Jedro

Prodajna pogodba, ki bi vsebovala vse bistvene sestavine, ni bila sklenjena. Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati, da bi skulpturo plačala. Tožena stranka bi lahko pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR).

Ker je bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da posest tožene stranke ni bila dobroverna, že iz tega razloga priposestvovanje v nobenem primeru ne more biti pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožene stranke. Zato tožnik kot lastnik skulpture utemeljeno zahteva njeno izročitev (1.odst. 37.čl. ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da vrne tožniku skulpturo D P-V v lesu. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožena stranka od novembra 1978 zakoniti in dobroverni posestnik skulpture. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o prodaji skulpture. Po 3.odst. 72.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih se dobrovernost posesti domneva, tožnik pa nedobrovernosti ni dokazal. Tožena stranka je zaradi zakonite in dobroverne posesti pridobila lastninsko pravico po preteku treh let. Kolikor bi se upoštevala le dobroverna posest, bi pridobila lastninsko pravico po desetih letih, odkar je pridobila skulpturo v posest. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, zlasti v zvezi z ugotavljanjem dobrovernosti tožene stranke. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sta sodišči pri odločanju tudi materialno pravo pravilno uporabili. Tožnikova skulptura se je nahajala pri toženi stranki od leta 1978, tožnik pa je zahteval njeno izročitev s tožbo dne 7.10.1992. Tožena stranka se je v postopku najprej sklicevala na priposestvovanje zaradi dobroverne posesti, ki je trajala več kot deset let. Kasneje pa je zatrjevala in dokazovala tudi obstoj prodajne pogodbe in plačilo kupnine. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so bili med strankama ustni dogovori o odkupu skulpture. Odkup naj bi bil izvršen tako, da bi tožena stranka sponzorirala tožnikovo razstavo v Parizu, vendar do te razstave kasneje ni prišlo. Prodajna pogodba, ki bi vsebovala vse bistvene sestavine, ni bila sklenjena. Toženi stranki pa tudi ni uspelo dokazati, da bi skulpturo plačala.

Tožena stranka bi lahko pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Kolikor bi bila njena posest dobroverna in zakonita, bi znašala priposestvovalna doba tri leta, dobroverni posestnik premične stvari pa postane lastnik po preteku desetih let. Ker je bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da posest tožene stranke ni bila dobroverna, že iz tega razloga priposestvovanje v nobenem primeru ne more biti pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožene stranke. Zato tožnik kot lastnik skulpture utemeljeno zahteva njeno izročitev (1.odst. 37.čl. ZTLR).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).