Jedro

Pri delu mobilnih delavcev po ZDCOPMD gre za poseben način opravljanja dela, pri katerem delavec ni deležen izrecnih navodil delodajalca glede delovnega časa, vendar pa se kljub temu šteje, da mu je nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa (nadurno delo). Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik, iz razloga, ker ni bil pod neposrednim nadzorom tožene stranke, sam odgovoren za prekoračitev omejitve delovnega časa, četudi ga je k takšnemu ravnanju silila tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači v skupni neto višini 8.055,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v izreku sodbe, na te zneske obračunati in odvesti pristojnim zavodom oziroma Republiki Sloveniji pripadajoče javne dajatve, vtoževan neto znesek prikrajšanja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa izplačati tožniku ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.109,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbeni zahtevek v tožbi dejansko oblikoval tako, da vtoževanih terjatev ni ločil po višini, vendar sodišče prve stopnje ob preizkusu tožbe na to ni reagiralo. V tretji pripravljalni vlogi pa je tožnik v celoti povzel izvedensko mnenje izvedenca A.A. in navedel, da se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve in zaključke izvedenca ter na tej podlagi prilagaja svoj tožbeni zahtevek. Tožnik je torej s to pripravljalno vlogo določno opredelil vrsto terjatve, to je plačilo razlike v plači za nadurno delo, in ni več uveljavljal drugih terjatev, ki jih je sicer vtoževal v tožbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zahtevka ni ločil po vrstah plačil in da je zato moralo zavrniti celoten tožbeni zahtevek, je v nasprotju z listinami v spisu (tj. s tretjo pripravljalno vlogo tožnika in izvedenskim mnenjem), zaradi česar je sodba obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa je tožbi priložil tudi tabelo izračunanih prikrajšanj, v kateri je določno opredelil stroške prevoza na delo, stroške dnevnic in število opravljenih nadur. Sodišče prve stopnje bi tudi na podlagi te specifikacije lahko ugotovilo stroške prevoza na delo in dnevnic, te stroške odštelo od tožbenega zahtevka v tožbi (kar sicer ni bilo potrebno glede na naknadno spremembo tožbenega zahtevka) ter tako samo ali pa z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ugotovilo preostanek prikrajšanja tožnika. Stališče sodišča prve stopnje, da je že zaradi opustitve ločitve zahtevka po posameznih terjatvah treba zavrniti celotni tožbeni zahtevek, je tako zmotna, vsekakor pa preuranjena. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik nepravilno vtoževal neto zneske, navaja, da sodna praksa v tem delu ni enotna in da ta nepravilnost ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno v skladu s pravili materialno procesnega vodstva tožnika opozoriti na svoje stališče in mu na ta način omogočiti, da zahtevek ustrezno prilagodi. Nadalje je nepravilen pristop sodišča prve stopnje, da tožniku ne more nuditi pravdnega varstva, ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom. Tožnik je nadurno delo opravil, zato je upravičen do plačila zanj. Tožnik je bil tisti, ki je bil v odvisnem razmerju, manipuliranje s tahografom pa predstavlja samostojen prekršek, ki ne more biti v vzročni zvezi z opravljenim nadurnim delom. Nadurno delo je tožnik opravil zaradi potreb delovnega procesa. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik deloval tudi v svojem interesu, saj je dobil plačilo na podlagi prevoženih kilometrov. Tožnik je sicer res prejel plačilo po tem merilu, vendar pa ne more sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da je samovoljno, izključno v lastno korist, kršil predpise v zvezi z evidentiranjem počitka, saj mu je terminski plan vožnje odrejala tožena stranka. Tožena stranka mu je natančno določala, kdaj in kje mora opraviti kakšno storitev. Če je tožnik to odredbo želel spoštovati, se je moral poslužiti delnega prilagajanja časov počitka. V obravnavani zadevi je tožnik nadurno delo dokazoval s potnimi nalogi, tožena stranka pa je v spis predložila tudi izpise tahografov, vendar ne za celotno obdobje. Izvedenec je upošteval evidenco opravljene vožnje na podlagi tahografov, ostale podatke o delovnem času pa je zaradi manipuliranja s tahografi ugotovil iz potnih nalogov. Sodišče prve stopnje je izvedencu v sklepu naložilo izdelavo mnenja na podlagi pregleda potnih nalogov, čemur je izvedenec sledil. Zato sodišče prve stopnje v sodbi nerazumno navaja, da je metoda, ki jo je izvedenec uporabil, napačna, takšna sodba pa predstavlja za tožnika sodbo presenečenja. Takšno postopanje sodišča, ki ni dopustilo ali samo zahtevalo dopolnitve mnenja, je tudi v nasprotju z 8. členom ZPP. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenec delovnemu času nepravilno prištel tudi čas odmora. Upoštevati je namreč treba 154. člen ZDR-1, v skladu s katerim se odmor v trajanju 30 minut všteva v delovni čas. V vsakem primeru pa bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo čas odmora in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma po potrebi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja. Nepravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je izpoved tožene stranke prepričljiva. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v posledici zmotno uporabljenega materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za obračun in plačilo razlike v plači, ki mu naj bi nastala v obdobju od decembra 2009 do vključno avgusta 2012, ko je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik tovornega vozila.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta obstoji, kadar je podano nasprotje med navedbami v sodbi o vsebini izvedenih dokazov in med samo vsebino teh dokazov. Tega pa tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, ampak uveljavlja druge pritožbene razloge, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju tega sklepa. Podani pa sta relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP (ker izvedenca finančne stroke ni pozvalo na dopolnitev mnenja) in v zvezi z 285. členom ZPP (ker tožnika ni pozvalo na pojasnila v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom, če že ga je štelo za nepravilno oblikovanega oziroma če mu ni bila jasna narava vtoževane terjatve), kar bo konkretneje pojasnjeno v nadaljevanju tega sklepa.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo tako iz procesnih kot iz vsebinskih razlogov. Med procesnimi razlogi je navedlo, da tožnik ni oblikoval ustreznega tožbenega zahtevka oziroma da ni podal zadostne oziroma dovolj jasne trditvene podlage. Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje napačno. Že iz tožbenih navedb, ki so jasne in konkretizirane, izhaja, da tožnik vtožuje razliko v plačah, ki mu je nastala zaradi premalo plačanih oziroma neplačanih dnevnic, stroškov za prevoz na delo in z dela ter plačila za nadurno delo. V tožbenem zahtevku je sicer tožnik vtoževano razliko v plačah združil, tako, da je vtoževal plačilo enotnega (neto) zneska, in ni vtoževal terjatev iz posameznih naslovov posebej, vendar pa je to okoliščino sodišče prve stopnje zmotno štelo kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je bil po višini določno opredeljen in iz katerega so izhajali mesečni zneski prikrajšanj. Sodišče prve stopnje bi lahko z izvedbo predlaganih dokazov, predvsem priloženega tabelaričnega prikaza zneskov, do katerih je bil tožnik v posameznih mesecih upravičen (A7), in z izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, odločilo o posameznih vtoževanih terjatvah. Sicer pa je bilo sodišče dolžno v skladu z 285. členom ZPP poskrbeti, da stranke v postopku navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe oziroma da dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, v okviru slednjega tudi narava tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo, če je že štelo, da tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan oziroma, da njegova narava ni jasna, ravnati po citirani zakonski določbi, vendar tega ni storilo. Navedeno pa niti ni bistveno, saj je tožnik po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca finančne stroke v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2015 svojo trditveno podlago in tožbeni zahtevek prilagodil. Tudi v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da iz trditvene podlage in iz tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnik uveljavlja. Tožnik se je namreč v navedeni pripravljalni vlogi skliceval na izvedensko mnenje, ga na kratko povzel (tj. tudi v delu, v katerem je izvedenec ugotovil, da je tožnik utrpel (le) prikrajšanja iz naslova plačila za nadurno delo) in tožbeni zahtevek povsem prilagodil izračunu izvedenca, ki po navedbi tožnika izhaja iz 9. točke izvedenskega mnenja. Ne glede na to, da tožnik ni izrecno navedel, da razlike v plači iz naslova dnevnic ter stroškov za prihod na delo in z dela ne zahteva več, to izhaja iz njegovih trditev in oblikovanega zahtevka. V primeru dvomov pa bi sodišče prve stopnje tudi na tej točki postopka lahko ravnalo po določbi 285. člena ZPP in od tožnika zahtevalo ustrezna pojasnila, vendar tega ni storilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena ZPP in zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je zaradi ne dovolj jasne trditvene podlage in nekonkretiziranega tožbenega zahtevka tega treba zavrniti.

9. Pritožba prav tako pravilno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti, ker je tožnik obračun in plačilo davkov in prispevkov zahteval od celotnega vtoževanega zneska, čeprav je vanj vključil tudi terjatve, od katerih se v skladu z zakonodajo davki in prispevki ne plačujejo (to so stroški za prihod na delo in z dela ter dnevnice). To pa ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, ampak zgolj v delu, v katerem je neutemeljen, torej zgolj v delu, v katerem se zahteva plačilo davkov in prispevkov od terjatev, od katerih se te dajatve v skladu z veljavno zakonodajo ne odvajajo. Argument sodišča prve stopnje pa je zmoten tudi zato, ker je tožnik tekom postopka spremenil tožbeni zahtevek tako, da uveljavlja zgolj še razliko v plači iz naslova nadurnega dela, od katere pa se plačujejo davki in prispevki.

10. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi pri vsebinski obravnavi postavljenega tožbenega zahtevka zavzelo zmotna materialnopravna stališča. Tako je v izpodbijani sodbi zmotno navedlo, da je tožnik, ki ni bil pod neposrednim nadzorom tožene stranke, sam odgovoren za prekoračitev omejitve delovnega časa, četudi ga je k takšnemu ravnanju silila tožena stranka; da tožniku sodišče ne more nuditi zahtevanega pravnega varstva, ker je napačno uporabljal tahograf in krajšal čas počitka ter s tem storil prekršek; ter da je razlog za neutemeljen tožbeni zahtevek tudi v tem, da tožnik ni ravnal le v korist tožene stranke, ampak tudi v svojo korist, saj je bilo plačilo odvisno od prevoženih kilometrov.

11. Delavcu v skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) - ki je veljal v času vtoževanega obdobja od decembra 2009 do vključno avgusta 2012 - pripada ustrezno plačilo za opravljanje dela. To je sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, del plače pa predstavlja tudi dodatek za nadurno delo (126. in 127. člen ZDR). V skladu s citiranimi določbami je tožnik do plačila za opravljeno nadurno delo upravičen, če je nadurno delo, ki mu ga je tožena stranka odredila, opravil. Pri delu mobilnih delavcev po Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl.) gre za poseben način opravljanja dela, pri katerem delavec ni deležen izrecnih navodil delodajalca glede delovnega časa, vendar pa se kljub temu šteje, da mu je nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti1. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa (nadurno delo). Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik, iz razloga, ker ni bil pod neposrednim nadzorom tožene stranke, sam odgovoren za prekoračitev omejitve delovnega časa, četudi ga je k takšnemu ravnanju silila tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje se je pri tem nepravilno sklicevalo tudi na prvi odstavek 28. člena Zakona o prekrških (ZP; Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl.), ki med drugim določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom in zaradi njega in da se ta korist storilcu odvzame z ustrezno sodno odločbo. Za utemeljenost tožbenega zahtevka v konkretnem sporu ni odločilno, ali je tožnik s prekoračitvijo omejitve delovnega časa in z manipulacijo s tahografom (po svoji lastni iniciativi ali morebiti na podlagi navodila tožene stranke) storil prekršek2. Prav tako je za odločitev nepomembno, ali je tožnik ravnal tudi v svojo korist, ker je bilo plačilo odvisno od prevoženih kilometrih. Če je tožnik nadurno delo opravil in mu je bilo to odrejeno, mu je namreč tožena stranka zanj dolžna zagotoviti plačilo, ki je bilo dogovorjeno oziroma ki izhaja iz veljavne zakonodaje.

13. Sodišče prve stopnje je sicer v tem postopku postavilo izvedenca finančne stroke, ki je na podlagi potnih nalogov in izpisov tahografa izračunal obseg nadurnega dela tožnika, vendar sodišče prve stopnje mnenju ni sledilo. Presodilo je namreč, da ni verjetno, da je zaradi napačne uporabe tahografa ostalo neevidentiranih kar 1.938,76 delovnih ur, tj. več kot 41 % vseh ur, ki so bile tožniku plačane. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedenec pri izračunu obsega nadurnega dela izpise tahografa pravilno upošteval le glede časa vožnje, preostale potrebne podatke pa je pridobil iz potnih nalogov. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je tožnik (po svoji lastni iniciativi ali pa po navodilih tožene stranke, kar pa glede na okoliščine konkretnega primera ni bistveno) manipuliral s tahografom tako, da je med nakladanjem in razkladanjem ugasnil vozilo, kar se je beležilo kot počitek, čeprav je v resnici šlo za opravljanje dela. Zaradi opisanih manipulacij pa izpisi tahografa (ki niti niso bili predloženi za celotno vtoževano obdobje) niso verodostojni (le) v delu, iz katerega izhaja čas počitka ter čas nakladanja in razkladanja, in jih sodišče prve stopnje (le) glede teh podatkov ne sme upoštevati, ampak mora upoštevati podatke iz potnih nalogov (kar je izvedenec tudi storil). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi navaja, da tožnik z opisanimi manipulacijami s tahografom ni mogel vplivati na čas vožnje. To pa ni bistveno, saj je tožnik vplival na čas natovarjanja in raztovarjanja (ki se je štel kot počitek) in s tem tudi na svoj delovni čas. Čas natovarjanja in raztovarjanja namreč prav tako na podlagi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD sodi v delovni čas mobilnega delavca.

14. Sodišče prve stopnje se v zvezi z zavzetim stališčem, da je število opravljenih ur treba ugotavljati na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov, sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 233/2014, v kateri pa ni bilo ugotovljene manipulacije s tahografi. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenec finančne stroke nepravilno delovnemu času prištel tudi čas odmora, saj se ta čas v skladu s prvo točko 3. člena ZDCOPMD - ki je specialnejša v primerjavi z določbo prvega odstavka 154. člena ZDR, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi - ne všteva v delovni čas. Vendar pa to ne more biti razlog za neupoštevanje izvedenskega mnenja v celoti in s tem razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ampak bi moralo sodišče prve stopnje, če je presodilo, da je mnenje (v določenem delu) pomanjkljivo, od izvedenca zahtevati njegovo dopolnitev na podlagi 254. člena ZPP3. Zmotno vštetje časa odmora v delovni čas s strani izvedenca finančne stroke je tudi prispevalo k takšnemu obsegu nadurnega dela, na katerega opozarja sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo tožniku nadurno delo odrejeno in v kolikšnem obsegu, prav tako ni ugotavljalo v kakšni višini tožniku to plačilo pripada. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači iz naslova nadurnega dela. V ta namen bo moralo s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotoviti obseg nadurnega dela tožnika na podlagi potnih nalogov, (zgolj) glede časa vožnje pa tudi na podlagi izpisov tahografa. Dodatno bo moralo ugotoviti, ali je bilo tožniku nadurno delo odrejeno, pri čemer je pomembno le to, ali so bile tožniku odrejene destinacije poti in njihov časovni okvir. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

16. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 456/2014 z dne 15. 5. 2014. 2 Tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo in sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 502/2016 z dne 27. 10. 2016. 3 Za zahtevo po dopolnitvi izvedenskega mnenja sodišče ne potrebuje izrecnega predloga stranke. Zadostuje namreč dokazni predlog stranke po postavitvi izvedenca, dokazovanje s tem dokaznim sredstvom, v okviru tega tudi zahteva za dopolnitev mnenja, pa vodi sodišče samo (298. člen ZPP). Tako tudi sodna praksa, glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3587/2012 z dne 4. 9. 2013.