Jedro

Zakonsko določilo 272. člena ZIZ poleg izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka pogoje za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka določa alternativno. Zaradi precedenčnega učinka Ustavne odločbe Up 275/97 mora biti dodatno izpolnjen pogoj reverzibilnosti, torej vzpostavitve v prejšnje stanje, ni pa nujno, da je odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Zadošča že verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob tem mora sodišče pri tehtanju upoštevati restriktivno naravo začasnih odredb.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženci so dolžni tožnikom v roku 15 dni povrniti 671,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 506, k. o. X, ki je last tožnikov, obstoji služnostna pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili v širini 2,5 m, ki poteka od javne ceste po zahodnem robu nepremičnine parc. št. 504/3, k. o. X v lasti tožencev (I.) in odločilo, da je sodba podlaga za vknjižbo te služnostne pravice (II.). Tožencem je naložilo, da so dolžni tožnikom solidarno povrniti 1.598,27 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. S sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo, s katero jim je bilo naloženo, da odklenejo kovinska vrata na služnostno pot (I.), in odločilo, da so tožnikom dolžni povrniti 223,99 EUR stroškov ugovornega postopka.

3. Zoper sodbo in sklep vlagajo ločeni pritožbi toženci.

4. V pritožbi zoper sodbo toženci uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da jo višje sodišče tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavljajo, da iz ortofoto posnetkov ne izhaja, da bi služnostna pot obstajala od leta 1979 dalje vsaj 20 let, saj že leta 1985 praktično ni več vidna, na posnetku iz leta 1995 pa jo je zarasla trava. Obstoja služnosti tudi ne potrjuje kupoprodajna pogodba, ki ne more predstavljati dokaza za uporabo. Zmotna je ugotovitev, da do nepremičnine tožnikov ni mogoče dostopati po drugi poti. Ta je razvidna iz ortofoto posnetkov iz leta 2006, še bolj pa iz posnetka iz leta 2018. Pot z vožnjo po travi, ki je jasno vidna, ne nastane čez noč. Da se je do nepremičnine dostopalo drugje, je izpovedala tudi priča M. M. Do priposestvovanja stvarne služnosti tako ni prišlo, četudi pa bi bila pot priposestvovana, se več kot 20 let ni uporabljala in je posledično ugasnila. Sodišče je prezrlo ugotovitev iz cenilnega poročila, da je objekt slabo vzdrževan, saj v njem ni nihče bival najmanj 15 let, torej od leta 1998 dalje. Nepomembna je ugotovitev sodišča, da med posameznimi vožnjami zagotovo ni minilo 20 let, saj vožnja brez vednosti tožencev ne more imeti stvarno pravne vsebine. Sodišče se je preveč oprlo na izpovedi prič in strank, ne pa na predložene listine. Vidnost poti ob ogledu ne predstavlja dokaza za priposestvovanje služnosti niti da ni ugasnila. Prvi del poti je vzdrževan, ker se nahaja v bližini hiše toženke. Iz razlogov sodbe ni razvidno, ali se je služnost dejansko izvrševala v zatrjevanem obsegu, torej za hojo in vožnjo z vsemi vozili v širini 2,5 m. Sodišče ni časovno opredelilo gradnje vikenda, prav tako ne, od kdaj so tožniki do vikenda dostopali peš, ker z avtom ni bilo več mogoče. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti in je tožnikom odvzeta pravica do pravnega sredstva. Iz sodbe tudi ne izhaja, kdaj je bila opravljena zadnja vožnja. Avtomobil se v garaži objekta nedvomno nahaja že od leta 1998 dalje, ko je bil vikend verjetno zadnjič v uporabi.

5. V pritožbi zoper sklep tožniki opozarjajo na značilnosti ureditvenih začasnih odredb, ki jih je treba izdajati restriktivno. Zgolj izpolnjenost pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izdajo ne zadošča. Težko nadomestljivo škodo mora sodišče presojati zelo strogo, ta mora predstavljati več od materialnega prikrajšanja, torej poseg v pravni položaj, ki ga ni mogoče nadomestiti z denarjem. V konkretnem primeru so tožniki sami navedli, da od jeseni 2020 do 23. 2. 2021 do nepremičnine niso dostopali, predlog za izdajo začasne odredbe pa so podali šele 1. 6. 2021. Zato ni jasno, zakaj bi morali razmerje urejati z regulacijsko začasno odredbo. Neutemeljeni so argumenti omejenega delovanja nepremičninskih agencij v času epidemije, saj ima kasnejša prodaja lahko za posledico le nižjo kupnino. V času epidemije gibanje z namenom odprave grozeče nevarnosti ni bilo omejeno. Sodišče se je sklicevalo na neprimerljivo sodno prakso, saj v konkretnem primeru nepremičnina ne predstavlja njihovega doma. Hkrati je spregledalo, da se je do nepremičnine lahko dostopalo peš po drugi poti, kot je potrdila nepremičninska agentka. Kovinska vrata dostopa torej niso popolnoma onemogočila, zato tožnikom težko nadomestljiva škoda ni mogla nastati.

6. Na pritožbi so odgovorili tožniki in predlagali njuno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper sodbo:_

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tožniki priposestvovali stvarno služnost v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe. Razlogi sodišča o tem so jasni, prepričljivi in jih pritožbene navedbe ne omajejo.

9. Parceli obeh strank sta bili predhodno v lasti A. A., ki je v letu 1975 del parcele prodal prvemu tožencu in B. B. (pravni prednici tožencev) ter že takrat parcelo obremenil s služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po obravnavani služnostni trasi v korist vsakokratnih lastnikov parc. 504 in 506, k .o. X. Ta služnost je bila kot dostop do parcele 506 omenjena tudi v kupoprodajni pogodbi iz leta 1977 (v sodbi napačno 1979), s katero je nepremičnino kupila pravna prednica tožnikov. Iz pogodbe izhaja, da gre delno za gradbeno parcelo, z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem za gradnjo vikend hišice. Trditve, da je gradnja potekala okvirno do leta 1983, toženci niso prerekali. Sodišče prve stopnje se je z dejanskim stanjem seznanilo na ogledu, ki je potrdil navedbe tožnikov, da ni druge urejene poti za vožnjo do parcele. Ob ugotovitvah, da je v garaži vikenda od leta 2007 parkirano vozilo pravne prednice tožnikov C. C., da je vikend med letoma 2001 in 2004 dve leti za bivanje uporabljal najemnik in da je D. D. na parcelo do leta 2011 prihajal v povprečju 10-20 krat letno, je sodišče zanesljivo ugotovilo, da se je služnost izvrševala in da je potekla 20 letna priposestvovalna doba po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR1), v kateri so tožniki sporno služnost priposestvovali.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče premalo poudarka namenilo listinskim dokazom, predvsem izpostavljenim ortofoto posnetkom. Sodišče je slednje ustrezno ocenilo, upoštevajoč namen nepremičnine, ki ni bivalna. Glede na starost prvotne lastnice2 je logično, da je sprva na vikend hodila pogosteje in tam bivala, kasneje pa so bili ti obiski krajši, vezani na prevoz sorodnikov in je bilo prihodov manj. To se je nedvomno odrazilo tudi na stanju poti, ki je lahko bila ob nastanku posameznega ortofoto posnetka v naravi manj vidna in preraščena. Nikakor pa tak posnetek ne more predstavljati odločilnega dokaza za njeno neuporabo in neizvrševanje služnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje uporabe poti ni ugotavljalo na podlagi pogodb, zato so pritožbene navedbe o tem, da pogodba za priposestvovanje ne zadošča, nepotrebne.

11. Ker je pravna prednica tožnikov služnost priposestvovala že v letu 1999 (oziroma celo v letu 1997, saj je bila nepremičnina kupljena v letu 1977 in ne 1979), so neodločilne pritožbene navedbe, da se iz ortofoto posnetkov v letu 2006 vidi nov dostop do nepremičnine, ki naj bi izhajal tudi iz posnetka iz leta 2018. Poleg tega drugega dostopa, po katerem bi se tožniki lahko pripeljali do garaže stanovanjskega objekta, razen služnostne poti, sodišče ob ogledu ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da se je zaradi vedno ožje poti, ki je nastala zaradi postavitve škarpe in zasaditve na gospodujočem zemljišču ter zaradi zaraščenega terena v zadnjih letih, na parcelo dostopalo le z manjšimi vozili in peš, po postavitvi vrat pa peš po okoliških zemljiščih, vendar to na obstoj že priposestvovane služnosti ne vpliva. Sama širina poti 2,5 m opredeljuje tudi vrsto vozil, ki po njej lahko pripeljejo na parcelo, saj za večja vozila pot ni primerna.

12. Pritožba pretiran poudarek namenja cenitvenemu poročilu, ki so ga tožniki naročili za oceno vrednosti podedovane nepremičnine v letu 2013, da bi z njim nižali vrednost davčne osnove. Navedbo cenilca, da je objekt slabo vzdrževan in v njem že 15 let nihče ne prebiva, je treba ocenjevati v kontekstu nastanka mnenja in ne kot strokovno ugotovitev. Pritožbene trditve, da prav to mnenje potrjuje, da se služnost ni izvrševala vsaj od leta 1998 dalje, so zato zavajajoče in v nasprotju s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o rednih prihodih na objekt tudi z osebnimi vozili vsaj do leta 2011 (12. točka obrazložitve sodbe).

13. Pritožniki za primer, da bi sodišče ugotovilo priposestvovanje stvarne služnosti, vztrajajo, da je ta zaradi neizvrševanja prenehala. Po določilu tretjega odstavka 58. člena ZTLR je doba, ki mora preteči, da služnost po tej podlagi preneha, enaka priposestvovalni dobi, torej 20 let3. Toženci bi morali izkazati, da tožniki vsaj 20 let pred vložitvijo tožbe služnostne poti za vožnjo in hojo v širini 2,5 metrov niso uporabljali. To pomeni od leta 2001 dalje, česar jim v postopku ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedi priče D. D., da je na nepremičnino do leta 2011 prihajal 10 do 20 krat letno, do leta 2008 je tja vozil tudi lastnico C. C. V letu 2007 je v garažo parkiral njeno osebno vozilo, ki se še vedno nahaja tam in ga drugače kot po služnostni poti ni bilo mogoče pripeljati. Poleg tega je po letu 2001 v objektu dve leti živel najemnik, ki je v hišo namestil peč za centralno kurjavo, zato ni dvoma, da je do objekta dostopal z vozilom. Ob tem ne drži pritožbena trditev, da bi stvarno pravne učinke lahko ustvarili le prihodi, ki bi jih toženci zaznali, saj bi to obratno pomenilo, da bi služnost vedno prenehala zaradi neizvrševanja, če lastniki gospodujočega zemljišča na svoji nepremičnini ne bi bili prisotni in zato prehodov ne bi opazili.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede relevantnih dejstev o obsegu priposestvovanja stvarne služnosti. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedi priče D. D., ki je do leta 2011 vzdrževal sporno nepremičnino in do leta 2008 tja vozil takratno lastnico. Prav tako je vožnje pred 20 leti (torej okrog leta 2001) zaznala priča E. E. Celotno priposestvovalno dobo se je torej pot uporabljala tako za hojo kot vožnje z vozili, ki po širini ne presegajo 2,5 metra, kar povsem jasno izhaja iz razlogov sodbe.

15. Pritožbene navedbe so po povedanem neutemeljene. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo:_

16. Toženci v pritožbi kot ključno izpostavljajo, da regulacijske začasne odredbe ob obstoju verjetnosti terjatve ni mogoče izdati zgolj pri izpolnjeni predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč mora sodišče presojati nujnost njene izdaje v zvezi z varstvom obstoječega stanja pred nastankom težko nadomestljive škode. Ta mora biti večja kot zgolj materialno prikrajšanje in je tožniki niso izkazali.

17. V konkretnem primeru je sodišče z regulacijsko začasno odredbo tožencem naložilo izročitev ključa vrtnih vrat, ki so jih postavili na služnostno pot, tako da bo tožnikom omogočen prost prehod. Čeprav tožbeni zahtevek ni identičen s predlogom za izdajo začasne odredbe, gre za ureditveno začasno odredbo, saj se z njo začasno rešuje trenutno stanje do izdaje končne odločbe in ni namenjena zavarovanju prisilne izpolnitve. Sodna praksa je pri pogojih za izdajo omenjenih začasnih odredb neenotna. Držijo pritožbene navedbe, da obstoji veliko število sodnih odločb, v katerih sodišče ni dopustilo izdaje začasne odredbe ob izpolnjenem pogoju iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je mogoče najti tudi drugačna stališča prakse in teorije4, ki se jim pritožbeno sodišče v konkretnem primeru pridružuje.

18. Zakonsko določilo 272. člena ZIZ poleg izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka pogoje za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka določa alternativno. Zaradi precedenčnega učinka Ustavne odločbe Up 275/97 mora biti dodatno izpolnjen pogoj reverzibilnosti, torej vzpostavitve v prejšnje stanje, ni pa nujno, da je odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Zadošča že verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob tem mora sodišče pri tehtanju upoštevati restriktivno naravo začasnih odredb.

19. Toženci v obravnavanem primeru z izročitvijo ključa5 niso utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikom zaradi preprečenega dostopa do njihove nepremičnine in s tem onemogočenega izvajanja lastninsko pravnih upravičenj6. Ker je verjetnost terjatve glede na predhodno obrazložitev izkazana7, izpolnjen pa je tudi eden od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer je podan pogoj reverzibilnosti, je odločitev sodišča, s katero je zavrnilo ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo že iz omenjenega razloga pravilna.

20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo (druga točka 365. člena ZPP). Ker je odločilo, da zadošča, da so tožniki izkazali enega od alternativno predpisanih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, se do ostalih ni opredeljevalo.

_O stroških postopka:_

21. Ker toženci s pritožbama niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikom pa so dolžni povrniti njihove stroške z odgovoroma na pritožbi. Sodišče je tožnikom priznalo 400 točk za odgovor na pritožbo zoper sklep in 500 točk za odgovor na pritožbo zoper sodbo, skupaj 900 odvetniških točk, kar povečano za 2 % materialne izdatke in DDV, ob vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 671,97 EUR. Stroške so dolžni povrniti v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Po 266. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. 2 Po podatkih zemljiške knjige je bila letnik 1919 (priloga B6). 3 Vsebinsko enaka določba je v drugi alineji 223. člena SPZ. 4 Sklepi: VSM I Cpg 23/2022, VSM I Cp 176/2021, VSM I Cp 162/2021, primerjaj: Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa 6-7, 18. 2. 2021, Neža Pogorevčnik Vogrinc, Začasne odredbe v pravdah zaradi motenja posesti, Pravnik 5-6, 2016. 5 Tega so izročili takoj po izdaji začasne odredbe. 6 Da gre za edini dostop z vozili, je sodišče pojasnilo v predhodnih razlogih te odločbe. 7 Primerjaj razloge obrazložitve o pritožbi zoper sodbo.