Jedro

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka pravdna stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.894,11 EUR in da se ugotovi, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v isti višini, spričo česar je nato odločilo, da se terjatvi pobotata in se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.894,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2016 dalje zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v petnajstih dneh plačati 867,97 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper odločitev v točki I, II in III izpodbijane sodbe se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi točko I, II in III izreka, pri čemer pa tožeči stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi opozarja, da je dolg tožeče stranke do tožene stranke po več računih za opravljene prevoze znašal 30.266,00 EUR, zaradi česar je bilo treba ta znesek odšteti od zneska 35.160,11 EUR. Vendar pa je tožeča stranka pri tem znesku upoštevala napačen znesek, saj bi morala izračuna družbe P. d.d. z dne 25.11.2016 za medsebojni pobot upoštevati zgolj znesek 28.819,76 EUR, to je znesek brez vključenega 22% DDV, ki znaša 6.340,35 EUR. Šteje se torej, da na strani tožeče stranke ni bilo nobenega zneska, s katerim bi lahko tožeča stranka pobotala svoj dolg do tožene stranke. Zahtevek tožeče stranke do tožene stranke tako ne obstaja in ga je treba v celoti zavrniti.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Zoper odločitev v točki II, III, IV in V izreka izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila tudi tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, pobotni ugovor tožene stranke pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je stojnina po svoji pravni naravi odškodnina. Na toženi stranki je bilo, da izkaže utemeljeno zaračunanih odškodnin. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V konkretnem primeru pa tožena stranka zahtevka na plačilo stojnin sploh ni konkretizirala, zlasti v smeri, na katere dni se stojnine nanašajo in koliko časa je tovorno vozilo dejansko stalo. Zaradi tega tožeča stranka stojnin, ki jih je zaračunavala tožena stranka, še danes ne more preveriti. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je do stojnin prihajalo iz razlogov na strani terminala v T., na kar pa tožnica ni imela vpliva. Že zaradi tega tožeča stranka ne more biti odgovorna za plačilo stojnin. Stojnina je neločljivo povezana s samim prevozom in deli njegovo usodo, to pa pomeni, da bi sodišče moralo upoštevati enoletni zastaralni rok iz 32. člena CMR. Tudi glede pravdnih stroškov je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je bil zahtevek zavrnjen zaradi procesnega pobota. V trenutku vložitve tožbe je torej terjatev obstajala in je bila tožba potrebna.

5. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

6. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke - da bi bilo treba pri medsebojnem pobotu pri ugotavljanju terjatve tožeče stranke do tožene stranke upoštevati zgolj znesek 28.819,76 EUR (znesek brez vključenega 22% DDV-ja, ki znaša 6.340,35 EUR in ki gre v državni proračun), spričo česar (glede na ugotovljeno terjatev tožene stranke do tožeče stranke) na strani tožeče stranke ni bilo nobenega zneska, s katerim bi lahko tožeče stranka pobotala svoj dolg do tožene stranke - prepozne pritožbene novote, ki jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni navajala. Glede na to, da tožena stranka v pritožbi sploh ne izpostavi upravičenih razlogov za prepozno navajanje teh dejstev1, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za pritožbene novote, ki sploh niso pravno upoštevne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Pa tudi sicer omenjeno pravno naziranje konkretnih okoliščin primera po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. Tožeča stranka je namreč uveljavljala od tožene stranke (prevoznika, ki je od tožeče stranke kot naročnika prevzel blago, a ga ni prepeljal v namembni kraj, ki se je nahajal v tujini) plačilo materialne škode, ki ji je nastala, ker je morala prodajalcu plinskega olja družbi P. d.d. (pri kateri je kupila 28.144 kg plinskega olja) plačati znesek 35.160,11 EUR, ki je vključeval tudi trošarino oz. davek, ki ga sicer (če bi blago v skladu s prevozno pogodbo zapustilo državno mejo) ne bi plačala. Tožeča stranka je torej od tožene stranke uveljavljala povračilo škode (zmanjšano premoženje - 132. in prvi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ji je nastala, ker je tožena stranka prekršila svojo pogodbene obveznosti. Iz tega razloga je tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev vse iztoževane škode (drugi odstavek 239. in prvi odstavek 243. člena OZ).

9. Pritožbeno sodišče je zaradi tega (upoštevaje ob tem, da ni bilo zaznati tudi nobene kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede v pobot uveljavljenega zahtevka iz naslova stojnin pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno zaključilo, da v pobot uveljavljena terjatev iz naslova stojnin še ni zastarala. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnava pritožbe, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Nikakor ne drži pritožbeno očitek, da zahtevek iz naslova stojnin ni bil dovolj konkretiziran. V tej zvezi je tožena stranka navedla dovolj jasna in nedvoumna dejstva ter predložila v sodni spis tudi ustrezna pisna dokazila (priloge od B 31 do B49). Iz računa številka R 110-15 z dne 24.11.2015 (priloga B 31) jasno izhaja, koliko znaša višina spornih stojnin (gre za plačilo zneska 8.600,00 EUR), koliko časa in kdaj so kamioni stali (skupaj 14 dni od 10.11. do 24.11.2015, upoštevaje ceno stojnine 55,00 EUR na dan), kateri kamioni so stali in na podlagi katerih CMR-jev so bile prevozne storitve konkretno opravljene (priloge od B 32 do B 49). Vsem tem konkretnim navedbam (ki delno resda izhajajo tudi iz predloženega dokaznega gradiva) tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni nasprotovala (niti v smeri, da določene navedbe izhajajo iz pisnih dokazil), temveč je v tej zvezi (ker je očitno zahtevek prepoznala iz predloženega procesnega gradiva nasprotne stranke) uveljavljala zgolj ugovor zastarane terjatve. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Iz tega razloga so konkretni očitki tožeče stranke v pritožbi tudi pravno neupoštevni.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je do spornih zamud prihajalo iz razlogov na strani terminala v T.. V tej zvezi pa sploh ni pravno pomembno (četudi je stojnina po svoji naravi odškodnina), da tožeča stranka na te zamude ni imela nobenega vpliva, saj sta se pogodbeni stranki pogodbeno dogovorili2, da je prevoznik (v razmerju do naročnika) vedno upravičen obračunavati stojnino (če vozilo stoji dlje kot je to dobremu gospodarju primerno), razen v primeru, če vozilo stoji zaradi vzrokov, ki izvirajo iz prevoznikove sfere (5. točka MCTP). Četudi je za stojnino odgovoren nekdo tretji, to ne more razbremeniti naročnika prevoza, da prevozniku plača upravičene stojnine prevoznega sredstva, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

13. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo tudi na uporabo določb Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR Konvencija). Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozi po tej Konvenciji zastara v enem letu, pri čemer pa začne v konkretnem primeru glede v pobot uveljavljenih stojnin teči zastaralni rok po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (prvi odstavek 32. člena CMR Konvencije). V konkretnem primeru so bile sporne prevozne pogodbe sklenjene v mesecu novembru 2015, tožena stranka pa je sodno uveljavljala v pobot sporno terjatev iz naslova stojnin že 22.12.2016, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 32. člena CMR Konvencije.

14. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, zato pritožbene kritike v smeri napačne odločitve glede pravdnih stroškov niso pravno utemeljene.

15. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba določbe prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP).

1 Gre za dejstva, iz katerih se šele lahko izpeljujejo pravilni materialnopravni zaključki. 2 Splošni pogoji poslovanja v mednarodnem cestnem tovornem prometu - MCTP, ki so bili natisnjeni na hrbtni strani vsakega CMR dokumenta.