Jedro

Drugotožena stranka ni nadaljevala ali prevzela dejavnosti knjigoveštva od prvotožene stranke, saj je sama že od prej izvajala to dejavnost, v kolikor pa je od nje kupila določeno premoženje, predvsem stroje za linijo mehke vezave, pa je s takšnim ravnanjem zamenjala zgolj tiste stroje, ki zaradi dotrajanosti niso bili več uporabni. Entiteta ukinjene knjigoveznice se ni ohranila. Zaradi tega in ker drugotožena stranka dejavnosti, v okviru katere je delala tožnica, ni nadaljevala ali prevzela, ni bilo podlage za prevzem tožnice k drugotoženi stranki zaradi spremembe delodajalca, ampak je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki zakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvotožena stranka tožnici dne 24. 11. 2009, nezakonita; ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 1998 še traja tako, da jo je prvotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da sodišče naloži prvotoženi stranki, da tožnici za čas od 9. 1. 2010 do 9. 3. 2011 in od 1. 6. 2011 do vrnitve na delo plača nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 800,00 EUR (po odvodu prispevkov in davkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec; da sodišče naloži prvotoženi stranki, da tožnici plača odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter da sodišče naloži prvotoženi stranki povračilo stroškov postopka tožnici v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (1. do 5. točka primarnega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvotožena stranka tožnici dne 24. 11. 2009, nezakonita; ugotovitev, da je tožnica od 9. 1. 2010 do 9. 3. 2011 in od 1. 6. 2011 dalje na podlagi 73. člena ZDR v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki; da sodišče naloži prvotoženi in drugotoženi stranki, da tožnici za čas od 9. 1. 2010 do vrnitve na delo solidarno plačata nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 800,00 EUR (po odvodu prispevkov in davkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec; da sodišče naloži prvotoženi in drugotoženi stranki, da tožnici solidarno plačata odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter da sodišče prve stopnje naloži prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta tožnici dolžni solidarno povrniti stroške postopka v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (1. do 5. točka podrednega zahtevka).

Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi ali primarnemu ali sekundarnemu (pravilno: podrednemu) zahtevku tožnice, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni izvedlo številnih predlaganih dokazov, ki jih je tožnica predlagala, s takšnim ravnanjem pa ji je onemogočilo dokazovanje njenih trditev, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je v predmetni zadevi v celoti prepisalo sodbo, ki je bila izdana v postopku pred istim sodiščem in tako ne gre za samostojno in individualno odločanje sodišča. Takšno ravnanje pa je ne samo žaljivo za tožnico, temveč tudi nedopustno, saj je celoten postopek predstavljal zgolj „farso“. Tožnica je predlagala izvedbo vzorčnega postopka, česar pa sodišče ni upoštevalo. Glede na to, da se sodišče ni odločilo za izvedbo vzorčnega postopka, kot ga predvideva zakon, je bilo dolžno samo sprejeti odločitev ter jo tudi vsebinsko argumentirati. Sodišče je sprejelo odločitev na podlagi izpovedi A.A. in A.B., ki imata izrazit interes za uspeh v pravdi. Pri tem je prezrlo, da imata oba pravna subjekta izrazito korist in poslujeta na podlagi pisnih pogodb, in je zgolj prepisovalo vloge toženih strank brez konkretne podlage v listinskih dokazih. Sodišče ugotavlja, da ne gre za identično odpoved, kot jo je tožnica že prejela 28. 4. 2009, saj naj bi takrat prvotožena stranka z dejavnostjo nadaljevala. V tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je prvotožena stranka dejavnost knjigoveštva ukinila dne 25. 11. 2009. Tožnica vztraja, da je tožena stranka tožnici podala odpoved bodisi prepozno glede na enako odpoved aprila 2009 bodisi prekmalu glede na neresničnost navedb v odpovedi. Prvotožena stranka navaja, da bo spremenila sistemizacijo delovnih mest, da bo ukinila delovno mesto knjigoveški delavec, da bo prodala stroje in da bo oddala poslovne prostore. Šlo je za negotova dejstva. Identični poslovni razlogi so obstajali že v času prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi v aprilu 2009, ki je bila realizirana. Prvotožena stranka se je očitno odločila za pripoznavo zahtevka, ker je spoznala svoje napake glede utemeljenosti odpovedi oziroma je ocenila za verjetno, da v sporu ne bo uspela. Poleg tega je šlo za fiktivno slabenje firme, saj ni bilo nobene potrebe za prenos poslovanja med strankama. Prvotožena stranka je tožnici prepozno podala odpoved, saj prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved delodajalec, prične teči, ko se le-ta dejansko odloči, da delovno mesto ukine, oziroma da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev prvotožene stranke o prenehanju opravljanja knjigoveštva oziroma o zaprtju knjigoveznice pa je bila dejansko sprejeta že 19. 3. 2009 in ne šele 25. 11. 2009 (takrat je bila ta odločitev sprejeta že drugič). Sodišče ni raziskalo bistvenih dejanskih okoliščin, na kar je tožnica ves čas opozarjala. Tožnica je predložila kopije številnih revij, iz katerih je izhajalo, da tisk še vedno opravlja prvotožena stranka. Tožnica je predlagala, da tožena stranka predloži vse pogodbe za navedene revije, sklenjene z izdajatelji, iz katerih bi se vedelo, kdo je nosilec tiska in s tem tudi knjigoveška dela, tožena stranka pa je predložila zgolj eno pogodbo z B.A. d.d. ter eno s B.B. in B.C., ne pa tudi vseh ostalih, kar je predlagala tožnica. Ni jasno, zakaj sodišče ni naložilo prvi in drugotoženi stranki, da predložita pogodbe. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje zakonitih zastopnikov izdajateljev. Tožena stranka se sklicuje, da je prišlo pri njej do upada naročil, za kar ni predložila dokazov. V danem primeru je šlo za prenos podjetja po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče navaja, da drugotožena stranka razen invalidov ni zaposlovala novih delavcev. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče to ugotovilo, saj ni izvedlo dokazov predlaganih s strani tožnice. Sodišče je upoštevalo le navedbe tožene stranke, da je s prodajo strojev od prve k drugotoženi stranki le zamenjala stare dotedanje stroje in ni prenesla ne premoženja, ne strank, ne pogodb. Nesporno so stroji s strani drugotožene stranke kupljeni od prvotožene stranke. Drugotožena stranka je zaradi prevzema dela, strank ter tudi prenosa strojev spremenila svojo identiteto, začela je producirati nove izdelke (izvajati vezavo edicij, ki jih je prej vezala prvotožena stranka). Sodišče se ni opredelilo do obvestila o prenosu dela podjetja, podanemu delavcu A.C.. Neizvedba dokazov, ki je za postopek izrednega pomena, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sicer pa je očitno, da je sodišče vodilo postopek pristransko, saj ni želelo izvajati dokazov, ki bi šli tožnici v prid. Dejavnost drugotožene stranke pred samim prenosom ni vključevala vezave vrste revij, ki so se nesporno pred tem vezale pri prvotoženi stranki, po odpovedi tožnici pa še nadalje izhajajo. Vse od prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dalje je prvotožena stranka načrtno tožnici odvažala delo k drugotoženi stranki. V celoti se je količina dela – to je vezave s prvotožene stranke preneslo na drugotoženo stranko. V celoti je tudi napačna odločitev glede vtoževane odškodnine. Ni tožnica tista, ki bi morala dokazati obstoj mobinga, prvotožena stranka bi morala dokazati, da se nad tožnico mobing ni izvajal. Tudi enkratno dejanje, ki je odrejeno z namenom poniževanja, ustrahovanja, itd. delavca, predstavlja nedopustno trpinčenje na delovnem mestu. Priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo navajata, da bistvene kršitve v izpodbijani sodbi niso izkazane. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe ni nastal zaradi zmanjšanja naročil, temveč z odločitvijo prvotožene stranke, da ni več potreb za opravljanje tožničinega dela. Prvotožena stranka je pri odločitvi o ukinitvi oddelka knjigoveznice ravnala kot dober gospodar in je v medijih objavila sklep o prodaji nepotrebnega premoženja najugodnejšemu ponudniku. Drugotožena stranka je bila edina, ki je ponudbo oddala, zaradi česar je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba. Drugotožena stranka s kupljenimi stroji ni povečala svoje proizvodnje, temveč je zgolj zamenjala svoje dotrajane stroje. Poleg tega se tožnica na neizvedbo določenih dokazov, ki se nanašajo na predložitev pogodb o sklenjenih poslih, ne more sklicevati šele v pritožbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. čl. ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ne bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo določbe ZPP, zlasti temeljno pravilo iz 8. člena ZPP ter določbe 213. člena ZPP, po katerih sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, kakor tudi določbo 287. člena ZPP. Za zavrnitev dokaznih predlogov je navedlo ustrezne razloge – tudi pritožbeno sodišče meni, da izvedba dodatnih dokazov ni bila nujno potrebna, saj je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v dokaznem postopku v zadostni meri razčiščeno.

Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati predloga tožnice o izvedbi vzorčnega postopka, saj ZPP v 279. b členu določa, da sodišče lahko izvede vzorčni postopek v primeru, če je pri sodišču vloženo večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno pravno podlago. V konkretnem primeru je, kot to izhaja iz tožbe, pooblaščenka tožnice vložila skupaj pet zadev. ZPP odločitev, ali bo izvedlo vzorčni postopek, prepušča sodišču prve stopnje. Ker gre le za pet zadev v sporih o prenehanju delovnega razmerja, ki se po določbah ZDSS-1 rešujejo prednostno, izvedba vzorčnega postopka ne bi bistveno prispevala k hitrejši rešitvi zadeve. Ni se mogoče strinjati z navedbo pritožbe, da je sodišče obravnavalo primer do tožnice žaljivo in da je šlo za farso, saj to iz spisa ne izhaja. Sodišče je zaradi časovne racionalizacije postopka sprejelo sklep, da se vpogleda v preostale spise, kar pa ne more pomeniti, da je šlo za sodno farso. V predmetni zadevi je sodišče podalo podobno obrazložitev, kar je logično, saj gre za podobne primere.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. R, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi s strani delodajalca (80. do 88. člen ZDR), zlasti pa na določbe, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. do 102. člen ZDR). Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi predloženih listin in izpovedb prič pravilno presodilo, da je bil celotni postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljan ob upoštevanju navedenih določb ZDR ter utemeljeno štelo za dokazano, da je obstajal utemeljen razlog in sicer poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Prvotožena stranka je na podlagi sklepa uprave družbe dne 7. 9. 2009 v celoti prenehala z opravljanjem dejavnosti knjigoveštva z dnem 25. 11. 2009. Pred tem je zaposlovala skupaj 25 delavcev, od tega 20 v knjigoveznici, v tej zvezi jih je bilo 16 predvidenih za presežek, 4 delavci so uživali posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe, 1 delavec pa je bil hišnik – skrbnik, ki je po odpovedi pogodb ostal edini zaposlen pri prvotoženi stranki. Izdelan je bil program razreševanja presežnih delavcev, v katerem je prvotožena stranka med ostalim opredelila ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Program je tudi finančno ovrednotila, tako da je vsakemu odpuščenemu delavcu pripadala ustrezna odpravnina ter nadomestilo za čas odpovednega roka. Prvotožena stranka je v celoti sodelovala s sindikatom in o izvedenem postopku obvestila tudi zavod za zaposlovanje.

Prvotožena stranka je z listinskimi dokazi in izpovedjo direktorja A.A. dokazala, da so bile redne odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev, med katerimi je tudi tožnica, posledica slabih gospodarskih razmer in padca cen v dejavnosti knjigoveštva, saj je poslovno leto 2008 končala z izgubo 900.000,00 EUR, pri čemer je v drugi polovici leta 2009 ugotovila še slabše poslovanje, saj se je za več kot 50 % zmanjšala proizvodnja v knjigoveznici. Če bi nadaljevala z dejavnostjo, bi končala v stečajnem postopku. Zato je uprava družbe dne 18. 11. 2009 sprejela sklep o prodaji nepotrebnega premoženja, to je konkretnih strojev, glede katerih je bila na podlagi javnega razpisa zainteresirana za njihov odkup le drugotožena stranka, ki je med ostalim poslovanjem registrirana tudi za dejavnost knjigoveštva. Tako izkazani razlogi, ki predstavljajo dejansko podlago za odpoved pogodb o zaposlitvi presežnim delavcem in utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, pa so v konkretnem primeru za presojo tožničinih zahtevkov odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da v zadevi ni šlo za prenos knjigoveške dejavnosti med prvo in drugotoženo stranko, ki sta sicer povezani s skupino B.C..

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno oziroma prekmalu. Poslovni razlog je nastal z dnem sprejema sklepa uprave z dne 7. 9. 2009 o ukinitvi knjigoveške dejavnosti z dnem 25. 11. 2009. Redna odpoved je podana v okviru 6-mesečnega prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da ne gre za poslovni razlog, ki bi bil identičen kot v primeru prve redne odpovedi iz poslovnega razloga, podane tožnici 28. 4. 2009, o kateri je bil v teku spor pred prvostopenjskim sodiščem. Res je sicer, da je bila tudi prva redna odpoved povezana z organizacijskimi spremembami oz. nameravanim prenehanjem opravljanja dela v knjigoveznici, vendar je potrebno upoštevati, da tedaj do zaprtja knjigoveznice ni prišlo in je prvotožena stranka še po prvotni odpovedi nadaljevala z opravljanjem te dejavnosti, ki je bila dokončno ukinjena šele 25. 11. 2009 na podlagi sklepa uprave z dne 7. 9. 2009. Prvotožena stranka svoje odločitve, sprejete v aprilu 2009 ni realizirala, zato poslovni razlog za podajo sporne odpovedi z dne 24. 11. 2009 v tistem času še ni mogel nastati. Prav tako odpoved ni preuranjena, saj je uprava prvotožene stranke dne 7. 9. 2009 sprejela sklep, da bo predvidoma 25.11.2009 prenehala z opravljanjem dejavnosti knjigoveštva. Ne glede na to, da je dejavnost knjigoveštva dejansko pri toženi stranki prenehala 25. 11. 2009, tožnica pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 24. 11. 2009, torej en dan pred samim formalnim prenehanjem dejavnosti, to po oceni pritožbenega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi bila podana odpoved nezakonita, saj od poslovnih subjektov ni mogoče zahtevati, da bi svoje poslovno delovanje izvajali do dneva natančno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožnica in delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba na enak način, obdržati delovno razmerje pod pogoji prenosa dejavnosti iz 73. čl. ZDR, ki določa, da v primeru, kadar pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da v spornem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v skladu z navedeno zakonsko določbo, temveč da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji in utemeljeni poslovni razlogi za odpoved pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev na podlagi programa razrešitve presežnih delavcev pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka ni v ničemer nadaljevala ali prevzela dejavnost knjigoveštva od prvotožene stranke, saj je sama že od prej izvajala to dejavnost, sicer pa sredstva ukinjene knjigoveznice prvotožene stranke, vključno z opremo, niso bila prenesena na drugotoženo stranko. Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je prvotožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. Drugotožena stranka je od prvotožene stranke kupila določeno premoženje, predvsem stroje za linijo mehke vezave, s katerimi je nadomestila svoje stroje, ki zaradi dotrajanosti niso bili več uporabni, kar pa še ne predstavlja pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja v smislu citirane določbe 73. člena ZDR, saj se entiteta ukinjene knjigoveznice ni ohranila v nobeni obliki. S tem v zvezi je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki se je oprlo zlasti na prepričljivo izpoved zakonitega zastopnika toženih strank A.A., ki mu le zaradi njegove funkcije v družbi ni mogoče očitati pristranosti in neverodostojnosti, kot zmotno meni pritožba. A.A. je pojasnil, kako je potekalo poslovno sodelovanje med prvo in drugotoženo stranko, pri čemer je izpostavil, da se je knjigoveška dejavnost opravljala tudi pri prvotoženi stranki kot podizvajalcu drugotožene stranke, zlasti tedaj, ko je bilo dela dovolj, ko pa so se naročila zmanjšala za 20 do 30 %, je drugotožena stranka opravila vse projekte v svoji knjigoveznici. Pritrditi je potrebno tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem (napačnih) označb na naslovnicah različnih revij, ki jih je predložila tožnica. Glede na izid celotnega dokaznega postopka nikakor ni mogoče pritrditi tožnici, ki v pritožbi zatrjuje, da je prvotožena stranka umetno prikazala upad dela na strojih knjigoveznice, saj je delo nedvomno obstajalo, a se ga je odvažalo k drugotoženi stranki. Tožnica se sicer tudi v pritožbi zavzema za to, da bi morala drugotožena stranka predložiti pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbami glede knjigoveštva in tiskanja, vendar so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča ti dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni, saj so bila vsa odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko šlo za transfer v smislu 73. člena ZDR, v zadostni meri ugotovljena. S tem v zvezi je neutemeljeno tudi pavšalno sklicevanje na sodno prakso Sodišča Europske unije (SEU).

Tudi v delu, v katerem graja zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR zoper prvotoženo stranko oziroma podredno solidarno zoper prvotoženo in drugotoženo stranko, je pritožba neutemeljena. Za podredni zahtevek zoper drugotoženo stranko sploh ni nobene pravne podlage. Mobbing naj bi se nad tožnico izvajal pri prvotoženi stranki v obliki hudega šikaniranja in nezakonitega psihičnega pritiska na tožnico s kontinuiranimi ravnanji, povezanimi z dejstvom, da so delavci po vrnitvi na delo (po sodbi sodišča v zvezi s prvo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) dne 15. 5. 2009 doživeli šok, ker so jih dali v neprimeren kletni prostor in jim odredili neustrezno delo razvrščanja smeti (kar je, kot se je v dokaznem postopku izkazalo, trajalo le en dan, delo pa so delavci zavrnili zaradi neustreznosti prostora in neustreznega dela glede na pogodbo), dejstvom, da so na njihovih delovnih mestih po vrnitvi delali delavci drugotožene stranke ter z dejstvom, da je prvotožena stranka tožnici kar dvakrat redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz (istega) poslovnega razloga. Presoja sodišča prve stopnje, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementov mobbinga oz. šikaniranja ter da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ne gre za protipravno ravnanje, je pravilna in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti nesprejemljiva pa je ocena tožnice, da naj bi obrazložitev sodbe kazala na izrazito pristransko sojenje v predmetnem postopku, saj za tak zaključek niti v spisu, iz katerega je razviden korekten potek postopka, niti v obrazložitvi sodbe ni nikakršne podlage.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec na podlagi določil petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.