Jedro

Posrednik ni odgovoren za škodo, če je posredoval za podjetje, za katero ni vedel in ni mogel vedeti, da ne bo moglo izpolniti obveznosti.

Ker s pogodbo o posredovanju ni bilo dogovorjeno plačilo za primer realizacije pogodbe, je posrednik upravičen do provizije že tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Ker ni bilo izkazano, da bi posrednik delal v nasprotju s pogodbo oz.

interesi svojega naročitelja za drugo stranko, ni izgubil pravice do posredniškega plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke vrnitev provizije v znesku 239.268,00 SIT spp.

Tožeča stranka je proti sodbi vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na navedbe tožene stranke, da je šlo za plačilo iz tujine v tujino. Ker tožeči stranki ni bilo znano, na kakšen način bo plačilo v tujino sprovedeno, s pogodbo pa to ni bilo dogovorjeno, je za uspeh tovrstnih poslov zelo pomembno, ali je partner likviden. A pa že dalj časa ni bila likvidna, za nakup deviz je potrebovala tolarje in ker teh ni imela, ni bila sposobna pridobiti deviz. Tožena stranka je torej tožeči stranki posredovala partnerja, ki je bil nelikviden in je to tudi vedela. Ker A ni bila sposobna plačati v tujino, je morala tožeča stranka angažirati lastna sredstva. Tožena stranka je bila dolžna tožečo stranko obvestiti o boniteti svojega partnerja. Ker posel s stranko ni bil realiziran, je tožeči stranki nastala škoda, ki presega višino nagrade. Tožena stranka svojega dela ni opravila dobro, zato nima pravice do plačila v skladu z 826. členom ZOR.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ni res, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o tem, da je pri obravnavanem prevzemu izpolnitve med A in tožečo stranko šlo za plačilo iz tujine v tujino, napravilo le na podlagi navedb tožene stranke. Sodišče je tak svoj zaključek napravilo na podlagi spisu priloženih listin in to v izpodbijani sodbi tudi obširno obrazložilo. Na podlagi listin, na katere se sodišče prve stopnje pri svojem zaključku opira, je tak zaključek tudi pravilen in je zato pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da blokada tolarskega računa A in eventuelno vedenje tožene stranke za to blokado ne more pomeniti, da je tožena stranka vedela oz. bi morala vedeti, da A ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe o izpolnitvi obveznosti. Prav tako ni pomembno za pravilno odločitev v tej zadevi, ali je tožeča stranka vedela, na kakšen način naj bi bilo sprovedeno plačilo obveznosti v tujino.

Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da iz pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (priloga B 4), ni mogoče zaključiti, da bi bilo med strankama dogovorjeno, da ima tožena stranka pravico do plačila provizije le v primeru realizacije posla med tožečo stranko in A. Ker se stranki tako nista dogovorili, zahtevek za vračilo provizije iz tega razloga ni utemeljen (1. odstavek 823. člena ZOR), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na določila 826. člena ZOR. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka delala v nasprotju s pogodbo ali interesi tožeče stranke za drugo stranko.

Tožeča stranka kaj takega tudi ni zatrjevala. Določbe 826. člena ZOR zato ni bilo mogoče uporabiti.

Iz vseh navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).