Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se osebo A. A., roj. ..., stan. 36, zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo, ki sme trajati najdlje do 1. 1. 2022.

2.Proti sklepu se zadržana oseba pravočasno pritožuje po svojem zastopniku (v nadaljevanju: pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in spremeni. Pritožnik v pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve po določbi 39. člena Zakona o duševnem zdravju. Pritožnik meni, da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče zaključiti, da je zadržana oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali da povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Ob tem izpostavlja, da je konflikt, ki so ga obravnavali policisti PP Slovenske Konjice, povzročil brat zadržanega zaradi nestrinjanja z mestom gradnje stopnic. Kar utemeljuje s sklicevanjem na zapisnik policije in na izpoved njune matere. Meni, da ravnanje, kot je opisano v zapisniku in v izpovedi njune matere, ne kaže na agresivno ravnanje zadržanega, saj je v verbalnem konfliktu po policijskih ugotovitvah s fizično agresijo nastopil B. B., tudi mati je med njiju stopila z drogom v roki, zadržani pa je ravnal povsem normalno - vzel ji je drog, ga odvrgel in šel proti hiši. Ker pa se je ustrašil, da ga bo brat in njegovi delavci ponovno napadli, je stekel v drugo smer in pri tem odrinil brata B. B. ter skušal pobegniti pred njim in njegovimi delavci. Pritožnik meni, da je iz navedenega razvidno, da se je zadržani po verbalnem konfliktu želel umakniti in nikakor ni želel kogarkoli napasti oziroma ogrožati življenja ali zdravja, nihče ni bil poškodovan, B. B. je pri tem, ko ga je A. A. v teku mimo njega odrinil, le padel in z glavo udaril tako, da je dobil buško, kot je kasneje njegova žena povedala materi. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z izpovedbami in dokazi v spisu zaključilo, da se je zadržani zaradi nasprotovanja pri izgradnji stopnic odzval agresivno do brata. Odzval se je z agresijo do predmetov, s čimer pa ni ogrožal svojega življenja ali življenja drugih, ali huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih. Zato je po oceni pritožnika zmotna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bil zadržani tisti, ki se je v konfliktni situaciji odzval bolj silovito in nenadzorovano. Trdi, da se je zadržani nadzoroval, ko ni skočil v brata, ki ga je odrinil in udaril (policijski zapisnik), nadzoroval se je, ko je materi iz rok odvzel drog in ga odvrgel (v tem primeru je mati izkazovala heteroagresijo, saj je med njiju stopila z drogom v roki), nadzorovano je končal konflikt in se odpravil v hišo. Zaradi straha pred bratovimi delavci, ki jih je klical brat (in so bili heteroagresivni), je nadzorovano pred njimi pobegnil, pri tem pa le odrinil brata, da se mu je umaknil s poti. Pritožnik tudi meni, da je v nasprotju z izjavo matere ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zadržani vzel drog, da bi obračunal z bratom in s tem ogrožal njegovo življenje, saj je drog vzel iz rok materi in ga odvrgel, kot je sama povedala in s tem preprečil ogrožanje zdravja komurkoli. Zadržani je sicer rekel, da si je brat pri padcu po tem, ko ga je odrinil presekal lasišče, vendar je mati na zaslišanju povedala, da je dobil le buško na lasišču, kar je pozneje izvedela od bratove žene. V zvezi z izpovedbo matere, ki je opisovala nevarno vožnjo zadržanega, pa pritožnik izpostavlja, da je terensko vozilo namenjeno in opremljeno za vožnjo po brezpotjih, kakršnih mati zadržanega ni vajena, saj se z njim ni nikoli vozila v gozd sekat drevesa. Medtem, ko je takšne vožnje zadržani vajen in vešč (zato je tudi od očeta kupil štirikolesnik za delo v gozdu in vožnjo v prostem času). Pritožnik v zvezi s to izpovedbo matere zadržanega izpostavlja, da zadržanemu ni bila dana možnosti, da se izjasni o teh okoliščinah, saj je bila kamera in povezava z njim v času zaslišanja matere izklopljena. Ker je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku, pritožnik meni, da je bila s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje zadržanemu kršena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), saj so mu bile kršene temeljne človekove pravice in z ustavo zagotovljena enakost varstva pravic. V nadaljevanju pritožbe pritožnik še trdi, da predhodno opisano vedenje zadržanega nasprotuje zmotnemu zaključku izvedenke, da ni sposoben obvladanja svojega ravnanja zaradi posledic duševne motnje, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja še, da v tej točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni sledilo izvedenki, ko ta v mnenju zatrjuje, ″da ob svojih prihodkih ter prihrankih huje ogroža svoje premoženje, ker je v zadnjem obdobju kupoval številne stvari ter načrtoval počitnice.″ (zadnji odstavek 5. strani zapisnika-izvid in mnenje), saj je štelo, da zadržani z prihodki in prihranki ravna smotrno, da nakup štirikolesnika ni iracionalen in škodljiv, enako je v nasprotju z mnenjem izvedenke tudi zaključilo v zvezi z nakupom električne žage in zaključilo, da z izkazanimi nakupi standarda hude premoženjske škode ne more izpolniti. Ker se sodišče prve stopnje v tem delu z izvedenko ni strinjalo, bi po mnenju pritožnika moralo angažirati drugega izvedenca in obrazložiti zakaj sledi mnenju izvedenke v delu, ko ta zatrjuje, da je z vedenjem ogrožal svoje in življenje drugih ter huje ogrožal svoje in zdravje drugih medtem, ko ne sledi izvedenki v delu mnenja mnenju v katerem ta zatrjuje, da ob svojih prihodkih ter prihrankih huje ogroža svoje premoženje. Pritožnik zaradi navedenega graja mnenje izvedenke v celoti in predlaga, da se pridobi drugo mnenje z angažiranjem novega izvedenca/ke. Pritožnik kot zmotnega označi tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na grajanem mnenju izvedenke, da v tem trenutku ni mogoče uporabiti katerega od milejših načinov zdravljenja. Pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po podatkih v anamnezi zadržani ne odklanja medikamentozne terapije, da je tudi zadržani zaslišan na sodišču zagotavljal, da je predpisano psihiatrično terapijo v domačem okolju od prvega pregleda v letu 2021 (19. 10. 2021) jemal in jo bo tudi v naprej. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbi zadržanega in najbližje osebe, da je zadržani leta 2020 samovoljno nehal jemati predpisano psihiatrično terapijo in v utemeljitev tega svojega stališča delno povzame tozadevno izpoved zadržanega. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je zadržančev ambulantni psihiater dr. C. C. bil seznanjen z opustitvijo jemanja Lamala, po njegovi oceni pa je zmoten in dokazno nepodprt njegov nadaljnji zaključek, da do tega ni prišlo ob predhodnem soglasju zdravnika. Pri tem izpostavlja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz medicinske dokumentacije Psihiatrične bolnišnice Vojnik, ki jo je pridobila in pregledala sodna izvedenka, izhaja, da je bil zadržani v letu 2020 nazadnje v Psihiatrični bolnišnici Vojnik ambulantno pregledan dne 25. 2. 2020, da naslednji naročeni pregled 4. 4. 2020 ni bil realiziran, pri čemer v dokumentaciji razlog ni naveden, meni pa, da na tej podlagi sodišče prve stopnje neupravičeno in zmotno sklepa, da je zadržani terapijo opustil ne da bi bil njegov ambulantni psihiater, ko ga je obravnaval v okviru svoje službe v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, s tem seznanjen. Sodišču prve stopnje očita, da zdravstvene dokumentacije o pregledu pri njegovem osebnem psihiatru dr. C. C., ki je bil v tem času že prestavljen na delo v ZD Celje, kjer po navedbah izvedenke dela še sedaj, ni pridobilo niti sodišče niti izvedenka, ki je potrdila, da ne razpolaga z nobeno dokumentacijo, kaj se je dejansko dogajalo na tem pregledu. Pritožnik zato meni, da je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na podlagi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je nato sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je zadržani samovoljno opustil terapijo ne da bi njegov psihiater bil s tem seznanjen. Prav tako izvedenka v mnenju na podlagi pomanjkljive zdravstvene dokumentacije meni, da zdravil zadržani ne bo jemal. Zdravil pa ni jemal, ker mu zdravnik na pregledu v ZD Celje tega ni prepovedal. Pritožnik še meni, da je mnenje izvedenke, da zadržani do terapije ni kritičen, v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da je sam šel na pregled v oktobru 2021, ko je ugotovil, da se mu je zdravje poslabšalo in od takrat dalje redno jemlje vso predpisano medikamentalno terapijo. V zvezi z navedbo izvedenke v mnenju, da ″težko komentiram ali stanje zadržanega ob sprejemu kaže na to, da je je zdravila predpisana 11. 11. 2021 doma jemal″, pa pritožnik ocenjuje, da če izvedenka tega ne zna pojasniti, bi moralo sodišče prve stopnje angažirati drugega izvedenca in ne bi smelo sprejeti podanega mnenja, ki temelji na nepopolni zdravstveni dokumentaciji ter na ugibanju izvedenke, kaj je dr. C. C. zadržanemu predpisal na zadnjem pregledu. Prav tako na podlagi navedeno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljivega mnenja izvedenke, po oceni pritožnika, tudi ne bi smelo sprejeti zaključek, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči, temveč le z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji.

6.Sodišče prve stopnje je za odločitev v predmetni nepravdni zadevi, začeti po obvestilu Psihiatrične bolnišnice Vojnik, uporabilo pravilno pravno podlago, ki jo predstavljajo določbe 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), na podlagi katerega sodišče odloča o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico in 39. člena tega zakona, ki ureja sprejem na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, v 1. odstavku pa predpisuje zakonske predpostavke za izrek tovrstnega ukrepa, in sicer: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje iz prve alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7.Pritožnik ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Če pa je imel s pritožbeno navedbo, da je bila zadržanemu kršena pravica iz 22. člena URS, pravica do izjave oziroma kontradiktornosti, ker je bila njegova kamera in videokonferenčna povezava med izpovedbo njegove matere izključena, zaradi česar se ni mogel izjaviti o okoliščinah, ki jih je le-ta izpovedovala v zvezi z njegovo nevarno vožnjo, v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa z uveljavljanjem te kršitve pritožnik ne more uspeti, saj jo uveljavlja prepozno. 13. Iz določbe 1. odstavka 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bil pritožnik z dejstvom, da je bila kamera in videokonferenčna povezava zadržanega med izpovedbo njegove matere izključena, seznanjen že na samem naroku dne 23. 11. 2021, bi moral to kršitev uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje najkasneje na tem naroku, česar pa ni storil. Ker v pritožbi ne navaja nobenega razloga, zakaj te bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ne sodi med absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje, to kršitev v pritožbi uveljavlja prepozno in je zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8.Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščinami dogodkov, na podlagi katerih je presojalo, ali je v tem konkretnem primeru izpolnjen pogoj za izrek ukrepa zdravljenja osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, t.j. če zadržani ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, saj so vse te dejanske ugotovitve in zaključki dokazno podprti. Temeljijo namreč na izpovedbah zadržanega in najbližje osebe (matere D. D.), na zapisniku PP Slovenske Konjice z dne 22. 11. 2021, pa tudi na zdravniški dokumentaciji zadržanega. Pravilne so tako dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 9. in 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je zadržani v spremenjenem psihičnem stanju slabo prenašal nasprotovanje, da je zahteval, da je po njegovo, da je to tudi vplivalo na zadržančevo vedenje dne 20. 11. 2021, ko se je na bratovo (B. B.) nasprotovanje glede lege stopnic odzval agresivno, kar je sprožilo tudi agresivni odziv pri bratu, da je zadržani že pred fizičnim obračunom z bratom odreagiral jezavo in nabodreno, ko je prevrnil samokolnico, odvrgel cement in vrgel lopato, da sta v konfliktu, ki ga je nato prekinila najbližja oseba, sodelovala in ga potencirala oba sinova in torej heteroagresije v tem delu ni mogoče pripisati zgolj zadržanemu, da je v tem delu dogodka prišlo do prerivanja med bratoma, pri čemer ni nihče padel na tla, da pa je bil zadržani tisti, ki se je v konfliktni situaciji odzval bolj silovito in nenadzorovano, na kar kaže že predhodna agresija v razmerju do predmetov, da je zadržani med konfliktom zgrabil drog, zaradi česar sta se najbližja oseba in B. B. v izogib poškodbam umaknila, in nadalje, da je zadržani, ko se je že umikal v hišo in se je torej situacija že umirjala, z vso močjo stekel proti B. B. in se zaletel vanj. Pa tudi, da je v mesecu novembru 2021 ob priliki, ko sta se zadržani in najbližja oseba vračala iz spodnje kmetije, zadržani, ki je vozil terenski avto, vztrajal, da se bosta domov peljala po cesti, ki je bila v izgradnji, čemur je najbližja oseba nasprotovala, a brez uspeha, da sta prišla do dela ceste, kjer so bili delovni stroji in je bilo polno blata, nakar se je cesta v izgradnji zaključila, malo nižje pa je mimo potekala stara cesta, da je zadržani dodal gas, se zagnal in preko klančine ″skočil″ z avtom na staro cesto.

9.Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja zgolj posamezne dele izvedenih dokazov, izvedene dokaze interpretira po svoje in jim pripisuje drugačno vsebino kot sodišče prve stopnje, podaja lastno videnje rezultata dokazovanja in lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno, ki izpostavlja zgolj tisto, kar pritožniku ustreza, spregleda pa celoto. S takšno lastno in enostransko dokazno oceno namreč ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izčrpne, celovite, prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, na razloge katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Bistvo le-te pa je v tem, da je sodišče prve stopnje večjo dokazno moč kot dokazu z izpovedbo zadržanega in policijskemu zapisniku z dne 22. 11. 2021, dopolnjenemu dne 23. 11. 2021, za katerega je ocenilo, da je v njem dogodek z dne 20. 11. 2021 opisan nepopolno, pri ugotavljanju okoliščin zgornjih dogodkov pripisalo izpovedi najbližje osebe, ki je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v svojem izpovedovanju verodostojna, vse dokaze pa je presojalo celovito ob doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

10.Čeprav je res, da iz zapisnika PP Slovenske Konjice z dne 22. 11. 2021 z dopolnitvijo z dne 23. 11. 2021 ter iz izpovedi zadržanega in najbližje osebe izhaja, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožba, da je v verbalnem konfliktu z fizično agresijo nastopil (tudi) brat B. B., da je tudi mati med njiju stopila z drogom v roki ter da se je zadržani po verbalnem (pa tudi že fizičnem) konfliktu želel umakniti, pa iz vseh teh izvedenih dokazov izhaja tudi, da je že pred fizičnim obračunom z bratom zadržani odreagiral jezavo in nabodreno, ko je prevrnil samokolnico, odvrgel cement in vrgel lopato, da je zadržani med konfliktom zgrabil drog, ki ga je prej imela v rokah mati (najbližja oseba), zaradi česar sta se najbližja oseba in B. B. v izogib poškodbam umaknila, pa tudi, da je zadržani po tem, ko se je že umikal v hišo in se je torej situacija že umirjala, z vso močjo stekel proti B. B. in se zaletel vanj, kar vse je dokazno podprto v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa se kot pravilen izkaže tudi njegov nadaljnji zaključek, da je bil zadržani tisti, ki se je v konfliktni situaciji odzval bolj silovito in nenadzorovano, na kar kaže tudi predhodna agresija v razmerju do predmetov. Ob povedanem se tako pokažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe pritožnika o zmotnosti tega zaključka sodišča prve stopnje in njegovo lastno napačno mnenje, da iz opisanega ravnanja izhaja zgolj agresivno ravnanje zadržanega do predmetov, ne pa tudi ogrožanje njegovega življenja in življenja drugih ali hujše ogrožanje njegovega zdravja ali zdravja drugih, pa tudi, da se je zadržani nadzoroval, ko ni skočil v brata, ki ga je odrinil in udaril (policijski zapisnik), da se je nadzoroval, ko je materi iz rok odvzel drog in ga odvrgel, da je v tem primeru mati izkazovala heteroagresijo, saj je med njiju stopila z drogom v roki, da je nadzorovano končal konflikt in se odpravil v hišo, zaradi strahu pred bratovimi delavci, ki jih je klical brat (in so bili heteroagresivni), pa je nadzorovano pred njimi pobegnil pri tem pa le odrinil brata, da se mu je umaknil s poti.

11.Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dogodki v mesecu novembru 2021, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.

12.Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo pri opisani vožnji s terenskim avtom za nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu (oziroma za nevarno vožnjo), pritožnik namreč ne more uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je terensko vozilo namenjeno in opremljeno za vožnjo po brezpotjih, kakršnih mati zadržanega ni vajena ter da je takšne vožnje s terenskim avtom zadržani vajen in vešč. Tudi če bi držalo, da je zadržani vešč in vajen takšne vožnje s terenskim avtom, to samo po sebi namreč še ne omogoča zaključka, da je njegova vožnja vedno in v vseh okoliščinah varna.

13.Obstoj duševne motnje in obstoj hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, predstavljata dejanski okoliščini, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato za ugotovitev teh okoliščin sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je bilo tudi v tem konkretnem primeru. V tej zadevi postavljena izvedenka E. E. (v nadaljevanju: izvedenka) je pri zadržani osebi po opravljenem pregledu in po pregledu razpoložljive zdravstvene dokumentacije ugotovila obstoj duševne motnje, t.j. bipolarne motnje razpoloženja, ki jo je opredelila kot pravo in hudo duševno motnjo s kroničnim potekom, za katero je značilno, da pacient v akutni fazi bolezni trpi bodisi manično bodisi depresivno epizodo. Ugotovila je še, da je pri zadržanem duševna motnja v poslabšanju v smislu hipomanije oziroma manične epizode bolezni, pa tudi, da je zgoraj opisano vedenje zadržanega (ki ga je sodišče opredelilo kot ogrožanje lastnega življenja in življenja drugih ter hudo ogrožanje lastnega zdravja in zdravja drugih) posledica duševne motnje, pod vplivom katere ima zadržani hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja. Sodišče prve stopnje je, kot je to pojasnilo v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, takšni strokovni oceni izvedenke o hudi motenosti realitetne kontrole in sposobnosti ustrezne presoje v celoti sledilo. Ob dokazno podprti, na izvedenskem mnenju izvedenke temelječi, ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je že predhodno opisano ogrožanje življenja in zdravja zadržane osebe in drugih oseb posledica pri zadržanemu potrjene duševne motnje (katere obstoj pritožbeno ni izpodbijan), zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, je tako materialno pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Takšnih ugotovitev izvedenke, na katerih temeljijo tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, in so povsem strokovne narave, pritožnik namreč ne more uspešno izpodbiti zgolj z lastnimi dejanskimi zaključki in lastnim laičnim mnenjem, ki nima nobene opore v izvedenih dokazih, da je zadržani svoje ravnanje nadzoroval, prav tako pa tudi ne z odrekanjem verodostojnosti in strokovnosti izvedenskemu mnenju izvedenke iz razloga, ker temu mnenju sodišče prve stopnje ni sledilo v delu, v katerem je izvedenka menila, da zadržani ob svojih prihodkih ter prihrankih huje ogroža svoje premoženje, ker je v zadnjem obdobju kupoval številne stvari ter načrtoval počitnice. Vprašanje, ali je neko ugotovljeno ravnanje šteti kot zapravljivost in povzročanje premoženjske škode, je namreč pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Če se je do takšnega pravnega vprašanja v svojem mnenju izvedenka (napačno) opredelila, pa to še ne pomeni, da je iz tega razloga nepravilno in nestrokovno njeno izvedeniško mnenje tudi v preostalem delu, v katerem je podajala odgovore na dejanska vprašanja, ki sodijo v njeno strokovno področje. Upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da udeleženci tega postopka, tudi pritožnik, ob koncu zaslišanja izvedenke na naroku dne 23. 11. 2021 na njeno mnenje niso imeli prav nobenih pripomb in nobenih dodatnih dokaznih predlogov, so neutemeljeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje z uporabo takšnega (nepravilnega) izvedenskega mnenja izvedenke zmotno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno pa je posledično tudi, s predlaganjem dokaza z novim izvedencem psihiatrične stroke, njegovo zavzemanje za to, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki mnenju izvedenke zaradi zmotnosti njenega (pravnega) zaključka glede obstoja hudega ogrožanja zadržančevega premoženja ni sledilo, zavrniti uporabo tega izvedenskega mnenja v celoti in angažirati drugega izvedenca.

14.Tudi vprašanja, ali je v trenutnem stanju nujno zdravljenje zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, ali pa je mogoče vzroke ogrožanja odpraviti z drugimi oblikami pomoči, so v pretežni meri dejanska in tudi strokovna vprašanja, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato tudi za ugotovitev teh okoliščin sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tudi v tem konkretnem primeru ni bilo nič drugače, saj je bila izvedenka angažirana tudi iz razloga, da poda odgovore tudi na ta vprašanja. Menila je, da milejši načini psihiatričnega zdravljenje trenutno ne pridejo v poštev. Glede na to, da mnenje izvedenke, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, v delu, ki se nanaša na strokovna vprašanja, pritožba izpodbija neutemeljeno, je takšnemu mnenju izvedenke sodišče prve stopnje pravilno sledilo, saj je pri izdelavi svojega mnenja upoštevala tudi dejanske okoliščine, ki jih v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa dokazno podprto ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Na podlagi izpovedi zadržanega in najbližje osebe je tako sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je zadržani leta 2020 nehal jemati predpisano psihiatrično terapijo, pri čemer je zadržani povedal, da se je za to odločil, ker terapija ni imela učinkov. Čeprav je ugotovilo, da je bil s tem seznanjen tudi njegov psihiater, pa tudi, da je zadržani po poslabšanju stanja jeseni 2021 poiskal pomoč psihiatrične stroke, pa je nadalje še ugotovilo, da zadržani dne 19. 10. 2021 predpisanega stabilizatorja razpoloženja ni jemal, zaradi česar mu je bil dne 11. 11. 2021 predpisan drug stabilizator razpoloženja, ki sicer velja za bolj učinkovitega, da je po 19. 10. 2021 za jemanje zdravil pri zadržanemu skrbela najbližja oseba, ki je povedala, da zadržani do jemanja zdravil ni bil odklonilen, a je bila težava, ker ga je morala „loviti", saj ni imel skrbi, da mora vzeti zdravila, pa tudi, da zadržni po 11. 11. 2021 ni več dovolil, da bi mu zdravila dajala najbližja oseba, zato najbližja oseba ni vedela povedati, ali jih je jemal. Iz navedenega je sodišče prve stopnje povsem pravilno, dokazno podprto zaključilo, da zadržani po 19. 10. 2021 ni jemal predpisanega stabilizatorja razpoloženja, pa tudi, da je glede na njegovo manično fazo in dejstvo, da že pred tem ni imel skrbi, da mora vzeti terapijo, zelo verjetno, da je po 11. 11. 2021 predpisana zdravila jemal neredno, po svoje. Ker je na podlagi mnenja izvedenke sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je povsem možno, da je bila duševna motnja pri zadržanem pred hospitalizacijo poslabšana že do take stopnje, da samo zdravljenje s predpisanim zdravilom olanzapinom ni bilo učinkovito, saj včasih ob poslabšanem stanju zdravila preprosto ne učinkujejo več in je potrebna učinkovitejša obravnava, v tem kontekstu pa je izvedenka opozorila, da se je ambulantna psihiatrinja že dne 11. 11. 2021 zavzemala za bolnišnično zdravljenje, ki ga je zadržani odklonil, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo izvedenki, da je pri zadržanem v tej fazi bolezni potrebna natančna filtracija zdravil, da je potrebno dnevno spremljanje stanja, spreminjanje odmerkov, dodajanje zdravil po potrebi, kar pa se lahko izvaja le pod rednim zdravniškim spremljanjem. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ambulantno zdravljenje pred hospitalizacijo ni prineslo želenih učinkov in da je pri zadržanem trenutno potrebno intenzivno zdravljenje in konstantno spremljanje njegovega stanja, kar pa je mogoče le v okolju, ki ga ponuja oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. V poštev ne pride niti zdravljenje na odprtem oddelku, ker je na tem oddelku nadzor nad potekom zdravljenja nižji, pri čemer velja omeniti, da je zadržani še vedno privzdignjenega razpoloženja in nima uvida v svoje stanje ter odklanja bolnišnično zdravljenje, kar kaže, da bi se lahko ponovilo vedenje, ki je bilo zabeleženo v preteklosti, ko je v okviru zdravljenja leta 2018 pobegnil iz terapevtskega izhoda. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega tudi pravilno zaključilo, da ne gre pričakovati, da bi se ta oblika zdravljenja izkazala za uspešno. Spričo potrebe po intenzivni in kontrolirani obravnavi se v tej fazi izkažeta za neustrezni še milejši obliki zdravljenja, nadzorovana obravnava in ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je glede na vse predhodne ugotovitve in zaključke dejanske narave ob pravilni uporabi materialnega prava tako povsem pravilno zaključilo, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči, temveč le z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom, da je tako podan tudi pogoj iz 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Ker je, kot to izhaja iz točke 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri presoji, ali je v trenutnem stanju nujno zdravljenje zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zelo verjetno, da je zadržani po 11. 11. 2021 predpisana zdravila jemal neredno, po svoje, ustrezno pa je upoštevalo tudi dejstvo, da zadržani po podatkih v anamnezi v bolnišnici ni odklonilen do jemanja medikamentozne terapije ter da je tudi sodišču zagotavljal, da bo predpisano psihiatrično terapijo v domačem okolju jemal, pritožnik dvoma v pravilnost tovrstnih zaključkov izvedenke in posledično tudi sodišča prve stopnje, ne more vzbuditi s sklicevanjem na zagotovila zadržanega na sodišču, da je od prvega pregleda v letu 2021 (19. 10. 2021) v domačem okolju jemal predpisano psihiatrično terapijo in da jo bo jemal tudi v naprej. Za presojo potrebnosti oziroma nujnosti izrečenega načina psihiatričnega zdravljenja je ob ugotovitvi, da je prišlo pri zadržanem do poslabšanja njegove duševne motnje in ob pritožbeno nespornem dejstvu, da je zadržani že v letu 2020 opustil jemanje predpisane psihiatrične terapije, da se je za to odločil, kot je to izpovedal zaslišan na naroku v tej zadevi, ker terapija ni imela učinkov, povsem nepomembna okoliščina, ali je bil oziroma kdaj je bil z opustitvijo jemanja predpisane psihiatrične terapije seznanjen njegov osebni psihiater dr. C. C., zato so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe, vključno z dokaznim predlogom po pribavi zdravstvene dokumentacije o pregledu pri dr. C. C. v ZD Celje, v katerih pritožnik polemizira z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zadržani samovoljno prenehal z jemanjem terapije ne da bi bil s tem (predhodno) seznanjen njegov ambulantni psihiater dr. C. C. in sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja iz razloga, ker ni pribavilo zdravstvene dokumentacije pri dr. C. C. v ZD Celje.

15.Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da so v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZDZdr izpolnjeni prav vsi pogoji za sprejem (oziroma zadržanje) zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve, zato je pravilno na podlagi 1. odstavka 48. člena ZDZdr izdalo ta izpodbijani sklep.

16.Pritožnik samega trajanja zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom pritožbeno izrecno niti ne izpodbija. Tudi potreben čas zdravljenja pa predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je tudi za ugotovitev tega dejstva sodišče izvedlo dokaz z izvedenko in v izpodbijanem sklepu v točki 13. obrazložitve svojo odločitev povsem pravilno utemeljilo z razlogi, ki jih je za takšno dolžino trajanja ukrepa zdravljenja (t.j. za čas do šestih tednov) navedla izvedenka. Ker iz izvedenskega mnenja izvedenke, ki ga je le-ta sprejela na podlagi strokovnih izkušenj in podatkov zdravstvene dokumentacije o predhodnem zdravljenju zadržanega, sodišče prve stopnje pa ga je tudi v tem delu korektno povzelo v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da se čas, potreben za zdravljenje poslabšane manične faze bipolarne motnje, od osebe do osebe razlikuje, a je za vsaj delno stabilizacijo stanja običajno potrebnih vsaj 4 do 5 tednov, da je potreben zadosten čas za učinkovanje antipsihotikov kot tudi stabilizatorja razpoloženja, da se med zdravljenjem prilagajajo odmerki in kombinacije zdravil, kar se izvaja tudi s pomočjo laboratorijskih preiskav za določanje nivoja stabilizatorjev razpoloženja v krvi, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZDZdr določilo tudi trajanje zadržanja zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, t.j. v trajanju najdlje do 1. 1. 2022, saj je pravilno ocenilo, da je taka doba zdravljenja potrebna, saj je že leta 2018 zdravljenje potekalo v taki dobi, kar kaže, da v krajši dobi ni pričakovati stabilnega izboljšanja stanja. Zadržani mora doseči stabilno remisijo in zadosten uvid v svoje stanje in potrebo po rednem zdravljenju s psihofarmako terapijo. Le na tak način se bo lahko zagotovilo zadržančevo sodelovanje s stroko in preprečilo samovoljno opuščanje zdravil ter posledično preprečilo nove zagone bolezni.

17.Ob tem tudi pritožbeno sodišče, enako kot je to storilo tudi že sodišče prve stopnje, še poudarja, da lahko psihiatrična bolnišnica zadržano osebo odpusti tudi pred potekom roka iz sklepa sodišča, če ni več razlogov za zadržanje (1. odstavek 71. člena ZDZdr), odpust pred potekom roka pa lahko predlagajo tudi zadržana oseba, njen odvetnik, najbližja oseba in zakoniti zastopnik (2. odstavek 71. člena ZDZdr).

18.Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba zadržanega po zastopniku zoper izpodbijani sklep za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 30. člena ZDZdr), zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

19.Pritožnik je priglasil tudi stroške zastopanja pred sodiščem druge stopnje, o katerih pa pritožbeno sodišče v tem sklepu ni odločilo. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje, ki tudi sicer v izpodbijanem sklepu ni odločalo o stroških, priglašenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je posledica razlage, da stroški obveznega zastopanja v teh primerih, ne glede na uspeh, zmeraj bremenijo sredstva sodišča (51. člen ZDZdr).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 53 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/1, 35, 51