Jedro

Presoja obstoja v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (razlogi sodbe o odločilnih dejstvih) in zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožniku znesek 29.000.000 ITL z zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi z navedbo revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP vlaga revizijo tožeča stranka in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in sojenje. Ugotovitev dejanske vrednosti stanovanja, ki ga je kupila toženka s tožnikovim denarjem, ni nepomembna okoliščina. V pravdi ugotovljena vrednost v znesku 30.000.000 takratnih (starih) dinarjev je vprašljiva. Takšna ocenitev je vodila prvo in drugo sodišče do zmotne uporabe materialnega prava. Po tožnikovem izračunu je kupnina ob sklenitvi pogodbe znašala okrog 60.000.000 ITL, toženka pa je glede na potrdila plačala okrog 38.000.000 ITL in ostala dolžna še nekaj več kot 20.000.000 ITL. Ta znesek je popolnoma enak tistemu, ki izhaja iz tožnikovega dviga iz hranilne knjižice dne 19.11.1987. Navedene okoliščine se dosedaj niso obravnavale oziroma so se obravnavale necelovito. Kršeno je bilo načelo materialne resnice s stališča procesnega ravnanja sodišča. Z izvedencem bi bilo treba raziskati bistvene okoliščine o vrednosti kupljenega stanovanja.

Sodišče nima samo pravice prosto presojati dokaze in odločati, katere dokaze bo izvedlo, temveč tudi dolžnost izvajati dokaze, ki so potrebni, da se razjasni bistvo stvari (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med tistim, kar se v sodbah navaja in tem, kar na prvi pogled izhaja iz listin v spisu (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Pravilna uporaba materialnega prava zahteva ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja.

Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnikove trditve o tem, koliko naj bi toženki izročil za nakup stanovanja, so bile ocenjene kot nezanesljive. Okoliščina pa, da je iz njegove hranilne knjižice dne 19.11.1987 izkazan dvig 20.000.000 ITL (kar naj bi izročil toženki), je element, s katerim si je tožnik olajševal svoje dokazno breme. Vendar pa sodišči nižje stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221.a člen ZPP) te okoliščine nista povezali z nakupom spornega stanovanja. V okvir njunih dejanskih ugotovitev spada namreč dokazna ocena izpovedi priče M. S. o tem, da je sporno stanovanje prodala toženki za tedanjih 30.000.000 starih dinarjev, kar je bilo plačano obročno v domači valuti in v pretežnem delu pred 19.11.1987, ko je tožnik iz svoje hranilne knjižice opravil preje omenjeni dvig. Podrobno se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s problemom izvora toženkinega lastnega denarja za omenjeni nakup in je navedlo izčrpne razloge, po katerih je njeno zatrjevanje o prejetih posojilih v kritičnem času ocenjeno kot verodostojno. Izpodbijana sodba je tako dokazno oceno sprejela, istočasno pa zavrnila v pritožbi ponujano razlago, po kateri naj bi stanovanje bilo v resnici kupljeno za bistveno višjo ceno. Sprejelo je stališče, da "tožnik ni izkazal, da je bila kupnina višja in da je toženka takšno kupnino tudi plačala". Ocena, da "sama vrednost stanovanja ni pomembna", zaradi česar je tudi postavitev ustreznega izvedenca nepotrebna, očitno izhaja iz sklepanja, da je odločilna tista cena, ki je bila med strankama dogovorjena in plačana. Če se k temu doda še tisti del razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na verodostojnejši vtis toženke ob zaslišanju in na oceno izpovedi vseh zaslišanih, tudi tožnikovega sina, izpodbijani sodbi - ki vse razloge sodbe sodišča prve stopnje sprejema, "da bi ne bilo nepotrebnega ponavljanja" - ni mogoče očitati, da so njeni razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju s podatki v spisu. Zato glede ponovnega - tokrat revizijskega - predloga na zaslišanje izvedenca, ki naj bi ocenil resnično vrednost spornega stanovanja, obvelja, da gre za poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Toženkina obveznost, da tožniku vrne denar, bi ob ustrezni dejanski podlagi bila utemeljena na podlagi določbe drugega odstavka 84. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da ob dejanskih ugotovitvah ni podlage za uporabo te zakonske določbe. Tožnik ni dokazal, da je toženki izročil denar, s katerim je kupila stanovanje. Obrazložena dokazna ocena z zavrnitvijo tožnikove domneve, da priča M. S. kot prodajalka stanovanja ni navedla pravih podatkov o kupoprodajni ceni, je ob ocenitvi verodostojnosti toženkinih trditev o izvoru denarja za kupnino pogojevala ustrezno pravno sklepanje, ki je imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Izpodbijani sodbi zato tudi zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).