Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih načel pravdnega postopka razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.
Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet in obseg razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče (praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom naložilo toženki, da tožniku plača denarni znesek 5.171.566,00 SIT po računu št. 06/99. Zoper plačilni nalog je toženec ugovarjal, zato je sodišče o spornem pravnem razmerju odločilo v kontradiktornem postopku. Z izpodbijano sodbo je omenjeni plačilni nalog razveljavilo in tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, hkrati pa mu naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 170.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.
Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navedel je, da je sporni račun št. 06/99 res večji, kot je predvidena pogodbena cena gradbeno obrtniških del na objektu stanovanjske hiše v Ulici X v Piranu, to pa zato, ker je prišlo do dodatnih gradbenih del. Ta so bila vpisana v gradbeni dnevnik in gradbeno knjigo.
Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je navedel, da je tožnik že prekludiran glede navajanja dejstev in predlagal zavrnitev pritožbe.
Tožnik je v odgovoru na toženčev odgovor navedel, da je bilo sodišče dolžno iskati materialno resnico in da je imelo v postopku pred seboj tudi gradbeni dnevnik, kjer so določeni podatki o izvršenih storitvah tožnika.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi mandatne tožbe tožeče stranke izdalo plačilni nalog. Pri mandatni tožbi (431. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) zadoščajo kot tožbena dejanska podlaga trditve, da ima tožeča stranka do tožene stranke denarno terjatev, ki je zapadla in kar dokazuje z verodostojno listino. V tem smislu je verodostojna listina dokaz o višini terjatve ter dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja med strankama. V tem primeru je verodostojno listino predstavljal račun št. 06/99. Toženec je plačilnemu nalogu ugovarjal s trditvijo, da račun izvira iz pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 26.10.1998, in da je vse svoje obveznosti po tej pogodbi poravnal. Kot dokaz svojim trditvam je ugovoru priložil listino "Potrditev salda", ki jo je podpisal tudi tožnik in v kateri je navedeno, da je vse svoje obveznosti poravnal. Ker iz navedene listine izhaja celo preplačilo pogodbenega zneska in ker toženec ni niti trdil, še manj pa dokazoval nasprotnega, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo. V zvezi s takšno odločitvijo pritožbeno sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih načel pravdnega postopka razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet in obseg razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče (praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu. Toženec je s svojim ugovorom, da je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnil, na tožnika prevalil trditveno in dokazno breme nasprotnega. Tožnik bi moral torej postaviti dejanske trditve, ki bi izkazovale nastanek in obseg vtoževane toženčeve obveznosti. Vendar pa tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storil. Pri tem velja še dodatna obveznost strank, po kateri morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odst. 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik dejansko podlago svoji tožbi ponudil šele v pritožbenem postopku oziroma glede na prej navedeno določilo ZPP prepozno. ZPP le kot izjemo dopušča, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, in sicer le v primeru, da dokaže, da jih brez lastne krivde ni mogel uveljavljati pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - 1. odst. 337. člena ZPP). Navedene predpostavke za upoštevanje novih dejstev in novih dokazov v pritožbenem postopku pa tožnik ne zatrjuje. Ne glede na navedeno pa dejanske trditve v pritožbi, da gre za obračun dodatnih del, ki jih je naročil toženec, gotovo ne predstavljajo dejstev, ki jih tožnik ne bi mogel predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Končno je bil tožnik na prekluzijo iz 1. odst. 286. člena ZPP opozorjen tudi v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo. Ker torej tožnik ni dokazal svoje terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Toženčev strošek, ki je nastal z odgovorom na pritožbo, ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ga krije toženec sam (1. odst. 165. člena v zvezi z 1. odst. 155. člena ZPP).