24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Republika Ž. in B. B. iz Z. na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 13/2004 z dne 25. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 62/2003 z dne 4. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku zaradi priznanja tuje sodne odločbe ugodilo predlogu pritožnice (v nepravdnem postopku predlagateljica) in priznalo pravno veljavnost pravnomočne delne sodbe na podlagi pripoznave Občinskega sodišča v Negotinu št. P 1967/90 z dne 3. 5. 2000 in pravnomočnega sklepa Občinskega sodišča v Negotinu št. P 697/2000 z dne 25. 1. 2001. Nasprotni udeleženec je proti sklepu sodišča prve stopnje vložil ugovor. Sodišče je ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep o priznanju tuje sodne odločbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na nepremičnino, stanovanje v pritličju stanovanjske zgradbe, površine 136,74 kvadratnih metrov, klet površine 66,97 kvadratnih metrov in pripadajoče funkcionalno zemljišče na parc. št. 428, z. k. telo II, vl. št. 246 k. o. V. V., v ostalem pa je sklep potrdilo. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Izpodbijani odločitvi temeljita na stališču, da ni podana negativna procesna predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe, ker je za navedeno nepremičnino podana izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije.

2.Pritožnika menita, da sta oba izpodbijana sklepa sodišča nezakonita. Zatrjujeta, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in zmotno ugotovili dejansko stanje. Pritožnika menita, da je uporaba Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP), na katerega sta sodišči oprli svojo odločitev, neustavna in nezakonita, ker gre za retroaktivno uporabo zakona. Menita, da je treba upoštevati, da je bila tožba vložena leta 1990. Po tedaj veljavnih predpisih pa je bilo po njunem mnenju sodišče v Srbiji pristojno tudi za sporno nepremičnino. Sodišči naj ne bi upoštevali, da je pretežni del premoženja razvezanih zakoncev na območju navedenega sodišča v Srbiji. Pritožnika zatrjujeta, da sta v pritožbi obširno utemeljila in dokazala, da je bila navedena tuja sodna odločba priznana že v drugih sodnih postopkih v Republiki Sloveniji. Vrhovnemu sodišču očitata, da ni obravnavalo njunih pritožbenih očitkov o pravnomočnih postopkih in drugih sodnih postopkih, ki še tečejo v Republiki Sloveniji glede sporne nepremičnine. Zatrjujeta, da sporno stanovanje nezakonito zasedajo druge osebe, zato pritožnik nepremičnine ne more pridobiti v posest in uporabo, čeprav že več let plačuje nadomestilo za uporabo mestnega zemljišča in davek od premoženja. Pritožnica pa naj bi ostala brez preživnine in naj že dve leti ne bi imela nobenih dohodkov. Pritožnica navaja, da so hudo ogrožena njena socialna varnost, zdravje in življenje ter da ni pridobila niti posesti premičnin niti nepremičnin. Pritožnik sodišču očita, da mu ne nudi sodnega varstva, čeprav naj bi bil na podlagi darilne pogodbe zemljiškoknjižni solastnik sporne nepremičnine. Zato pritožnika menita, da so jima kršeni 2., 8., 13., 14., 15., 22., 33., 50., 53. in 68. člen Ustave.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Prav tako pritožnika ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti z navedbami, da stanovanje nezakonito zasedajo druge osebe, da pritožnica ni pridobila posest premičnin niti nepremičnin, da je pritožnica ostala brez preživnine in brez dohodkov ter da pritožnik že več let plačuje dajatve, ker navedeno sploh ni predmet postopka za priznanje tuje sodne odločbe, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) je ustavnoprocesno jamstvo, teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna. Z vidika morebitne kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenega očitka o obstoju drugih pravnomočno končanih postopkov kot tudi postopkov, ki še niso končani. Očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da ne more upoštevati odločitev, v katerih naj bi sodišče priznalo obravnavano tujo sodno odločbo, ker morebitne nepravilnosti v drugih zadevah na odločanje v tej zadevi ne vplivajo. Prav tako je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je nosilni razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe glede nepremičnine v Sloveniji v obstoju negativne procesne predpostavke (obstoj izključne pristojnosti sodišča Republike Slovenije v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije), ne pa da teče postopek za razdelitev sporne nepremičnine tudi v Sloveniji. Pritožbeno sodišče pa je obravnavalo tudi navedbe o številnih medsebojnih sporih razvezanih zakoncev, vendar ti po mnenju Vrhovnega sodišča za odločitev niso pomembni, ker sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe opravi zgolj omejen preizkus, to pa pomeni, da sodišče ne more presojati pravilnosti sodne odločbe tujega sodišča in torej lahko odreče pravno veljavnost tudi tuji sodni odločbi, ki je sicer materialnopravno pravilna, če obstaja negativna procesna predpostavka za njeno priznanje.

5.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da mu sodišče ne nudi sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavnoprocesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v postopku za priznanje tuje sodne odločbe prišlo. Zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in dejstvo, da tuja sodna odločba ni bila priznana, kolikor se nanaša na nepremičnino, ki se nahaja v Sloveniji, pa ne zadošča za sklep o kršitvi zatrjevane pravice. Poleg tega odločitev o nepriznanju tuje sodne odločbe v navedenem delu ne izključuje možnosti, da pritožnika pred slovenskim sodiščem dosežeta tudi razdelitev domnevnega skupnega nepremičnega premoženja razvezanih zakoncev, ki se nahaja v Sloveniji.

6.Z izpodbijanima sklepoma pritožnikoma tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožnikoma kršena, če bi izpodbijani sodni odločbi temeljili na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Izpodbijana sklepa temeljita na stališču, da niso izpolnjene negativne procesne predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe v izpodbijanem delu. Zgolj očitek, da je izpodbijana sodna odločba nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč ne zadošča za utemeljitev sklepa o kršitvi pravice do zasebne lastnine.

7.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave vsebuje pravico do ustreznega zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in drugega socialnega zavarovanja. Z odločitvijo o delnem nepriznanju sodbe tujega sodišča o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev z izpodbijanima odločitvama ni mogla biti kršena. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice iz 53. člena Ustave, vendar pa je ne utemeljita, zato kršitve te pravice Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Pritožnika ustavne pritožbe ne moreta utemeljitev s sklicevanjem na 2., 8., 13. in 15. (razen četrtega odstavka) ter 68. člen Ustave, ker navedene določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Člen 13 Ustave določa le pogoje, pod katerimi se ustavne in zakonske pravice priznavajo tudi tujcem, medtem ko 68. člen Ustave določa le pogoje, po katerih tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah. Pritožnikove navedbe o kršitvi pravice do primernega stanovanja je mogoče razumeti kot sklicevanje na 78. člen Ustave. Vendar tudi iz te ustavne določbe ne izhaja kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, saj mora država po navedeni določbi le ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan