Jedro

Glede na določbo 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. Z.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je VSL zavrnilo pritožbo obt. Z.L. in njegovega zagovornika, vloženo zoper sklep Okrožnega sodišča v K., naveden v uvodu, s katerim je bil obtoženemu L. na podlagi preizkusa v skladu z določilom 2. odstavka 207. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP.

Obtoženčev zagovornik je dne 29.1.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb ZKP in v zvezi s tem tudi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin glede na določilo Ustave Republike Slovenije v zvezi s priporom ter 22. in 23. člena v zvezi s 14. členom Ustave. Navedene kršitve utemeljuje s tem, da sodišče v obrazložitvi sklepa le zatrjuje, da pri obtožencu ponovitvena nevarnost še vedno obstaja, to pa utemeljuje z navajanjem le dela obsežnega spisovnega gradiva, kar pa je po mnenju zagovornika nepravično, nasprotno ustavni pravici do pravičnega sojenja ter predstavlja kršitev ZKP v smislu nejasnosti in nasprotja med razlogi v obrazložitvi in v spisu. Pri tem zagovornik z analizo dokazov izpodbija kaznivo dejanje poskusa umora in obstoj ponovitvene nevarnosti. Po zagovornikovem mnenju gre za napako pri sklepanju sodišča, zato je v zahtevi predlagal vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sklep preizkusi tudi v okviru njegovih navedb in dejstev, razvidnih v spisu, na katere se obtoženec že ves čas postopka sklicuje. Posebnega predloga v zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik ni podal, le smiselno bi iz zahteve izhajalo, da predlaga spremembo izpodbijanega sklepa s tem, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik je prezrl, da glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more ocenjevati dejanskega stanja. Zoper obt. Z.L. je Okrožno državno tožilstvo v K. vložilo dne 22.6.1995 obtožnico zaradi utemeljenega suma poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Iz že omenjenih zakonskih omejitev vrhovno sodišče ne more presojati utemeljenosti suma storitve teh dveh kaznivih dejanj.

Isto velja za podaljšanje pripora obt. Z.L. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP na podlagi določila 2. odstavka 207. člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da omenjeni priporni razlog obstaja, da je ogrožena varnost ljudi oziroma oškodovank ter da njune varnosti zaenkrat ni mogoče zagotoviti drugače kot z odvzemom prostosti obtožencu, tak ukrep pa ni v nesorazmerju z grozečo nevarnostjo. Obtoženčev zagovornik uveljavlja nejasnost takšne obrazložitve in nasprotje z dejstvi, ugotovljenimi v kazenskem postopku, vendar takšnih nejasnosti in nasprotij v izpodbijanem sklepu ni. Povsem jasno je namreč razvidno, da se je sodišče pri podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke in na okoliščino, da je obtoženec že pred dejanjem oškodovanki grozil. V takšnem razlogovanju sodišča druge stopnje ni nikakršne nejasnosti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni kršilo določb ZKP, pri svoji odločitvi pa je spoštovalo tudi določila Ustave Republike Slovenije. Iz teh razlogov je zahtevo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.