Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP se pojavlja kot zmotna presoja vprašanja, ali je storjeno dejanje sploh kaznivo dejanje in ali ne gre morda za prekršek ali celo za civilnopravno razmerje. Kot takšno kršitev je mogoče opredeliti tudi zmotno presojo o tem, ali so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ali ne, in kot zmotno presojo okoliščin, ki izključujejo protipravnost, kot so silobran, skrajna sila, sila ali grožnja ter dejanje majhnega pomena (11. do 14. člen KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.9.2003 obs. A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen enega leta zapora. Po 2. odstavku 52. člena KZ mu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča z dne 7.9.2000, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter nato v skladu s 3. odstavkom 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. V to kazen mu je vštelo čas, ki ga je od 9.7.2003 od 5.00 ure do 23.9.2003 ter od 23.9.1997 od 13.30 ure do 10.11.1997 do 17.30 ure prebil v priporu. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odločilo, da se odvzamejo zaseženi deli rastline konoplje. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 130.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.2.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je pravočasno vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oziroma spremeni obe odločbi tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, eventualno pa vrne pred drugostopenjski senat v ponovno odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da zahteva v celoti izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega stanja, uveljavlja pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni sprejelo predloga za zaslišanje še ene priče, ki naj bi prijavila ravnanje obsojenega, s čimer se je strinjal celo državni tožilec. Ti razlogi pa niso zakoniti razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki ne navede, kako in s čim naj bi sodišče kršilo materialni ali procesni zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da dejanje, ki se očita obsojencu, sploh ni kaznivo dejanje, zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču njenega vložnika gre le za akt rezanja konoplje v tujem nasadu, pri katerem je bil obsojenec zaloten.

Nikakor pa ni dokazano, da je posadil 387 sadik rastline konoplje, nasad pa zalival in gnojil ter pričel izvajati posege z rezanjem konoplje. Ta ravnanja pa so obsojencu očitana brez neposrednih dokazov. S temi in ostalimi navedbami, ki zadevajo okoliščine, v katerih so policisti prijeli obsojenca na inkriminiranem kraju, zahteva izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP se namreč pojavlja kot zmotna presoja vprašanja, ali je storjeno dejanje sploh kaznivo dejanje in ali ne gre morda za prekršek ali celo za civilnopravno razmerje. Kot takšno kršitev je mogoče opredeliti tudi zmotno presojo o tem, ali so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ali ne, in kot zmotno presojo okoliščin, ki izključujejo protipravnost, kot so silobran, skrajna sila, sila ali grožnja ter dejanje majhnega pomena (11. do 14. člen KZ). Zahteva ne zatrjuje, da je v obravnavani zadevi bila ugotovljena katera izmed navedenih oblik kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Glede na to in na ugotovitev, da njene navedbe po vsebini predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje, ni podana.

Zahteva sicer trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, vendar teh kršitev konkretno ne opredeli. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora zahteva navesti, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja ter jih tudi ustrezno obrazložiti. Posplošenih in neobrazloženih trditev ni mogoče preizkusiti.

V obrazložitvi zahteva navaja, da so se policisti sklicevali na anonimnega prijavitelja, ki naj bi opisal storilca ter da je slednji vsekakor pomemben dokaz, ki bi lahko v celoti izključil udeležbo obsojenca, ali pa ga v celoti pokazal kot storilca. Pri tem izraža začudenje nad odločitvijo pritožbenega sodišča, ki ni vrnilo zadeve v dopolnitev prvostopnemu sodišču, saj se je celo tožilstvo strinjalo s takšnim dokazom. Po mnenju zahteve je presoja sodišča druge stopnje, ki zadeva v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedene okoliščine glede razmer na kraju dejanja in obsojenčeve sposobnosti, da sam opravi saditev, zalivanje, gnojenje in rezanje konoplje, nesprejemljiva. Tudi iz takšnih navedb sledi, da zahteva z njimi utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik zahteve ne trdi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršilo obsojenčevo pravico obrambe in da je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Tudi očitek sodišču druge stopnje ni mogoče razlagati kot uveljavljanje kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP, saj zahteva napada le pravilnost presoje pritožbenih navedb v zvezi z že navedenimi okoliščinami.

Na splošni ravni ostajajo tudi navedbe zahteve, da so nepravilne in napačne vse odločitve glede stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Zato kršitev zakona tudi v zvezi s to trditvijo ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka in naložitvi plačila povprečnine glede na izrečeno obsodilno sodbo postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena (sodišče prve stopnje) in 98. člena (sodišče druge stopnje) ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).