je sodelovalna dolžnost upnika kršena le v primeru odklonitve posredovanja številke bančnega računa, tj. aktivnega onemogočanja izpolnitve obveznosti. Sklicuje se na tretji odstavek 300. člena OZ, ki določa, da upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da v času, ko mu je bila izpolnitev ponujena, dolžnik ne bil mogel izpolniti svoje obveznosti. Poudarja, da v konkretnem primeru iz bančnih izpiskov izhaja, da toženka svoje obveznosti ne bi mogla izpolniti, tudi če bi jo upnik kontaktiral pravočasno. Toženka tudi po prejemu številke transakcijskega računa ni reagirala in je določena nakazila opravila šele bistveno kasneje. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča glede obrestovanja obresti, saj ni pomembno, ali je toženka na svoj bančni račun dobila glavnico ali obresti, temveč, da je prejela denar, ki ga je neupravičeno zadrževala. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

Toženka v pritožbi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede izročitve denarja tožniku. Vztraja pri stališču, da je denar izročila tožnikovi materi in sestri. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je med toženko in tožnikovo materjo obstajalo zaupno razmerje, zato se ob predaji denarja niso izdajala potrdila. Sodišču očita nekritično povzemanje izpovedb prič L. R. in M. R.. Ker toženka v postopku I P 228/2008 zaradi malomarnosti odvetnice ni sodelovala, sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na pravnomočno sodbo, izdano v tem postopku. Sodišče bi nadalje moralo izpovedbe prič M. M., T. M., D.M., J.G. in A. B. vsaj objektivno ovrednotiti, čeprav o izvedenih plačilih niso navedli konkretnih zneskov. Glede teka zakonskih zamudnih obresti sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je toženka nakazilo denarnih sredstev opravila znotraj razumnega roka, zato dolžniška zamuda ni nastopila z dnem 22. 4. 2010. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj bi sodišče pri izračunu končnega uspeha pravdnih stranka moralo izhajati iz nespremenjene vrednosti spora ter predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta bili vročeni vsaki od pravdnih strank. Na pritožbo toženke je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik po pokojnem očetu J. R. dedoval 991 obveznic, ki so bile očetu vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Obveznice so bile v letu 2001 in 2003 izročene toženki kot skrbnici za posebni primer. Ta je tožniku 330 obveznic izročila v novembru 2007, in sicer preko tožnikove matere L. R. in sestre M. R., preostanek obveznic, skupaj z 12.000,00 EUR iz naslova izplačanih kuponov, pa 11. 6. 2010. Tožnik je s predmetno tožbo zahteval izplačilo preostalih kuponov. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke finančne stroke ugotovilo, da je toženka za račun tožnika prejela 45.506,66 EUR izplačanih kuponov, čemur pravdni stranki nista nasprotovali. Sodišče je na podlagi zaslišanja številnih prič ter drugih predloženih dokazov ugotovilo, da navedeni znesek (z izjemo 12.000,00 EUR) tožniku ni bil izplačan, pri čemer toženka poleg glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi, in sprejema oblikovano dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženka s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti, saj je sodišče pojasnilo, zakaj priči L. R. in M. R. ocenjuje kot verodostojni in zakaj toženki ne verjame (točka 18 obrazložitve sodbe). Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi morala toženka, čeprav je sodišče prve stopnje razmerje med njo in tožnikovo materjo štelo za zaupno, bolj določno navesti zneske oziroma datume izročitve denarja. Toženka ne more uspeti zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da je izplačane kupone v celoti izročila tožnikovi sestri oziroma materi, pri čemer svojih trditev ne podkrepi z nobenimi dokazi. Za presojo verodostojnosti prič R. ob tem ni bistveno, da toženka v pravnomočno zaključenem postopku I P 228/2008 ni sodelovala, temveč da je bila izpovedba prič v obeh postopkih skladna in prepričljiva. Ker sta priči v obeh postopkih izrecno navedli, koliko sta od toženke prejeli iz naslova izplačanih kuponov obveznic, toženka oziroma iz njene strani predlagane priče pa njunih izjav niso uspele izpodbiti, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da toženki svojih trditev o celotnem poplačilu prejetih zneskov ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri navedlo, zakaj izpovedb prič M. M., T. M., D. M., J. G. in A. B. ni bilo moč upoštevati (primerjaj točko 20 obrazložitve sodbe). Nobena od navedenih prič namreč pri izročanju denarja ni bila prisotna, zato o odločilnih dejstvih ni vedela izpovedati.

Pravilna je tudi odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti. Ob tem ni jasen pritožbeni očitek tožnika glede obrestovanja obresti, saj je sodišče štelo, da v razmerju med pravdnima strankama zneski obresti, ki jih je SOD, d. d., plačala toženki ne predstavljajo obresti, temveč glavnico, ki jo je toženka dolžna izročiti tožniku (primerjaj točko 26 obrazložitve). Sodišče tako ni uporabilo določila 375. člena OZ o prepovedi obrestovanja obresti, zato je pritožbeni očitek tožnika, ki trdi nasprotno nelogičen in kot tak neutemeljen. Glede vprašanja upniške zamude tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je bila toženka kot skrbnica za posebni primer dolžna tožniku kot dediču denacionalizacijskega upravičenca dati račun o opravljenih poslih in mu izročiti vse, kar je prejela, in sicer nemudoma po prenehanju skrbništva (775. člen OZ). Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za prenos obveznic in izplačanih kuponov potrebno tudi sodelovanje upnika. Brez potrebnih podatkov (naslov tožnika in številka transakcijskega računa) namreč toženka svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Čeprav je njena obveznost zapadla že tedaj, ko so bile obveznice prepisane nanjo, je v dolžniško zamudo prišla šele tedaj, ko je s strani tožnika oziroma njegove odvetnice prejela ustrezne podatke za prenos sredstev. Tovrstna sodelovalna dolžnost upnika izhaja tudi iz sodne prakse, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. Po odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 118/2011 je tako prav odklonitev posredovanja številke bančnega računa neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, takšna neaktivnost pa predstavlja upniško zamudo (prvi odstavek 300. člena OZ). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za nastop upniške zamude ni pomembno, ali je bila toženka tudi dejansko pripravljena pravočasno izpolniti svojo obveznost. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnik svoje prebivališče namenoma prikrival in to kljub dejstvu da je bil seznanjen s pravico do deleža na zapustnikovem premoženju tako na podlagi sklepov o dedovanju, kot tudi z dopisom pooblaščenke L. R. in M. R. z dne 15. 11. 2007. Toženka mu tako pred aprilom 2010 svoje izpolnitve niti ni mogla ponuditi, zato se tožnik ne more sklicevati na njeno nemožnost izpolnitve zaradi slabe finančne situacije (tretji odstavek 300. člena OZ). Tudi sicer je dokaz nesposobnosti izvedbe izpolnitve na strani tožnika, ki svojih trditev o toženkini nezmožnosti izpolnitve v času zapadlosti posamezne terjatve ni podkrepil z dokazi (212. člen ZPP). Zgolj pavšalno sklicevanje na bančne izpiske toženke ne zadošča, saj bi tožnik moral določneje navesti, da toženka ob zapadlosti kuponov (ki je za posamezne zneske nastopila različno, saj so se kuponi izplačevali dvakrat letno) ni bila zmožna izpolniti svoje obveznosti. Tudi sicer se tožnik na toženkino nezmožnost izpolnitve v smislu preprečitve upniške zamude (tretji odstavek 300. člena OZ) sklicuje šele v pritožbi, kar ni dovoljeno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik namreč ni izkazal, da se na tovrstno okoliščino brez svoje krivde ni mogel sklicevati prej (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Ker se je toženka s kontaktnimi podatki tožnika seznanila 21. 4. 2010, je pravilno tudi stališče sodišča, da je dolžniška zamuda (in s tem začetek teka zakonskih zamudnih obresti) nastopila 22. 4. 2010. Pritožbene navedbe toženke, ki trdijo drugače so neutemeljene. V skladu s 773. členom OZ je namreč prevzemnik naročila dolžan od nepravočasno izročenega denarja plačati zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko bi denar moral izročiti, kar pa ne more biti šele 11. 6. 2010, kot zmotno trdi toženka.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede stroškovne odločitve. V skladu s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP). Ker je tožnik tožbo delno umaknil šele s pripravljalno vlogo z 23. 11. 2011, vsi pravdni stroški, ki se odmerjajo glede na vrednost spornega predmeta, pa so nastali prej, je pravilna odločitev sodišča, da se ti odmerjajo po višji vrednosti, končni uspeh strank pa po spremenjeni vrednosti. Pritožba toženke je tako neutemeljena tudi v tem delu.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.