Jedro

Predmet javnega razpisa je sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike, ne pa financiranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, ki so v pogojih delovanja na trgu in glede na trenutne gospodarske razmere v slabšem položaju od gospodarskih subjektov, zato toženka ni imela pravno utemeljenega razloga za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za šolstvo in šport št. 6131-1/2011/7-40 z dne 5. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 3,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino vlogo za sofinanciranje publikacije A. v okviru otroške, mladinske in strokovne periodike. V obrazložitvi navaja, da tožnica kot pridobitna organizacija ne izpolnjuje pogoja javnega razpisa za sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2011 (v nadaljevanju javni razpis), da se nanj lahko prijavijo le nepridobitne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja, ki izdajajo periodične publikacije.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da je navedeni javni razpis nezakonit, posledično pa tudi izpodbijani sklep. Meni, da v razpisu navedene pravne podlage, to je 81. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), Zakon o izvrševanju proračuna RS za leti 2010 in 2011 ter Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, toženki ne dajejo podlage za arbitrarno omejevanje kroga možnih prejemnikov proračunskih sredstev. S takim ravnanjem naj bi toženka kršila načelo enake obravnave oz. načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, pri čemer neenakopravno obravnavanje temelji izključno na okoliščini tožničine statusne oblike. Poleg tega toženki očita kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi isto zakonsko določbo (81. člen ZOFVI) različno uporabljala, s tem ko je tožnici na podlagi javnega razpisa v letu 2009 odobrila sredstva za sofinanciranje periodičnih publikacij, med drugim tudi za revijo A. (sedaj B.), na podlagi javnih razpisov za leti 2010 in 2011 pa ne. Pojasnjuje tudi višino škode, ki jo je utrpela zaradi izpodbijane odločitve. Predlaga, naj sodišče ugotovi nezakonitost javnega razpisa, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovni postopek, podrejeno, naj ugotovi nezakonitost javnega razpisa, toženki pa naloži plačilo škode v višini 1.280,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da dejavnost vzgoje in izobraževanja ni podporna dejavnost gospodarskim subjektom na trgu, ampak je država dolžna zagotoviti sredstva za mladinsko periodiko, medtem ko je določitev kriterijev in meril, po katerih bo sofinancirala za dejavnost vzgoje in izobraževanja najustreznejšo periodiko, v njeni pristojnosti. Tako je pri izključitvi gospodarskih družb sledila razumnemu razlogu, ki izhaja iz narave stvari. Neprofitne organizacije naj bi namreč imele manj sredstev in manjše možnosti reklamiranja, zato naj bi bile njihove tovrstne publikacije vezane na manjšo naklado, kar pomeni večje stroške in s tem povezano višjo ceno posameznega izvoda publikacije. Meni, da so posamezni subjekti že zaradi različnih zakonskih določb, ki urejajo njihov pravni status in položaj na trgu, v bistveno različnih položajih. Poudarja, da iz 2. člena ZOFVI in iz namena sofinanciranja mladinskega periodičnega tiska izhaja njena obveznost, da sofinancira izdajanje periodičnih publikacij, ne pa da pomaga pri pridobivanju dobička na trgu, kar je osnovna logika gospodarskih družb. Po njenem mnenju dolžnost sofinanciranja dejavnosti ne pomeni, da mora sofinancirati tožničino založniško dejavnost, ki kot gospodarski subjekt lahko ta sredstva porabi povsem nenamensko. Poleg tega lahko negospodarski subjekti presežek prihodkov nad odhodki porabijo le za opravljanje in razvoj dejavnosti, ne pa za izplačevanje lastniku kapitala. Trdi, da je odškodninski zahtevek nesklepčen, saj niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, sploh pa naj ne bi bilo jasno, za kakšno škodo gre. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnica v pripravljalnih vlogah (z dne 9. 9. 2011, 5. 10. 2011, 2. 11. 2011) med drugim navaja, da toženka tudi v odgovoru na tožbo ni pojasnila pravne podlage za omejitev kroga možnih prejemnikov proračunskih sredstev in se sklicuje na sodbe, s katerimi je Upravno sodišče v primerljivih zadevah tožnici ugodilo, svojo odločitev pa sprejelo na podlagi stališča, po katerem je tudi v postopku dodeljevanja proračunskih sredstev treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom.

Toženka v svojih pripravljalnih vlogah (z dne 22. 9. 2011 in 14. 10. 2011) poudarja, da se kvaliteta mladinske periodične publicistike zagotavlja tudi s pluralizacijo izdajateljev, in pojasnjuje, da je pri sestavljanju razpisa ugotavljala, kateri subjekti bodo ob zaostrenih gospodarskih razmerah na trgu lažje brez subvencioniranja izdajale periodične otroške publikacije. Meni, da oseba, ki je izključena iz kroga prijaviteljev, ni obravnavana neenako, če so izključene tudi vse podobne osebe, smisel 81. člena ZOFVI pa naj bi bila splošna in dolgoročna skrb za kvaliteto mladinske in strokovne periodike.

Tožba je utemeljena.

Sodišče glede na tožbeni predlog, v katerem tožnica predlaga posebej tudi ugotovitev nezakonitosti javnega razpisa št. 6131-1/2011/3 z dne 18. 2. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11), uvodoma pojasnjuje, da je navedeni javni razpis oz. njegova objava le eno od dejanj v postopku javnega razpisa, to je dejanje, s katerim se je ta postopek začel, za tožnico pa končal z izdajo izpodbijanega sklepa. V takem primeru sodišče odloča o (ne)zakonitosti javnega razpisa v povezavi z odločanjem o nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne kot o samostojnem zahtevku. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče namreč v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS, v okviru katerega odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, pa je možno le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija dokončni upravni akt. Kot je razvidno iz objave javnega razpisa v Uradnem listu, je bil ta objavljen zaradi sofinanciranja otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2011, in sicer na podlagi 81. člena ZOFVI, proračuna Republike Slovenije za leto 2010, Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2010 in 2011 ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije. Med pogoji, ki jih morajo izpolnjevati predlagatelji vlog, je bilo v 3.1. točki določeno, da se na javni razpis lahko prijavijo nepridobitne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja, ki izdajajo periodične publikacije in izpolnjujejo v nadaljevanju naštete pogoje. V zadevi je sporno, ali je imela toženka za določitev navedenega pogoja, to je za omejitev kroga sodelujočih na javnem razpisu na omenjene nepridobitne organizacije, podlago v katerem od predpisov.

Tožnica zatrjuje kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, /.../, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica to kršitev utemeljuje z dejstvom, da je toženka v istovrstnih razpisih, objavljenih v različnih letih, različno uporabila 81. člen ZOFVI.

Navedeni tožbeni ugovor je neutemeljen. Ustava v 22. členu namreč zagotavlja enako obravnavanje strank v postopku in daje ustavnoprocesna jamstva, česar pa ni mogoče utemeljevati z različno uporabo omenjenega člena ZOFVI pri različnih javnih razpisih.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi prvega odstavka 14. člena Ustave, po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, /.../ ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Zatrjevana kršitev v tožbi namreč ni obrazložena, pravica sodelovati na javnem razpisu pa ni človekova pravica.

Sodišče pa se strinja s tožnico, da toženka za izključitev gospodarskih subjektov iz sodelovanja na javnem razpisu ni imela podlage v zakonu, s čimer je bil kršen drugi odstavek 14. člena Ustave, po katerem so vsi enaki pred zakonom.

Po prvem odstavku 1. člena ZOFVI omenjeni zakon ureja pogoje za opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja vzgoje in izobraževanja na področjih, ki jih našteva v nadaljevanju. Po sedmem odstavku 81. člena ZOFVI se za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna, med drugim sredstva za mladinsko in za strokovno periodiko ter za subvencioniranje cene strokovne literature.

Iz navedenih določb izhaja, da so proračunska sredstva, ki so dodeljena dejavnosti vzgoje in izobraževanja, po ZOFVI namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti in nalog, potrebnih za opravljanje osnovne dejavnosti – dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Tako naj bi se v obravnavanem primeru na podlagi spornega javnega razpisa razdelila proračunska sredstva, namenjena mladinski in strokovni periodiki, ki je potrebna za izvajanje vzgoje in izobraževanja.

Neposredni namen zagotavljanja proračunskih sredstev, posledično pa tudi njihovega razdeljevanja, je torej sofinanciranje dejavnosti kot take (izdajanja omenjene periodike), ne pa subjektov, ki se z njo ukvarjajo (ti imajo korist le posredno – preko sofinanciranja publikacij) in ki bi to pomoč potrebovali zaradi slabšega položaja v pogojih tržnega delovanja. Toženka je zato s spornim pogojem od sodelovanja na obravnavanem javnem razpisu neutemeljeno izključila druge subjekte, torej tudi tožnico kot gospodarsko družbo.

Podlage za to ni imela niti v 2. členu ZOFVI, ki z naštevanjem ciljev sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji (med drugim zagotavljanje kakovostne izobrazbe), ne daje pooblastila za omejevanje kroga izdajateljev publikacij, ki jih toženka sofinancira iz sredstev državnega proračuna. Poenostavljeno povedano: ker je predmet javnega razpisa sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike, ne pa financiranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, ki so v pogojih delovanja na trgu in glede na trenutne gospodarske razmere v slabšem položaju od gospodarskih subjektov, toženka ni imela pravno utemeljenega razloga za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status. Iz omenjenih določb ZOFVI tudi ne izhaja podlaga za zagotavljanje pluralizacije publikacij te vrste, za katero si prizadeva toženka, kar pa ne pomeni, da ne bi ob obstoju ustrezne pravne podlage mogla izvesti drugega postopka za sofinanciranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja.

Glede na navedeno na odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe toženke v njenem odgovoru na tožbo, s katerimi utemeljuje sporno razlikovanje glede možnosti udeležbe na obravnavanem javnem razpisu (med drugim, da dejavnost vzgoje in izobraževanja ni podporna dejavnost gospodarskim subjektom na trgu, manjša možnost reklamiranja in obseg sredstev, s katerimi razpolagajo neprofitne organizacije za tovrstne publikacije, različen namen delovanja gospodarskih in negospodarskih subjektov). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na možnost nenamenske porabe sredstev s strani gospodarskih subjektov, saj toženka to lahko prepreči z vzpostavitvijo nadzornih mehanizmov oz. z obveznostjo izkazovanja porabe sredstev in v skrajnem primeru zahteva vračilo dodeljenih in nenamensko porabljenih sredstev.

Ker je sodišče ugotovilo, da je toženka v postopku javnega razpisa napačno uporabila določbe ZOFVI, zaradi česar je nezakonit tudi izpodbijani sklep, je tožbi ugodilo, sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V njem bo morala toženka ponovno odločati o tožničini vlogi brez upoštevanja pogoja iz 3.1. točke javnega razpisa.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnica bi bila po prvem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, upravičena do povračila 80 EUR. Tožnica je v tožbi kot nastale stroške navedla takso za tožbo, ki ji bo vrnjena po uradni dolžnosti (6.1/c točka taksne tarife). Poleg nje je priglasila še stroške fotokopij in poštnine v višini 3,00 EUR, kar ji je sodišče priznalo, njihovo plačilo pa naložilo toženki v breme.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).