Jedro

Ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo utrpi tožnik (zvin gležnja) na relativno urejenem prostoru pred lovsko kočo, ob počitku oz. malici tožnika in sodelavcev policistov pri obhodu državne meje, ko je bil tožnik v ustrezni terenski obutvi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe na delu z dne 2.10.1991, ko si je kot policist pri obhodu državne meje poškodoval desni gleženj. Ugotovilo je, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost za tožnikovo poškodbo in posledično škodo. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem povdarja, da je do njegove poškodbe prišlo pri rednem delu brez njegove krivde, da toženka dela ni varno organizirala, saj je bil zaradi dela v turnusu preutrujen, ob zagotovitvi varne obutve pa do takšnega zvina gležnja tudi sicer ne bi moglo priti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsebino odločitve in bistvenimi razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji tudi absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče povdarja, da tudi izpodbijana sodba ne zanika, da si je tožnik dne 2.10.1991 poškodoval gleženj na delu. Ob izkazanih dejstvih, da je do poškodbe prišlo na terasi oz. urejenem prostoru pred lovsko kočo ob počitku oz. malici tožnika in sodelavcev, ko je bil tožnik v ustrezni terenski obutvi, pa sodišče pravilno zaključuje, da toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za predmetni škodni dogodek v smislu 1. odst. 154. člena ZOR, niti niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke v smislu 2. odst. navedenega člena, saj gibanje po relativno urejeni površini (teraco, asfalt) pred lovsko kočo ne more predstavljati povečane nevarnosti. Tudi turnusno delo tožnika na terenu glede na naravo dela policistov ni moglo predstavljati pogojev za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede trditve, da bi ustrezni čevlji preprečili takšen zvin gležnja, pa pritožbeno sodišče povdarja, da prav nobeni čevlji, ki še omogočajo normalo hojo po terenu, ne predstavljajo absolutne zaščite pred možnimi zvini, ki so lahko pogojeni tudi s specifično konstrukcijo gležnjev pri posameznih osebah. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo ni bila podana, je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo in tožniku naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka. Glede na to je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.