Jedro

V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Toda sodišči sta ugotovili, da sta toženi stranki na magistralni cesti pred krajem, kjer se je zgodila prometna nesreča, postavili prometni znak za nevarnost "divjad na cesti", ki po določilih pravilnika o prometnih znakih (Ur. list SFRJ, št. 48/81 do 17/85) označuje posebno nevarna mesta, na katerih divjad (parklarji) pogosto prehaja čez cesto. S tem sta po določilu 129. člena ZTVCP udeležence v prometu opozorili na nevarnost, ki grozi na delu ceste, in drugotoženec bi moral ravnati v skladu z opozorilom na znaku za nevarnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 266.976,00 tolarjev s pripadki prvotožnici, kot lastnici avtomobila za škodo na avtomobilu, in 100.000,00 tolarjev s pripadki drugotožniku, kot vozniku avtomobila, za prestani strah. Poleg tega je odločilo, da morata tožnika povrniti pravdne stroške vsaki od treh toženih strank.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, naj drugotožena stranka sama trpi stroške za odgovor na pritožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je, v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča, tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Strinja se, da je treba presojati odgovornost toženih strank po krivdnem načelu, a meni, da tožene stranke niso dokazale, da niso krive za škodo, ki jo je trpela tožeča stranka. Očita jim, da bi morale po določilu 94. člena Zakona o cestah (ZC, Ur. list SRS, št. 38/91), drugega člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur. list SRS, št. 50/78 do 29/90) in 29. člena Pravilnika o vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list SRS, št. 17/82) preprečiti prehod divjih živali preko ceste. Ker je znano, da tu živali, predvsem parklarji prečkajo cestišče in ogrožajo udeležence v cestnem prometu, bi morala prvotožena stranka postaviti zaščitno mrežo in živalim preprečiti redno pot, po kateri prečkajo vozišče, drugotožena stranka pa bi jo morala na to opozoriti. Revidenta še navajata, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo pomembno za odločitev.

Pri tem izpodbijata odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil v času nesreče postavljen ustrezen opozorilni prometni znak pred mestom, na katerem se je zgodila prometna nesreča. Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta uporabili splošna določila o odškodninski odgovornosti, ki jih vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Toda sodišči sta ugotovili, da sta toženi stranki na magistralni cesti pred krajem, kjer se je zgodila prometna nesreča, postavili prometni znak za nevarnost "divjad na cesti", ki po določilih pravilnika o prometnih znakih (Ur. list SFRJ, št. 48/81 do 17/85) označuje posebno nevarna mesta, na katerih divjad (parklarji) pogosto prehaja čez cesto. S tem sta po določilu 129. člena ZTVCP udeležence v prometu opozorili na nevarnost, ki grozi na delu ceste, in drugotoženec bi moral ravnati v skladu z opozorilom na znaku za nevarnost. Stališče tožeče stranke, da bi morale tožene stranke ograditi magistralno cesto z mrežo in povsem preprečiti prehod divjadi, je zmotno. Taki ukrepi na javnih cestah, ki so predvidene za mešani promet na vsem cestnem omrežju po državi, niso predvideni niti po določilih ZTVCP (zlasti določila 11. do 26. člena), niti po ZC (zlasti novelirani 84. člen), kar sta pravilno navedli že prvo in drugostopenjsko sodišče. Sicer pa človek ne sme tako grobo posegati v naravo, da bi na vsem cestnem omrežju zatiral divjad zato, da bi po cestah lahko brez pozornosti ob bolj ali manj ugodnih vremenskih razmerah vozili vozniki, ki bi imeli ustrezno znanje za upravljanje vozila, ali pa tudi ne.

Izvajanj revizije o tem, da sta nižji sodišči zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje, v reviziji ni mogoče upoštevati, ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora po določilu 395. člena ZPP paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo. Zato je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).