Jedro

Sodišče je dolžno tožbeni zahtevek v pravdi preizkusiti po vseh pravnih podlagah, ki bi glede na postavljeni zahtevek in trditveno podlago pravdnih strank prišla v poštev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, čemur sodišče prve stopnje ni zadostilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal zoper tožence: (1)- na ugotovitev neveljavnosti z dnem 10. 8. 2009 učinkujoče vknjižbe solastninske pravice toženca A. A. pri do tedaj B. B. do ½ solastnih parc. št. z ID znaki ... 471/1, ... 471/2, ... 499/1, izvedene po sklepu zemljiške knjige Dn. 1214/2009, ker B. B. C. C.-ju nikoli ni izdala zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi lahko bilo podlaga za to vknjižbo in tudi listina s takim zemljiškoknjižnim dovolilom ne obstaja; - na ugotovitev neveljavnosti z dnem 27. 7. 2010 učinkujoče vknjižbe solastninske pravice toženca C. C. pri že navedenih parcelnih številkah, izvedene po sklepu zemljiške knjige Dn. 1170/2010, ker je darilna pogodba z dne 29. 6. 2010, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga tej vknjižbi, nična; - na ugotovitev neveljavnosti z dnem 24. 5. 2013 učinkujoče vknjižbe solastninske pravice C. C. pri do tedaj tožencu D. D. do ½ solastnih parc. št. ... 471/1 in ... 471/2, izvedene po sklepu zemljiške knjige Dn. 115240/2013, ker je pogodba o razdelitvi solastnine z dne 20. 3. 2013, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga tej vknjižbi, nična; - na ugotovitev neveljavnosti z dnem 24. 5. 2013 učinkujoče vknjižbe solastninske pravice toženca D. D. pri do tedaj tožencu C. C. do ½ solastnih parcelnih številk z ID znaki ... 499/1 in ... 499/2, izvedene po sklepu zemljiške knjige Dn. 115240/2013, ker je pogodba o razdelitvi solastnine z dnem 20. 3. 2013, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga tej vknjižbi nična; in nadalje (2), da se v zemljiški knjigi pri parcelnih številkah z ID znaki ... 471/2, ... 471/3 in ... 471/4, ki so nastale iz parc. št. z ID znakom ... 471/1, vzpostavi takšno solastninsko stanje, kot je obstajalo pred izvedbo neveljavnih vknjižb iz (1.) točke izreka, torej v korist toženca D. D. do ½ in B. B. do ½ ter ravno tako pri parc. št. z ID ... 499/3 in ... 499/6, ki sta nastali iz parcele z ID ... 499/1 in ... 499/2. Zavrnilo je zahtevek, da se tožencu D. D. nalaga, da v 15 dneh pod izvršbo v korist zapuščine po pokojni E. E. plača tožniku F. F. 2.451,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila (3) ter na povrnitev pravdnih stroškov (4). V točki II. izreka je tožeči stranki naložilo tožencem povrniti priznane stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se tožnik po pooblaščencih pravočasno pritožuje s pritožbo z dopolnitvijo. V pritožbi uvodoma uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ne pove, kdaj naj bi po njegovem E. E. na predmetnih nepremičninah izgubila lastninsko pravico, vse, kar je mogoče razbrati iz razlogov sodbe, je stališče sodišča prve stopnje, da se je to zgodilo pred njeno smrtjo. Nejasno je tudi stališče sodišča prve stopnje o temelju izgube njene lastninske pravice, sodba pa zato ne dosega obrazložitvenega standarda, zato je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor pa je sodišče štelo, da je drugotoženec na predmetnih nepremičninah pridobil lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe, ki naj bi jo z B. B. sklenil 8. 6. 1988, je očitno napačno uporabilo materialno pravo, saj se lastninske pravice na nepremičnini ne dobi s sklenitvijo pogodbe, temveč z vpisom v zemljiško knjigo. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je drugotoženec postal lastnik solastnih deležev E. E. na podlagi sklepa Dn. 1214/2009 z dne 17. 6. 2010, pa je očitno spregledalo nesporno dejstvo, dodatno izkazano z listinami, da je bila njena smrt razglašena z dnem 1. 1. 1997, s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah N 7/2008 z dne 5. 2. 2013, v tem primeru pa je tudi zagrešena zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se sploh ni izreklo o tožnikovih navedbah, da vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, katere predmet so kmetijska in gozdna zemljišča, brez odločbe upravne enote o odobritvi tega pravnega posla sploh ni mogoča, saj takšna pogodba brez odobritve ne more prinašati nikakršnih učinkov, pridobitelj po takšni pogodbi ne more biti dobroveren, zato pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona s priposestvovanjem odpade, pri čemer se sklicuje tudi na v pritožbi navedeno sodno prakso. Navaja, da zemljiškoknjižni postopek, ki je tekel pred prvostopnim sodiščem, nikakor ni mogel nadomestiti vseh manjkov, in drugotoženec tudi z vpisom svoje solastninske pravice pri teh nepremičninah v zemljiško knjigo posledično ni mogel postati dobroverni lastniški posestnik. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se do pravno pomembnih tožnikovih navedb ni opredelilo, nedopustno poseglo v njegovo ustavno pravico do izjave oz. do enakega varstva pravic in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Očitno zgrešeno je stališče, da bi moral tožnik dokazati, da je pridobil lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah še preden je bila ta vpisana v korist drugotoženca. Izbrisna tožba ni na voljo izključno tistemu, ki je z neveljavno vknjižbo izgubil stvarno pravico, temveč tudi univerzalnemu pravnemu nasledniku vsakogar, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi sporne vknjižbe kršena. Kot je tožnik trdil in dokazal, je bilo s prvo izpodbijano zemljiškoknjižno aktivnostjo (od 10. 8. 2009 učinkujoča vknjižba solastninske pravice) po sklepu zemljiške knjige Dn. 1214/2009 nedopustno poseženo v lastninsko pravico njegovih univerzalnih pravnih prednic B. B. oz. G. G. Z dnem 1. 1. 1997, ko je bila razglašena smrt prve od njiju, se namreč šteje, da je druga univerzalna pravna naslednica prve, s tem pa je na podlagi samega zakona pridobila tudi lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah v obsegu solastnih deležev, saj 132. člen Zakon o dedovanju (ZD) določa, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti po samem zakonu. Pri tem je nepomembno, v katerem sodnem postopku se je ugotovilo, da je druga univerzalna pravna naslednica prve, takšna ugotovitev je namreč zgolj deklaratorne narave. Univerzalno pravno nasledstvo G. G. po E. E. bi tožnik izkazal tudi v primeru, če sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 48/2015, kjer je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je G. G. dedinja B. B., ne bi bilo, sicer pa univerzalno nasledstvo med pravdnimi strankami sploh ni bilo sporno. Enako velja tudi glede dokazovanja univerzalnega pravnega nasledstva tožnika po G. G., saj med pravdnimi strankami to tudi ni bilo sporno, izkazano pa je bilo tudi s predloženo oporoko G. G. kot tudi s predloženim pojasnilom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah D 169/2016 z dne 29. 9. 2017 o zapuščinskem postopku po njej. Glede na tožnikove trditve o ničnosti vseh obravnavanih pravnih poslov, tudi s strani drugotoženca zatrjevane darilne pogodbe z E. E. z dne 8. 6. 1988, katere obstoj je tožnik v prvi vrsti zanikal in izkazovanje, zakaj mu je sodna ugotovitev ničnosti v interesu, se prvostopno sodišče nikakor ni moglo in smelo zadovoljiti zgolj z razlogovanjem po določilih 228. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tudi s to opustitvijo je zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nevzdržno arbitrarno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik ″zamudil‶ rok za izpodbijanje vpisa, ki ga je sodišče izvedlo pod Dn. 1214/2009. Tožnik je trdil in dokazal, da prvostopno sodišče sploh ni sprejelo sklepa o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine, ki naj bi drugotožencu omogočila vknjižbo solastninske pravice na teh nepremičninah, ampak je vknjižbo z učinkom od 10. 8. 2009 dopustilo s klasičnim zemljiškoknjižnim sklepom z dne 17. 6. 2010, ki pa B. B. sploh ni bil vročen v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZZK-1. Sklep dovolitvi vzpostavitve zemljiškoknjižne listine v danem primeru sploh ni bil izdan, sklep o dovolitvi vpisa z dne 17. 6. 2010 pa ni postal pravnomočen, zato rok iz 228. člena ZZK-1 v zvezi z 242. člena ZZK-1, na katerega so se sklicevali toženci in ki ga ima verjetno v mislih sodišče prve stopnje, ni iztekel. Izpodbija tudi strokovno odločitev. V dopolnitvi pritožbe poleg ugoditve pritožbi in razveljavitvi izpodbijane sodbe ter vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje predlaga, da se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku, saj je po prepričanju tožnika sodeča sodnica očitno toliko prejudicirana, da v tej zadevi ne more sprejeti z zakonom in z Ustavo skladne odločitve, ampak teži in bo težila k iskanju razlogov tudi z razlogi materialnega prava za zavrnitev zahtevkov tožnika, zato tožnik nima zaupanja v objektivno, strokovno in nepristransko obravnavo pred sodečo sodnico. Navaja, da so materialnopravna stališča, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zmotna, izpodbijana sodba je posledično nezakonita ter pomeni tudi odrek sodnega varstva na škodo tožeče stranke. Izpostavlja, da je lastninska pravica tožnika podana, da tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter neodvisno in nepristransko sodišče. Navaja, da lastninska pravica na drugotoženca na obravnavanih nepremičninah ni mogla nikoli zakonito preiti, saj zakonitega vpisa v zemljiško knjigo ni bilo, drugotoženi je zgolj na podlagi fiktivne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med E. E. in drugotoženim dne 8. 6.1988 in je celo zgorela, ni mogel postati zemljiškoknjižni lastnik. Dosegel je sicer, da je postal lastnik solastnih deležev na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šentjurju Dn 1214/2009 z dne 17. 6. 2010, kar pa je bilo v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, katere predmet so kmetijska in gozdna zemljišča, ni mogoča brez postopka pred upravno enoto, kar izhaja iz specialnih določb Zakona o kmetijskih zemljiščih, sklenitev darilne pogodbe med njima sploh ni bila mogoča. Tudi če se je izvedel zemljiškoknjižni postopek, pa do dejanske lastnice E. E. nikoli ni prispel prej navedeni sklep, saj je živela v Kanadi. Nasprotne stranke so to izkoristile, drugotoženi je s to listino priredil prenos lastninske listine. Glede na navedeno E. E. ni izgubila lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah. Zato je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati dejansko stanje pred formalno pravnim stanjem v ZK glede sporne nepremičnine. Da gre za resničen obstoj lastninske pravice tožnika na obravnavanih nepremičninah nadalje izhaja tudi iz prvotne izjave prvotoženca, ki pa jo je glede na odvijanje postopka prilagodil v škodo tožnika in s tem posledično potrdil, da že očitno od začetka toženci delajo v tandemu, najmanj od obstoja fiktivne darilne pogodbe, ki več kot očitno ni zgorela, saj v zvezi s tem ne obstaja noben zapisnik policije ali gasilcev. Zgodba o darilni pogodbi in dosegu kasnejšega vpisa na predmetnih nepremičninah v ZK je zgolj zloraba odsotnosti E. E. Glede na navedeno bi sodišče moralo, reševati več predhodnih vprašanj, pa jih ni. Tožbeni zahtevek je povsem utemeljen, saj bi se v konkretnem primeru morala in mogla presojati ničnost pravnega posla (darilne pogodbe), pa se ni, ki je podlaga oziroma je predstavljala vzvod za prenos lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah. Darilna pogodba je bila sklenjena v nasprotju z Ustavo in prisilnimi predpisi, saj je šlo za prenos lastninske pravice na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, za katere velja specialni zakon ZKZ. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa v dopolnitvi pritožbe tožnik še navaja, da je izpodbijana sodba zgolj povzetek navedb, je neobrazložena oziroma pomanjkljivo obrazložena. Sodišče dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v trditveni podlagi zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tožbenim zahtevkom po izbrisni tožbi v okviru izpodbijane sodbe ni ugotavljalo. Tožeča stranka je navajala in dokazala, da je drugotožena stranka v konkretnem primeru z zemljiškoknjižnim postopkom Dn 1214/2009 z dne 17. 06. 2021, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Šentjurju, ni mogla postati zemljiškoknjižni lastnik, saj E. E. nikoli ni dovolila vknjižbo v korist drugotoženca. Natančno je pojasnila pravna pravila, pravo in pravna stališča, iz katerih povsem jasno sledi, da E. E. nikoli ni dovolila vknjižbe, tako da se drugi toženi ne bi smel vknjižiti v ZK kot lastnik obravnavanih nepremičnin. Izpodbijana vknjižba je bila izvedena in je tudi mogla biti izvedena izključno z zlorabo zemljiškoknjižnega postopka Dn 1214/2009, saj je nezakonit in protiustaven sklep nadomestil zemljiškoknjižno dovolilo E. E., ki ne bi moglo niti ne bi smelo biti nikoli izstavljeno. Sporno in nezakonito ter protiustavno vknjižbo je omogočilo ravno sodišče z nezakonitim protiustavnim sklepom Dn 1214/2009. Glede stroškovne odločitve dodatno navaja, da je ni mogoče preizkusiti, ker stroškovnik ni bil vročen. Tudi odločitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za delegacijo opredeljuje kot napačno. V pritožbi in dopolnitvi priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je podrobno povzelo tudi v obrazložitvi sodbe1, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je pregledalo listinske dokaze pod prilogami A, B in C spisa, izjavo priče H. H., zaslišalo tožnika ter prvega in tretjega toženca ter šest prič, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zoper vse tri tožence uveljavljal materialnopravno neveljavnost štirih vknjižb solastninske pravice pri nepremičninah, v zahtevku opredeljenih parcelnih številkah in zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki je obstajalo pred izvedbo teh vknjižb in sicer solastninske pravice v korist prvotoženca do ½ in B. B. do ½, zavrnilo je tudi zahtevek, da se prvotožencu nalaga, da v 15 dneh pod izvršbo v korist zapuščine po pokojni E. E. plača tožniku F. F. 2.451,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila.

6. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče kot pravno podlago navedlo 242. člen ZZK-1, ki opredeljuje tožbo za izpodbijanje vpisa (19. točka obrazložitve). Nosilni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka (20. točka obrazložitve) pa so: da bi tožnik (ki je zatrjeval, da je oporočni dedič po pokojni G. G., ki je dedinja po pokojni B. B. in zato po 132. členu Zakona o dedovanju njena univerzalna naslednica, od 1. 1. 1997 dalje, ko je bila B. B. razglašena za mrtvo), če bi menil, da mu je bila s predmetnimi vpisi (so)lastninske pravice v korist drugega toženca kršena kakšna njegova pravica ter so iz tega razloga neveljavna tudi nadaljnja razpolaganja na predmetnih nepremičninah, moral najprej izkazati in dokazati svojo pravico na teh nepremičninah, pri čemer mu tega po zaključku sodišča prve stopnje (s katerimi pritožba sicer tudi obširno polemizira) ni uspelo dokazati; nadalje ugotovitev, da nobena pravica tožnika na navedenih nepremičninah ni bila kršena, saj slednja sploh ni nikoli obstajala, posledično pa je kot brezpredmetna označilo tudi obširna navajanja tožnika o neveljavnosti nadaljnjih razpolaganj drugega toženca z njegovim solastniškim deležem do ½ na obravnavanih nepremičninah, sicer tako darilne pogodbe, ki jo je sklenil s tretjim tožencem, kot pravnih poslov med tretjim in prvim tožencem; in nadalje, da je prvi toženec, kot izhaja iz njegovih navedb, ki so potrjene tudi z listinskimi dokazi, v okviru pogodbe o delitvi solastnine z dne 20. 3. 2013, sklenjene s tretjim tožencem in pogodbe, sklenjene z Občino Šentjur, razpolagal s svojim solastniškim deležem na nepremičninah parc. št. 471/1, 472/2, 499/1 in 499/2 vse k.o. ...2, ki jih je pridobil na podlagi izročilne pogodbe z dne 9. 8. 1978. Pritrdilo je tudi tožencem, da bi moral tožnik, v kolikor bi menil, da je z obravnavanim vpisom solastniškega deleža do ½ v korist drugega toženca na nepremičninah v k.o. ... kršena kakšna njegova pravica, tožbo, s katerim bi izpodbijal takšen vpis, vložiti v treh letih od izdaje sklepa, s katerim se je slednja dopustila, torej najkasneje dne 17. 6. 2013, tožnik pa je s predmetno tožbo zato tudi znatno prepozen.

7. Kot je razumeti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je torej sodišče tožbo oziroma utemeljenost tožbenih zahtevkov presojalo le kot tožbo na izpodbijanje vpisa, ki jo opredeljuje 242. člen ZZK-1 ob smiselni uporabi 228. člena ZZK-1, na katerega določba 242. člena ZZK-1 napotuje v prvem odstavku. Takšna tožba predstavlja pravno sredstvo, s katerim lahko tisti, čigar pravica je bila kršena z vpisom na podlagi pravnomočnega sklepa o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine in dovolitve vpisa, zahteva vzpostavitev pravilnega stanja vpisov in jo je treba vložiti v treh letih od izdaje sklepa o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine (prvi odstavek 228. člena ZZK-1 v zvezi z drugim odstavkom 242. člena ZZK-1).

8. Vendar je treba pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je sicer obširno povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ne bi smelo osredotočiti in zadovoljiti zgolj s presojo tožbe kot tožbe iz 242. člena ZZK-1 v zvezi s 228. členom ZZK-1. 9. Sodišče je dolžno tožbeni zahtevek v pravdi preizkusiti po vseh pravnih podlagah, ki bi glede na postavljeni zahtevek in trditveno podlago pravdnih strank prišla v poštev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, čemur sodišče prve stopnje ni zadostilo. Pritožba ob tem utemeljeno izpostavlja izbrisno tožbo, ki jo ZZK-1 opredeljuje v 243. členu in ureja v določbah od 243. do 245. člena ZZK-1, s katero se odpravlja materialnopravne napake pri vpisi. Vpis je materialnopravno neveljaven, če se vpiše pridobitev ali prenehanje pravice, čeprav ta ni bila pridobljena ali ni prenehala. Izbrisni zahtevek je na podlagi določbe 243. člena ZZK-1 specifičen, kar izhaja tudi iz vsebine 243. člena ZZK-1, tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka in o katerem je odločilo sodišče, pa lahko ustreza izbrisnemu zahtevku po izbrisni tožbi.3 Iz trditvene podlage tudi izhaja, kar mestoma izpostavlja tudi pritožba, da tožeča stranka utemeljuje tožbene zahtevke (tudi) na trditvah o dogovoru med toženci in njihovi ″usklajeni akciji″, na podlagi katere je pravna prednica tožnika kot dedinja po pokojni B. B. izgubila (so)lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah in na zatrjevanih in okoliščinah, ki ustrezajo ničnosti tudi vseh podlag, na podlagi katerih so bile opravljene v zahtevku opredeljene vknjižbe nične (86. členu OZ)4. Tem trditvam so tožene stranke tudi obrazloženo in obširno nasprotovale.

10. Ker sodišče prve stopnje presoje tožbe in tožbenih zahtevkov kljub temu ni presojalo tudi po pravilih, ki veljajo za izbrisno tožbo, je ob ugotovljenem torej treba pritrditi pritožbi, da sodba sodišča prve stopnje, ker je bila navedena pravna podlaga spregledana, nima razlogov o vseh pravno pomembnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se tako tudi ni opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb, ki jih narekuje materialnopravna presoja utemeljenosti tožbenih zahtevkov v okviru pravil, ki veljajo za izbrisno tožbo. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja obe bistveni kršitvi določb pravdnega postopka tako po 14. kot po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi utemeljeno opozarja na pravila o izbrisni tožbi.

11. Že navedeni postopkovni kršitvi narekujeta ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (354/1 člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ti kršitvi odpraviti tako, da bo tožbo s tožbenimi zahtevki presojalo tudi po pravilih izbrisne tožbe, pri tem pa se bo moralo opredeliti do vseh pravno pomembnih in nasprotujočih si navedb pravdnih strank. Tožnik v dopolnitvi pritožbe sicer predlaga, naj se v primeru ugoditve pritožbi in razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitvi zadeve v novo sojenje zadeva dodeli drugemu sodniku, vendar sodišče druge stopnje razlogov za to, da bi ob vrnitvi zadeve v novo sojenje odredilo, naj zadevo obravnava drug sodnik, ni našlo (356. člen ZPP), zgolj subjektivno stališče in naziranje tožnika, ki ga je navedel v dopolnitvi pritožbe, pa takšnega razloga tudi ne predstavlja.

12. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo opredeliti tudi do denarnega zahtevka, zavrnitve katerega sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi tudi ni jasno obrazložilo.

13. Ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ima za posledico tudi razveljavitev stroškovne odločitve, saj je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov po določbi 154. člena ZPP odvisna od končnega uspeha strank v pravdi. Zato se pritožbeno sodišče v tem sklepu podrobneje do pritožbenih navedb, ki zadevajo odločitev o stroških ne bo posebej opredeljevalo.

14. Ugotovljenih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče že glede na njuno naravo samo ne more odpraviti. Kršitev ne more odpraviti niti z opravo pritožbene obravnave, saj bi moralo ugotavljati in samo presojati cel sklop trditev, do katerih se sodišče prve stopnje zaradi spregledane pravne podlage ni opredelilo. Gre za cele sklope med pravdnimi strankami spornih dejanskih in ob tem tudi pravnih vprašanj, do katerih se bo moralo najprej opredeliti sodišče prve stopnje. V kolikor bi to prvič storilo pritožbeno sodišče, bi bila strankam nedvomno kršena pravica do pritožbe kot rednega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja tudi Ustava RS, v konkretnem primeru pa glede na to, da je bila tožba vložena ob koncu leta 2017, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo poseženo v pravico do sojenja v razumnem roku, ki bi pretehtala nad pravico do pritožbe.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj točke do 1. do 15. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V zahtevku k. o. sicer ni navedena. 3 V prvem odstavku 243. člena ZZK-1 je določeno, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni upravičenec), s tožbo (izbrisno tožbo) uveljavlja zahtevek (da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako kot je nadalje določeno v navedenem zakonskem določilu. 4 Po prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj druga.