Jedro

Načelo in dubio pro reo, na katerega se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je M. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in posledično kršitve kazenskega zakonika. Navaja, da je v pritožbi navedel številna dejstva, ki vzbujajo dvom v obtožbo, sodišči prve in druge stopnje pa nista upoštevali načela in dubio pro reo, s čimer sta kršili „civilizacijsko pravno normo, ki preprečuje inkvizicijsko sojenje.“ Sodišču druge stopnje očita, da je povsem protispisno interpretiralo nekatere okoliščine (o vinjenosti oškodovanca, o njegovi zmožnosti zaznavanja in o tem, kako je mogoče, da je dobil udarec desno, padel pa naj bi na levo) ter da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede direktnega naklepa in neobstoja motiva za očitano kaznivo dejanje. Huda kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da se je sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega zagovora oprlo na izjavo, ki jo je oškodovanec dal policiji.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Meni, da zahteva opozarja le na zmotno in nepopolno presojo dejanskega stanja, v delih, ki se nanašajo na kršitev zakonodaje, pa nima teže in prepričljivosti. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 15. 11. 2012. B.

4. Načelo in dubio pro reo, na katerega se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavanem primeru sodišče po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obsojencu očitano dejanje dokazano ter svoj zaključek v pravnomočni sodbi tudi utemeljilo. Vložnikovo naštevanje dejstev, ki „vzbujajo dvom v obtožbo,“ tako ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, temveč prikazovanje lastne ocene dokaznega postopka in zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Enako navedbe zahteve, da naj bi sodišče druge stopnje protispisno interpretiralo nekatere okoliščine, v bistvu izražajo nestrinjanje vložnika z razlogi in dejanskimi zaključki tega sodišča, in kot take pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

5. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. V skladu s citirano določbo in ustaljeno sodno prakso se je pritožbeno sodišče dolžno opredeliti do vseh tistih navedb v pritožbi, ki so konkretizirane in v konkretni zadevi pravno relevantne. Višje sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje, da se je obsojeni dejanja povsem zavedal in ga tudi hotel storiti, kar kaže na njegov direktni naklep za storitev kaznivega dejanja, ne pa na kakšno drugo obliko krivde. S tem je zavrnilo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obsojencu zmotno pripisalo direktni naklep. Motiv ni zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, kar pomeni, da obstoj kaznivega dejanja in kazenska odgovornost storilca nista odvisni od ugotovitve motiva za dejanje. Storilca je mogoče obsoditi za kaznivo dejanje, čeprav motiv ni ugotovljen. Zato višje sodišče s tem, ko se ni izrecno opredelilo do pritožbenega očitka, da obsojeni ni imel motiva, ni kršilo določb kazenskega postopka, saj se pritožbeni očitek ne nanaša na dejstvo, ki bi bilo v konkretni zadevi pomembno ali odločilno.

6. Trditev vložnika, da se je sodišče prve stopnje pri oceni obsojenčevega zagovora oprlo na izjavo oškodovanca, ki jo je dal policiji, kar naj bi predstavljalo „hudo kršitev postopka,“ ni obrazložena do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) morajo biti v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana zatrjevana kršitev. Iz pravnomočne sodbe sploh ne izhaja, da bi sodišče oceno zagovora oprlo na izjavo oškodovanca, dano policiji. Sodišče zagovoru ni sledilo, ker je sam zagovor kot tudi priče, ki naj bi potrdile zagovor, ocenilo kot neverodostojne.

7. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je v pretežnem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M. Š. zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.