Jedro

Sodišče v posestnem sporu daje varstvo glede na zadnje stanje posesti (1. odst. 78. člena ZTLR), ki jo je, kot to zaenkrat izhaja iz izpovedbe samega toženca, tožnik vendarle imel. Izvrševanje dostopov po tej poti je namreč toženec po lastnih navedbah dopuščal. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi "tožnik najbrž res uporabljal občasno ta prehod, vendar le takrat, kadar ga toženec in njegova žena nista opazila", pa je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Takšna ugotovitev bi namreč pomenila, da je tožnik pravico stvarne služnosti izvrševal v obsegu in na način, ki bi dovoljeval posestno varstvo, ki se uveljavlja v tem posestnem sporu. Posest pravice stvarne služnosti se namreč pridobi z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino omenjene pravice, in ni odvisna od volje lastnika služeče stvari (oziroma tožene stranke).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da jo je tožena stranka motila v služnostni pravici prostega prehoda preko parc. št. 66/1 k.o. R. s tem, da je dne 28.10.1997 čez služnostno pot zložila okrog 3 m3 metrskih polen za kurjavo in s tem onemogočila tožniku dostop do njegove garaže. Zavrnilo je tudi dajatveni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja in za prepoved bodočih motitvenih dejanj. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da se tožencu do pravnomočne rešitve prepove vsakršno zlaganje drv za kurjavo in podobnega materiala na služnostno pot s parc. št. 66/1 k.o. R. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedla je, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik toženca prosil za vsak posamezni prevoz ali prehod preko parcele. Tega se je tožnik posluževal le, kadar je npr. dobil premog ali gnoj za vrt. Služnostna pravica hoje in vožnje je bila dogovorjena s pogodbo z dne 10.12.1996. Sicer pa je imel tožnik dostop do garaže tudi direktno s pohodne plošče nad garažo ter po stopnicah z vrtička, ki leži nižje od garaže. Z drvmi je toženec samovoljno tožniku popolnoma zaprl dostop do garaže in je bil tako tožnik moten v tistem delu poti, kjer so sedaj po vsej širini zložena polena v količini 3 m3 in ki jo je tožnik dotlej nemoteno uporabljal. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pričevanje V. J., ki je tožnikova bivša žena in s tožnikom še vedno v sporu, verjeti pa bi moralo tožnikovi materi, ki razmere dobro pozna. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pri tem je priglasila tudi stroške za vložitev te vloge. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče mora po določbi 2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločbo sodišča prve stopnje preizkusiti v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa paziti po uradni dolžnosti tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odst. 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, saj ima izpodbijani sklep pomankljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. Sporno tudi v ponovljenem postopku ostaja, ali je tožeča stranka pred spremembo posestnega stanja nepremičnino tožene stranke dejansko uporabljala v obsegu, ki je ustrezal vsebini stvarne služnosti (v smislu 3. odst. 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR) ali pa je tožeča stranka posest na nepremičnini tožene stranke izvajala zgolj na podlagi dovoljenj lastnika te nepremičnine, to je tožene stranke. Odgovor na zastavljeni vprašanji v konkretnem primeru predstavlja tisto odločilno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče materialnopravno zaključiti o utemeljenosti v zvezi s tožnikovo pravico do posestnega varstva (75. člen ZTLR). O tem odločilnem dejstvu je toženec na naroku dne 27.5.1999 (list. 48 v spisu) v ponovljenem postopku izpovedal, da ga je tožnik večkrat spraševal za dovoljenje za prehod preko zemljišča, da pa mu je sam nato rekel, da za to ni potrebe in da naj vozi, kadar hoče. Izpovedal pa je tudi, da je po tem, ko je ugotovil, da tožnik ne dela otroškega igrišča, zaprl prehod z drvmi, tako, da je po tej poti sedaj onemogočen dostop do tožnikove garaže. Vsebina tega zapisnika, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, pa (zaenkrat) ne daje podlage za zaključek, da tožnik posesti ni izvrševal na način, ki bi dopuščal varstvo njegove posesti. Sodišče v posestnem sporu namreč daje varstvo glede na zadnje stanje posesti (1. odst. 78. člena ZTLR), ki jo je, kot to zaenkrat izhaja tudi iz zgoraj povzete izpovedbe samega toženca, tožnik vendarle imel. Izvrševanje dostopov po tej poti je namreč toženec po lastnih navedbah dopuščal. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi "tožnik najbrž res uporabljal občasno ta prehod, vendar le takrat, kadar ga toženec in njegova žena nista opazila", pa je izrek izpodbijane odločbe tudi v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Takšna ugotovitev bi namreč pomenila, da je tožnik pravico stvarne služnosti izvrševal v obsegu in na način, ki bi dovoljeval posestno varstvo, ki se uveljavlja v tem posestnem sporu. Posest pravice stvarne služnosti se namreč pridobi z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino omenjene pravice, in ni odvisna od volje lastnika služeče stvari (oziroma tožene stranke). Glede na to je bilo treba izpodbijani sklep v celoti (torej tudi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (po 3. točki 365. člena ZPP) že iz tega razloga (torej ne glede na pritožbene razloge). Zadevo pa je pritožbeno sodišče v okviru dispozicije, ki mu jo daje 356. člen ZPP v zvezi s 366. členom in 31. členom ZPP, vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče opraviti novo glavno obravnavo in po ponovljenem dokaznem postopku o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati dosedanje napotke sodišča druge stopnje. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se po določbi 3. odst. 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.