Jedro

Čeprav je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe naveden tudi nateg vratnih mišic, torej sled poškodbe, to ne vpliva na opredelitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil D. Č. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije napoten na pravdo. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz razmeroma obsežne zahteve je namreč razvidno, da obramba od začetka do konca uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar zadeva telesne poškodbe, ki jih je utrpela oškodovanka. S takšno zahtevo za varstvo zakonitosti pa ni mogoče uspeti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornik vztraja na navedbah zahteve in opozarja na dejstvo, da je obramba predlagala uporabo določb 427. člena ZKP, saj se po mnenju zagovornika pojavlja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. V skladu z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na navedeno drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi določba 427. člena ZKP ne omogoča vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti iz tega razloga, temveč določa le, da če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (kar pomeni pri presoji uveljavljanih kršitev procesnega ali materialnega zakona) precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ima Vrhovno sodišče možnost razveljavitve takšne sodbe.

7. V konkretni kazenski zadevi zagovornik sicer uvodoma opozarja na kršitve procesnega in materialnega zakona, vendar pa teh kršitev kasneje v zahtevi ne obrazloži, temveč kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izražanje dvoma v ugotovitev sodišča, da je oškodovanka utrpela natrganje rotatorne manšete desnega ramena kot posledico ravnanja obsojenca, nadalje v presojo, ali je bila oškodovanka v svoji izpovedi prepričljiva ali ne, očitki, da sodišče ni ugotavljalo, v katero steno naj bi obdolženec oškodovanko potisnil in na kateri steni naj bi zadobila poškodbe, da je bila oškodovanka pri podajanju ovadbe in pri svojih navajanjih pri zdravniku neiskrena ipd. namreč pomenijo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vlagati.

8. Trditve, da je iz izreka razbrati, da je nateg vratnih mišic lahka telesna poškodba, pa niso utemeljene. Že pritožbeno sodišče je namreč na iste pritožbene navedbe, kot so očitki, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, odgovorilo, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, katere poškodbe imajo naravo lahke telesne poškodbe in katere ne. Glede natega vratnih mišic je sledilo izvedencu sodne medicine, ki je to poškodbo opredelil kot sled poškodbe. Dejstvo, da je tudi nateg vratnih mišic, torej sled poškodb, naveden v krivdoreku, nima vpliva na opredelitev kaznivega dejanja, čeprav ne predstavlja elementa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, gre pa za okoliščino, ki je pomembna pri presoji teže dejanja.

9. Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v delu, kjer uveljavlja kršitev materialnega kazenskega zakona pa ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.