Jedro

Za ugotavljanje začasne delazmožnosti pri tožniku je odločilno vprašanje, ali je tožnik sposoben opravljati svoje dejansko delo (delo, ki ga opravlja, to je delo zidarja), ni pa pomembno, kakšna je tožnikova dejanska izobrazba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 13. 7. 2010 in prvostopni sklep imenovanega zdravnika z dne 3. 6. 2010, ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo le v skrajšanem delovnem času 4 ure zaradi poškodbe izven dela od 5. 6. 2010 do 19. 6. 2010 ter, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 65,33 EUR. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas od 5. 6. 2010 do 5. 8. 2010. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenih materialnih predpisov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovni postopek. Meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj če je bila tožniku pred drugim pristojnim organom priznana trajna nezmožnost za delo na delovnem mestu zidar, ki ga dejansko (ne glede na izobrazbo) opravlja, potem tega dela ni zmožen opravljati niti začasno, še posebej pa ne kot samozaposlen, saj se kot tak nikakor ne more izogniti obremenitvam, ki so kontraindicirane. Po ugotovitvah invalidske komisije II. stopnje, sicer v invalidskem postopku, tožnik gotovo ni več zmožen opravljati zidarskega dela in je pri njemu podana invalidnost III. kategorije od 17. 8. 2010 dalje, torej trajna dela nezmožnost na tem delovnem mestu. Pred tem časom, to je v vtoževanem obdobju po 5. 6. 2010, je bilo tožnikovo stanje še slabše, kar pomeni, da za delo zidarja tudi takrat ni bil sposoben, poleg tega je še vedno izvajal fizioterapijo, ki pa očitno ni prinesla izboljšanja. Tožnik meni, da je pri ugotavljanju začasne delazmožnosti odločilno, ali je tožnik sposoben opravljati svoje dejansko delo, v konkretnem primeru delo zidarja, ne pa kakšno izobrazbo tožnik ima. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je sodišče v dokaznem postopku v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Pri tem ne gre zanemariti, da je osebna zdravnica pritožnika posredovala predlog za podaljšanje bolniške odsotnosti na željo pritožnika, pri tem ni razpolagala z ustrezno medicinsko dokumentacijo, pa tudi sam pritožnik je izvedencu ob osebnem pregledu pojasnil, da lahko delo opravlja krajši čas, nato se utrudi in mora počivati.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na takšno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik si je z motorno žago dne 22. 8. 2009 poškodoval levo stopalo. Utrpel je tudi poškodbo palca leve noge, zaradi bolečin v predelu brazgotine se je odločil za operacijo brazgotine, ki je bila opravljena 12. 4. 2010. Dne 20. 5. 2010 je začel opravljati fizioterapijo po navodilu operaterja in po pregledu pri fiziatru dne 18. 5. 2010. Zadnji pregled pri fiziatru je tožnik opravil po končani terapiji 9. 6. 2010. Imenovani zdravnik je dne 20. 5. 2010 izdal odločbo, v kateri je odločil, da je tožnik od 5. 6. 2010 dalje za delo zmožen. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Osebna zdravnica tožnika je dne 1. 6. 2010 imenovanemu zdravniku posredovala predlog za podaljšanje bolniškega staleža, kar je imenovani zdravnik s sklepom z dne 3. 6. 2010 zavrgel in v obrazložitvi navedel, da je bilo o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo že odločeno z odločbo z dne 20. 5. 2010, iz katere izhaja, da je tožnik začasno nezmožen za delo do 4. 6. 2010; z medicinske dokumentacije pa ne izhaja, da bi bilo potrebno bolniški stalež podaljšati. Po tožnikovi pritožbi je zdravstvena komisija toženca z dokončno odločbo z dne 13. 7. 2010 pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je zmožnost za delo ugotavljalo tudi s pomočjo sodnega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa prim. prof. dr. M.B., kateri je menil, da je bil tožnik od 5. 6. 2010 dalje zmožen opravljati delo samostojnega podjetnika z registrirano gradbeno dejavnostjo.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, navedene v obrazložitvi sodbe v zadnjem odstavku na strani 5 in v 1. odstavku na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem dodaja, da je bil tožnik pred spornim obdobjem v bolniškem staležu zaradi poškodbe palca na levem stopalu. Pri tožniku po pravnomočni odločitvi imenovanega zdravnika ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz izvida kirurga z dne 6. 5. 2010 je razvidno, da ga rana srbi, sicer pa bolečine izpred operacije ni več, svetovana je aplikacija silikonskega obliža. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, izhajajoč iz zaključka sodnega izvedenca, da je bil tožnik kljub rahlo bolečnosti in likvidnosti poškodovanega palca zmožen za svoje delo brez tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Nošnja delovnih čevljev ob uporabi silikonskega obliža ni bila kontraindicirana.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je z odločbo z dne 23. 12. 2010 odločil, da se zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne. Iz predloženega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 11. 2010 pa izhaja, da tožnik ni zmožen opravljati delo zidarja glede na izkazano funkcijo levega kolena, torej ne zaradi zdravstvenega stanja, ki je predmet tega sodnega postopka. Pri tožniku je podana invalidnost III. kategorije iz povsem drugih razlogov. Pravilno je tožnikovo stališče, da je za ugotavljanje začasne delazmožnosti pri tožniku odločilno, ali je tožnik sposoben opravljati svoje dejansko delo, to je v konkretnem primeru delo zidarja in ni pomembno kakšno izobrazbo ima tožnik dokončano, vendar tožnik pri tem spregleda, da je izvedenec izrecno menil, da tožnik zaradi posledic poškodbe levega palca lahko opravlja vsa dela (tudi zidarska) in da je pri tem potrebno razlikovati med začasno in trajno nezmožnostjo za delo. V tem socialnem sporu je tožnik zahteval ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolečin na palcu na levi nogi zaradi poškodbe izven dela, v okviru invalidskega postopka pa je bila ugotavljana trajna nezmožnost za delo, katera je bila ugotovljena za čas po spornem obdobju in zaradi drugih zdravstvenih težav.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP je sklenilo, da krije pritožnik stroške pritožbe sam.