Jedro

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke, se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja.Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Kršitev načela zaslišanja stranke se šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-1209/2022/32 (1222-13) z dne 19. 5. 2025 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1): (i) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito; (ii) odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito; (iii) določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Republiko Kubo; (iv) določila, da se tožnika odstrani v izvorno državo Republiko Kubo, če ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985; (v) odločila, da se tožniku določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, obmo­čje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka; (vi) da bo stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Toženka je ugotovila: (i) da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 5. 4. 2022 (v nadaljevanju Prošnja1)¹; (ii) da je bil tožnik 7. 3. 2022 vnesen v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške; (iii) da je toženka 5. 5. 2022 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s peto točko 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje Prošnje1; (iv) da je tožnik 6. 4. 2022 samovoljno zapustil izpostavo azilnega doma v Ljubljani, zato je bil izdan sklep št. 2142-1209/2022/5 (1221-12) s 6. 5. 2022, s katerim je Prošnjo1 zavrgla.

3.Tožnik je februarja 2024 ponovno nezakonito vstopil v Slovenijo. V policijskem postopku je navedel, da za mednarodno zaščito zaproša, ker ga na Kubi preganjajo zaradi spolne usmerjenosti, saj je tam prepovedano biti homoseksualec, bil je tudi v konfliktu z očetom. Tudi v šoli plesa je imel težave zaradi homoseksualnosti. Ima še zdravstvene težave (sifilis), zaradi česar se je zdravil v bolnišnici v Madridu.

4.Tožnik je 22. 3. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja2). Toženka je povzela Prošnjo2 in osebni razgovor v bistvenem:

(i)da tožnik, ki ni poročen, je kubanske narodnosti, yuruba veroizpovedi, poleg materinega jezika (špansko), govori tudi italijansko; ni zaključil devetega razreda oziroma osnovne šole, ker je imel na Kubi vedno težave, ker je homoseksualec; januarja 2022 je dopolnil 18 let, 7. 2. 2022 pa je že zapustil Kubo. Je plesalec, ampak brez formalne izobrazbe. Šolanje je opustil približno mesec dni pred odhodom iz države, ker se ni počutil dobro, vsi so ga gledali postrani, ker je že zelo kmalu povedal, da je homoseksualec. Učitelji so mu večkrat dajali kazni, ki si jih ni zaslužil, delali razlike med njim in ostalimi. Učiteljica na primer ni želela, da bi sodeloval pri kakšni kulturni dejavnosti, čeprav je vedela, da je plesalec. Potem je imel vsega dovolj in se je odločil, da bo odšel. Pet dni po tem, ko se je odločil, da zapusti Kubo, je učiteljica prišla k njemu domov, da je mama podpisala dokument, da tožnik ne želi več nadaljevati šolanja. Mama je to odločitev sprejela, ker je videla, kakšna je situacija na Kubi in kakšne težave ima.

(ii)Da sta z mamo sta živela v Havani, kasneje v majhni vasi izven mesta; vzdrževala ga je mama, ki je delala kot gospodinja, včasih pomagala prodajati ribe in zaslužila premalo; v izvorni državi ni imel dovolj za preživetje; tožnik na Kubi ni delal, ker je hodil v šolo; za ples v državni folklorni skupini, kjer sta bila le dva fanta, ni bil plačan in ni bil dobro sprejet v družbi; da živi v izvorni državi mama; brat, ki nima urejenega statusa, biva zunaj izvorne države in jima je pomagal.

(iii)Da je iz izvorne države odšel takoj po polnoletnosti 7. 2., ko je dopolnil 18 let legalno z letalom v Rusijo²;

(iv)Da so razlogi za Prošnjo2 enaki, kot jih je navedel v Prošnji1. Iz Kube je odšel, ker je homoseksualec, kar je tam zelo nezaželeno, ilegalno in to je njegov glavni razlog. Šolo je pustil tudi zato, ker se tam ni počutil dobro. To, da je plesalec, na Kubi ni dobro sprejeto. Istospolne zakonske zveze so legalizirali šele pred kratkim. Na Kubi vsako leto 17. 5. poteka parada ponosa, na kateri je bil s skupino prijateljev. Zato, ker se je parade udeležil, ga je prijela policija. Ker pa je bil mladoleten, prijetje ni nikjer zabeleženo in je v zaporu na Kubi preživel samo en mesec. Nekateri njegovi prijatelji, ki so starejši, pa so še vedno v zaporu. Ker je bil tožnik mladoleten, so ga s pomočjo mame in odvetnika izpustili. Tožniku je bilo v zaporu grozno, počutil se je kot eden od zapornikov, dobil je uniformo, v celici je bil še z enim zapornikom. Po zaporu se je gibal skupaj z ostalimi, ki so na primer nekoga ubili in potem še njega spraševali, kaj je storil. Navedel je, da te na Kubi zaprejo za katerokoli stvar. Tožnik je dobil kar nekaj plačilnih nalogov in opozorilnih pisem zato, ker je homoseksualec. Policisti so tožnika leta 2019 na shodu v podporo LGBT osebam poskušali aretirati, vendar jim ni uspelo, so ga pa pretepli. Nekatere druge kolege so takrat priprli, njemu pa je uspelo pobegniti. Sestrična je lezbijka in je zato obsojena na sedem let zapora (odsedela je pet let, sedaj je dobila dve leti pogojno). Tožnik je Kubo zapustil skoraj sočasno s svojim takratnim partnerjem, ki sedaj živi v Španiji. Ko pa sta živela na Kubi, sta živela malo pri enem in malo pri drugem. Ker so bile istospolne zveze na Kubi nezakonite, se na ulici nista držala za roke, ampak so ju vseeno vsi gledali postrani, saj so vedeli, da sta par. V tistem času je bil na Kubi vojaški rok obvezen za vse. Če si bil proti in si dejal, da si homoseksualec, si moral to dokazati (na primer, da si predstavil partnerja) in tako bil vojaškega roka oproščen. Tožnik ni želel opravljati vojaškega roka, ker je homoseksualec. Čeprav so to vsi vedeli, mu niti vojaška policija ni verjela in je prišla v tožnikov dom v civilu in želela, da opravi vojaški rok ali pa dokaže, da je homoseksualec. Tožnik takrat ni imel partnerja, zato tega ni mogel dokazati, čeprav je prosil prijatelja v Španiji. Ker mu to ni uspelo dokazati, je zapustil državo. Navedel je, da te policija pogosto maltretira, da organi oblasti na splošno zelo slabo sprejemajo istospolno usmerjene ljudi, da se to dogaja še sedaj. Tožnik je izbrisan iz registra prebivalcev, saj več kot dve leti neupravičeno živi izven Kube. Glavni razlog za odhod je bil vsakodnevni pritisk, ki ga je zaradi istospolne usmerjenosti, zaradi katere se mu je odpovedal tudi oče, čutil. Dodaten razlog je bil, da ga oče, s katerim je imel nazadnje stik leta 2015, nikoli ni sprejel in ni vzdrževal. Oče, ki sedaj živi v ZDA, ga ni sprejel kot svojega sina. Ko je oče izvedel, da je homoseksualec, ga je udaril, ga žalil in mu pošiljal žaljiva sporočila na telefon. Ko je zapustil državo, tega pritiska ni več. Tožnik je zaradi teh težav že pred polnoletnostjo načrtoval odhod iz Kube, vendar je moral počakati na polnoletnost.

(v)(vi) Odkar je tožnik v tujini, se je po tožnikov izjavi na Kubi veliko spremenilo. Za istospolne osebe je sedaj situacija boljša. Vseeno pa vsakodnevno stavkajo in protestirajo zaradi pogostih izpadov električne energije, primanjkuje zdravil, hrane in nasploh vsega. Od tožnikovega odhoda je veliko ljudi zavrnilo služenje vojaškega roka in zapustilo državo. Vojaški rok na Kubi je obvezen za moške nad 18 let, ki niso homoseksualci. Ko je zapustil Kubo, ni pomislil, da bi se vrnil, če bi se, bi ga verjetno pozvali na služenje vojaškega roka, kar običajno preverijo na letališču ob vstopu v državo. To se je zgodilo tožnikovem bratrancu, ko se je vrnil in sedaj ne more iz države.

(vi)(v) Da so mu na Kubi odvzeli knjižico, s katero imaš pravico do nakupa hrane. Kubanska vlada odvzame knjižico za nakup hrane, če več kot dve leti živiš v tujini neupravičeno. S tem ti po dveh letih odvzamejo pravico, da plačuješ v kubanski valuti. Plačevati moraš kot turisti, na primer z dolarji. Ne morejo pa ti odvzeti potnega lista.

Da ima približno pol leta diagnosticiran sifilis (zdravniško potrdilo o pozitivnem izvidu iz Madrida z dne 6. 1. 2024), trenutno se počuti dobro, ker je pred kratkim dobil injekcijo za zdravljenje sifilisa v Španiji, ki jo bo moral prejemati vsake toliko časa. Tožnik se je v Madridu počutil zelo slabo, s številnimi simptomi bolezni, specialist mu je dejal, da je to neozdravljiva bolezen. Imel je veliko nekakšnih razjed, ki so podobne herpesu, ki so sedaj izginile. Bolezen trenutno miruje, lahko pa znova pride do izbruha, predvsem, če bi bil z nekom, ki ima tudi to bolezen. To bi se lahko zgodilo že samo z enim poljubom. Tožnik ni seznanjen, kako poteka zdravljenje v Sloveniji. Trenutno se dobro počuti. Ko pa se pokažejo znaki bolezni, se počuti zelo slabo in sicer: lahko le leži v postelji, pojavijo se mu madeži ter izpuščaji po celem telesu. Španski zdravnik mu je povedal, da ima drugo stopnjo, ki mu lahko, če se ne bo zdravil, zelo poslabša stanje srca. Obstaja tudi tretja stopnja bolezni, ki pa je zelo huda in noče vedeti, kako izgleda.

Toženka je ugotovila: (i) identiteto tožnika³; (ii) da je tožnik okužen s sifilisom, zaradi katerega po mnenju toženke nima nobenih težav; (iii) da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje v smislu prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1; (iv) da je tožnik nekaj dokazil sicer predložil, a opozorilnega pisma in treh uradnih opozoril toženka ni sprejela kot verodostojnih; (v) da tožnikove izjave o času odhoda iz izvorne države niso skladne (enkrat pove, da je odšel februarja 2021, drugič 7. 2. 2022⁴). Zaradi neskladij v tožnikovih izjavah, toženka ni verjela, da je dejanski in glavni razlog za tožnikov odhod iz Kube, udeležba na protestu v podporo LGBT. Izpostavila je, da je od zatrjevane udeležbe na shodu LGBT 17. 5. 2019 in odhoda februarja 2020 preteklo kar nekaj mesecev, v katerih tožnik ni imel težav. Toženka je upoštevajoča tožnikovo izjavo, da si je vedno želel oditi iz Kube, da je že pred polnoletnostjo načrtoval odhod iz Kube tudi zaradi težav s svojim očetom, ugotovila, da je odhod načrtoval že dlje časa, da bi Kubo v vsakem primeru zapustil in da ni potreboval kakšnega konkretnega razloga za odhod, zato je toženka ugotovila, da je tožnik notranje neverodostojen. V zvezi z organizacijo parad ponosa med leti 2019 in 2022 je toženka našla zgolj informacije, ki se nanašajo na parado ponosa v letu 2019. Povzela je poročilo BBC in The Guardian oba z dne 12. 5. 2019.

Toženka je na podlagi pridobljenih informacij o izvorni državi kot zunanje neskladne ocenila tožnikove izjave: (i) da je na Kubi zelo nezaželeno biti homoseksualec; (ii) da policija homoseksualce pogosto maltretira; (iii) da oblast na splošno zelo slabo sprejema istospolne ljudi. Toženka je ugotovila: (i) da je Kuba že leta 1979 dekriminalizirala istospolne zveze, nato pa je sledil proces intenzivnega izobraževanja in postopnih zakonskih sprememb, kot je prepoved diskriminacije na delovnem mestu na podlagi spolne identitete ali možnost brezplačne operacije za spremembo spola, ki velja že od leta 2008; (ii) da je k izboljšanju pravic LGBT oseb, veliko prispevalo predvsem delovanje Nacionalnega centra za spolno vzgojo (Cenesex), ki je bilo ustanovljeno že leta 1987. Omenjena organizacija obravnava vprašanja pravic LGBT oseb predvsem z zdravstvenega in izobraževalnega vidika; (iii) da je bilo 18. 5. 2021 kubansko ministrstvo za zdravje pokrito z velikansko mavrično zastavo, maja 2022 pa je Kuba kot prva latinskoameriška država praznovala mesec LGBTO+; (iv) da je bilo stanje za LGBT osebe na Kubi v času, ko je tožnik še živel na Kubi, precej napredno in nikakor tako nezaželeno za LGBT osebe, kot je to želel prikazati tožnik; (v) da Cenesex že od leta 2007 organizira parade ponosa proti homofobiji in transfobiji, imenovane konga; da so bile težave glede organiziranja in izvajanja parade ponosa le leta 2019, saj je šlo za neprijavljeno parado ponosa; da je Cenesex sporočil, da je bila parada ponosa odpovedana zaradi novih napetosti na mednarodni in regionalni ravni; da je bilo na protestu okoli 100 aktivistov, ki so jih razgnali policisti in pripadniki državne varnostne službe; da je šlo za enkratno odpoved parade ponosa; da iz informacij ne izhajam, da so bila ravnanja policije nasilna in usmerjena proti LGBT osebam, ampak so oblasti zgolj ukrepale zaradi neprijavljenega shoda. Toženka je ocenila, da se tožnikove izjave ne skladajo s preučenimi informacijami, saj iz informacij ne izhaja, da država ali policija namerno zatira vsakoletno organiziranje in izvajanje parad ponosa, zato je toženka ocenila, da so tožnikove izjave tudi zunanje neskladne.

1.Po oceni toženke, tožnik ni prepričljivo niti skladno predstavil dogodkov, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, zato po mnenju toženka ni bil v preteklosti preganjan. Tožnikove izjave po mnenju toženke niso potrjene niti z informacijami o izvorni državi, prav tako letnica tožnikovega odhoda iz Kube ni jasna (2020, 2021 ali 2022), saj je svoje izjave spreminjal. Po mnenju toženke tožnik zlorablja mednarodno zaščito, ki je dejansko ne potrebuje. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče; prošnje v Grčiji ni vložil, po podani prošnji na Hrvaškem (7. 3. 2022) in v Sloveniji (5. 4. 2022) ni počakal na nadaljevanje postopka mednarodne zaščite in se nato skoraj dve leti ilegalno nahajal v različnih evropskih državah (Italija, Španija, Avstrija) in v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka je prepričana, da Prošnje2 v Sloveniji ne bi vložil, če ga ne bi prijela slovenska policija. Toženka je ugotovila, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, dela dokazil, ki jih je predložil v postopek, ni sprejela kot verodostojnih, tožnikove izjave so po mnenju toženke v bistvenih delih neskladne in tudi zunanje neskladne, za mednarodno zaščito v Sloveniji pa ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Toženka je ugotovila, da ima tožnik razpisan SIS ukrep in sicer prepoved vstopa v Schengensko območje, država razpisnica pa je Grčija. Toženka ni sledila tožniku, splošna verodostojnost ni izkazana. Prošnjo2 utemeljuje s tem, da je homoseksualec (kar ni sporno), zaradi česar ga naj bi na Kubi preganjali. Po mnenju toženke so tožnikove izjave v bistvenih delih neskladne in v nasprotju z dokazili, ki jih je predložil v postopek (opozorilno pismo in tri uradna opozorila) in preučenimi informacijami. Toženka je ugotovila, da je bila parada ponosa odpovedana zgolj leta 2019, članki o odpovedi parade zaradi mednarodnih in regionalnih napetosti pa so bili objavljeni 12. 5. 2019. Tožnik vojaškega roka na Kubi ni služil, zato je ocenila kot nerelevantno, da ga ni želel služiti. Tožnikovih izjav: (i) da je plesalec, kar na Kubi ni dobro sprejeto; (ii) da so v šoli vedeli, da je homoseksualec, zato so ga vsi gledali postrani; (iii) da mu je učiteljica večkrat dajala kazni, ki si jih ni zaslužil, da ni želela, da bi sodeloval pri različnih kulturnih dejavnostih, čeprav je vedela, da je plesalec; (iv) da na Kubi ni dobro sprejeto, da vidijo fanta plesati med dekleti, po mnenju toženke ni moč opredeliti kot hudo kršitev človekovih pravic, zato je toženka ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče ugotoviti obstoja preteklega preganjanja.

2.Toženka je ugotovila, da so bili v zadnjih letih storjeni pomembni koraki za popravo napak iz preteklosti, zakonodajo za zaščito pravic LGBT+ v družbi ter poskus izobraževanja širše populacije za odpravo diskriminacije in homofobije; (ii) da je decembra 2021 kubanski parlament soglasno potrdil osnutek novega družinskega zakonika, ki posodablja dokument iz leta 1975. Dokument vključuje istospolne poroke in posvojitve; (iii) da je po referendumu in javnem posvetovanju 26. 9. 2022 kubansko prebivalstvo s 67 odstotki glasovalo za potrditev novega družinskega zakonika, ki vključuje istospolne poroke in posvojitve ter številne spremembe za uveljavitev reproduktivnih pravic žensk in več pravic za mladoletnike in ranljive skupine v družbi. Sprejete reforme so bile tudi vrhunec prizadevanj številnih borcev in LGBTO+ aktivistov v zadnjih letih in desetletjih. To pomeni velik trenutek za Kubo, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja preganjala istospolno usmerjene ljudi in jih pošiljala v delovna taborišča; (iv) da Kuba od leta 2007 vsako leto praznuje Mednarodni dan boja proti homofobiji in transfobiji (Idaho); (v) da se je uradni odnos do homoseksualnosti na otoku, ki ga vodijo komunisti, v zadnjih desetletjih spremenil, deloma po zaslugi prizadevanj hčerke nekdanjega voditelja A. A., B. B.; (vi) da je leta 2019 kar 63,1 odstotkov Kubancev menilo, da je treba na otoku odobriti enakopravne zakonske zveze in podeliti enake pravice parom istega spola; 79,5 odstotkov jih je odgovorilo, da bi morala skupnost LGBTIO+ uživati enake državljanske pravice kot heteroseksualci; 83,8 odstotkov pa je zavezanih k temu, da bodo v dom sprejeli nekoga homoseksualca; (vii) da se Kuba na Svetovnem indeksu enakosti⁵ nahaja na 14. mestu (76 točk), Slovenija pa na 38. mestu (66 točk); (viii) da 42. člen Ustave Republike Kube, ki velja od 10. 4. 2019, prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete; da 388. člen Kazenskega zakonika Republike Kube prepoveduje vsako diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete; da Odlok 96/2023 o protokolu za ukrepanje v primerih diskriminacije, nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu, izrecno ščiti spolno usmerjenost in spolno identiteto. V zvezi s služenjem vojaškega roka je ugotovila, da Komiteji za obrambo revolucije (CDR) izvajajo raziskave, po kateri je mladenič razglašen za nesposobnega za pridružitev revolucionarnim oboroženim silam; (ix) da se je samo od septembra 2022 do marca 2023 po navedbah portala Open democracy poročilo več kot 500 istospolnih parov; (x) da je navedena skupina LGBTQ+, imenovana tudi LGBTQIA (lezbijke, geji, biseksualci, transpolni, queer, interspolni in agenderski), zelo raznolika in se še širi, navedena poročila pa se v primerih diskriminacije nanašajo večinoma na kršenje pravic transspolnih oseb in ne homoseksualcev, kot je to v primeru tožnika.

3.Toženka je zavrnila tožnikove izjave, da je še vedno veliko stavk in protestov zaradi pogostih izpadov električne energije, primanjkovanja hrane, zdravil in splošnega pomanjkanja vsega, ker gre za vprašanje ekonomskega stanja države in ni povezano s samim stanjem pravic LGBT oseb na Kubi. Ugotovila je, da bi bil tožnik, glede na to, da so homoseksualci in biseksualci po preiskavi Komiteja za obrambo revolucije (CDR) razglašeni za nesposobnega za pridružitev revolucionarnim oboroženim silam, oproščen služenja vojaškega roka, ki je, kot opozori toženka, državljanska dolžnost in kot tako samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožniku, kot pripadniku skupnosti LGBT+, ne grozi prihodnje preganjanje, saj država že od leta 1979 postopno ureja pravice LGBT skupnosti, ki je dosegla svoj vrhunec pravic septembra 2022, ko so po uspešnem referendumu legalizirali istospolne poroke in posvojitve. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal subjektivnih in objektivnih elementov preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da je bil v izvorni državi ogrožen kot homoseksualec. Preučene najnovejše informacije pa izkazujejo, da se je stanje za LGBT+ v zadnjem času še izboljšalo, zato po mnenju toženke obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Tožnik zato po mnenju toženke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, saj ni izkazal, da bi bil njegov prihodnji strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti skupnosti LGBT+ utemeljen.

4.Toženka je ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Tožniku namreč na Kubi ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Tožnikove navedbe, da ne bi mogel dobiti dela, ni upoštevala, ker tega ni mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem, ki bi mu ga država povzročala namerno. Nedokazane so po mnenju toženke navedbe, da tožnik ne bi mogel nadaljevati študija, ker je homoseksualec. Toženka je ugotovila, da kubanska oblast kot neregularne emigrante s Kube označuje državljane, ki so Kubo zapustili nedovoljeno ali nezakonito, in tiste, ki so bili zunaj države več kot 24 mesecev, ne da bi zaprosili za podaljšanje. Tožnik je Kubo glede na lastne izjave zapustil legalno in letel v Rusijo, toženka pa ne razpolaga z informacijo, ali je po preteku dveh let bivanja izven Kube zaprosil za podaljšanje. Izpostavila je, da je tožnik povsem brez težav oktobra 2022 na ambasadi v Španiji pridobil nov kubanski potni list, ki ga je kasneje tudi predložil v postopek. Na podlagi tega je štela za dokazano, da takšni državljani res izgubijo določene politične pravice, pravico do brezplačnega zdravstva in izobraževanja, vendar lahko ponovno pridobijo status rezidenta z repatriacijo. Toženka je zato ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka je glede na obrazloženo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 Prošnjo2 zavrnila.

5.Toženka je po ugotovitvi, da bo tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito postalo nezakonito. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junij 1985, in se vrniti v izvorno državo. Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je toženka in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je toženka določila, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Na podlagi tožnikovih navedb je ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razloga za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

6.Tožniku je na podlagi ZTuj-2 določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

7.Tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe in nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek.

8.Toženki očita, da je povsem zmotna odločitev o neverodostojnosti dokumentov, ki so ji bili posredovani po elektronski pošti (opozorilnega pisma in uradnih opozoril). Toženka je sicer ustrezno povzela, da je uradno opozorilo izdano zaradi protestiranja na mednarodni boj proti homofobiji na Kubi (verjetno mišljeno na dan mednarodnega boja proti homofobiji na Kubi, opomba poobl.), zaradi česar je bil tožnik obsojen na mesec dni odvzema prostosti, a je bil zaradi mladoletnosti na prostost izpuščen predčasno. Toženka bi morala z dokazili, ki jih je v spis predložil tožnik, soočiti slednjega in tako razčistiti, čemu se datumu na dokazilih ne skladajo z njegovo izjavo.

9.Tožnik meni, da ni pravilen metodološki pristop toženke, ki je zato, ker je ocenila, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi dokazal navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, njegove izjave v nadaljevanju presojala v skladu z 21. členom ZMZ-1.

10.Izpodbija tudi odločitev toženke, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, pri čemer je svojo odločitev utemeljila izključno na dejstvu, da je tožnik takoj po podaji Prošnje1 samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji. Meni, da bi morala toženka ocenjevati, ali so bile njegove izjave podane brez razmišljanja, ali so bile iskrene, natančne, celovite, ali se je tožnik odgovorom na določena vprašanja izmikal, ali je tožnik na vprašanja odgovarjal skopo/obširno... Toženka ni upoštevala, da se je tožnik pri podaji in utemeljevanju Prošnje2 kar najbolj potrudil, odgovarjal na vprašanja korektno, samostojno, brez izmikanja in je posledično zmotno zaključila, da se tožnik pri podaji Prošnje2 ni najbolj potrudil.

11.Po tožnikovem mnenju ni pravilno sklepanje toženke, da je odšel leta 2020. Iz dejstva, da je tožnik zapustil Kubo, ko je že dopolnil 18 let, izhaja, da je Kubo zapustil kadarkoli po dopolnjenem 18. letu, kar je torej lahko bilo leta 2020, 2021 in 2022 (kar se sklada z njegovo izjavo, da jo je zapustil februarja 2021 in je bila izpoved vseskozi skladna). Sicer pa je tožnik pojasnil, da letnice velikokrat zameša. Ob tem bi morala toženka še upoštevati, da je tožnik vseskozi zatrjeval, da je Kubo zapustil v času Covida. Navedena izjava je stalnica vseh tožnikovih izjav o datumu odhoda s Kube in njegov odhod umešča v leto 2021 (kar se sklada tudi z njegovim zatrjevanjem glede leta odhoda).

12.Toženka je nadalje neskladje v tožnikovih izjavah našla v tem, da je tožnik v Prošnji2 navajal, da so ga policisti leta 2019 poskušali aretirati, vendar jim to ni uspelo (so ga pa pretepli), na osebnem razgovoru pa je dejal, da se je dogodek zgodil 17.5., ko je bil mladoleten (kar je za toženo stranko pomenilo leta 2019). Navedeni izjavi naj bi bili po oceni toženke v neskladju z dokazili, ki jih je tožnik predložil v postopku, saj iz teh izhaja, da se je udeležil protesta 17. 5. 2021 (ko ga glede na njegove izjave ni bilo več v izvorni državi). Toženka tako na eni strani navaja, da listinskih dokazil (ki izkazujejo preganjanje tožnika na podlagi njegove homoseksualnosti) ne upošteva, hkrati pa jih upošteva glede izpodbijanja tožnikove verodostojnosti, kar je metodološko napačno. Sicer pa bi morala toženka navedeno nedoslednost glede datumov raziskati s postavljanjem dodatnih vprašanj tudi glede neskladja, da je tožnik v Prošnji2 trdil, da so ga policisti zgolj skušali aretirati, na drugem razgovoru pa je dejal, da je bil zaradi navedenega en mesec priprt kot mladoletna oseba. Toženka bi morala tožnika z navedenimi razlikami v njegovih izjavah soočiti, vendar tega ni storila.

Nadalje tožena stranka izpostavlja, da četudi bi sledila njegovim navedbam, da je Kubo zapustil februarja 2020, pred tem pa se je 17. 5. 2019 udeležil protesta, je od navedenega dogodka do njegovega dejanskega odhoda iz države minilo kar nekaj mesecev, pri čemer pa v nadaljevanju ni imel kakršnihkoli drugih težav. Toženka pri tem ni upoštevala tožnikove izjave, da se potni list dobi šele pred odhodom iz države, da gre za otok in da drugačen odhod kot z letalom in potnim listom ni mogoč. Navedeno pojasni, da je tožnik odšel šele nekaj mesecev po obravnavanem dogodku, toženka pa bi morala okoliščine raziskati s postavljanjem dodatnih vprašanj. Glede na takšen pristop, ko je toženka v tožnikovi izpovedi iskala razlike tam, kjer razlik sploh ni bilo in je zgolj tožnikovo izpoved tolmačila na takšen način, meni, da je zmoten zaključek toženke, da so tožnikove izjave kontradiktorne in nekonsistentne ter posledično zmotna ugotovitev, da ni mogoče ugotoviti notranje skladnosti tožnika. Toženka, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika, bi morala tožnika soočiti s tovrstnimi neskladji in mu dati možnost, da jih pojasni. Ker toženka v vseh izpostavljenih primerih tega ni storila, na te nejasnosti pa je oprla svoje zaključke, takšna bistvena kršitev določb postopka vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe.

Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo; tožena ni zavzela stališča o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah.

Toženki očita, da je pri ugotovitvi, da je bilo stanje za LGBT osebe na Kubi že v času, ko je tožnik še živel na Kubi precej napredno in nikakor tako nezaželeno za LGBT osebe, kot trdi tožnik, povsem prezrla dokumente o preganjanju, ki jih je predložil tožnik. Iz dopisa izhaja, da gre za opozorilno pismo in da je bil navedeni dokument izdan zaradi protestiranja dne 17. 5. 2021. Navedeno dokazilo, ki se nanaša na parado ponosa leta 2021, jasno izkazuje, da se pripadnike LGBT skupnosti preganja na podlagi udeležbe na paradi (in da torej razmere na Kubi niso takšne kot to skuša prikazati tožena stranka). Zmoten je zaključek toženke, da so bile težave v zvezi s parado ponosa zgolj leta 2019, saj iz predloženih listin izhaja, da so bili tudi udeleženci, ki so se le-te udeležili leta 2021, kazensko obravnavani s strani uradnih organov (verjetno pa tudi v drugih letih, le da tožnik z dokazili o tem po sami naravi stvari ne more razpolagati).

Tožnik navaja, da že iz virov, na katere se je sklicevala toženka izhaja; (i) da je uveljavljanje sprememb v družbi zapleteno zaradi dejstva, da je množična kampanja zunaj državnih institucij na Kubi v najboljšem primeru težavna, v najslabšem primeru pa povzroča spopade s komunističnimi oblastmi; (ii) da je prišlo pred 2 letoma do razkola v skupnosti, ko je majhna skupina aktivistov izvedla neodvisen pohod ponosa istospolnih, ki ga je na koncu razgnala policija. Oblasti so to obsodile kot poskus spodkopavanja vlade. Iz navedenega je očitno, da je tudi iz dokumentacije tožene razvidno, da je dopustno izražanje pripadnosti LGBT skupnosti zgolj v primeru in na način kot to ureja država; vsakršno izražanje pripadnosti istospolni skupnosti izven ozkih državnih smernic pa je še vedno preganjano s strani države (in kot to izhaja iz predloženih dokazil tudi kaznovano z zaporom). Nadalje dejstvo, da odnos do homoseksualnosti na Kubi ni tako sprejemajoč, kot je zavzela stališče toženka, izhaja tudi iz vira, na katerega se je sklicevala sama toženka, in sicer informacijo s portala Warriors International. Iz slednje izhaja, da je naborništvo ali vojaška služba na Kubi v Ustavi podprta s 65. členom, ki določa, da je "obramba socialistične domovine največja čast in najvišja dolžnost vsakega Kubanca". Homoseksualci so v praksi oproščeni služenja vojaškega roka, pri čemer morajo Komisiji izročiti pisni dokument, na katerem izjavlja svojo homoseksualnost, nato pa vojaški odbor preiskuje homoseksualnost. Te raziskave izvajajo Komiteji za obrambo revolucije in po takšni preiskavi je mladenič razglašen za nesposobnega za pridružitev revolucionarnim oboroženim silam. Dejstvo, da na podlagi izjave o homoseksualnosti Komite za obrambo revolucije preiskuje in raziskuje spolno življenje posameznika in da je takšen posameznik označen za "nesposobnega za pridružitev revolucionarnim oboroženim silam", jasno izkazuje preganjanje pripadnikov LGBT s strani države (v nasprotnem primeru bi lahko homoseksualci normalno služili vojaški rok).

Toženka je dokazila o tem, da je na Kubi še vedno prisotna diskriminacija LGBT oseb, ki jo je v spis vložil tožnik, zgolj formalno preučila, ni pa jih tudi dejansko upoštevala, ne zavzame stališča o teh informacijah, temveč zgolj pavšalno navede, da se poročila v primerih diskriminacije nanašajo večinoma na kršenje pravic transspolnih oseb in ne homoseksualcev. Toženka je bistveno kršila določbe postopka, ker se ni opredelila do tožnikovih navedb in dokazov, ki potrjujejo, da se všečna zakonodaja v praksi ne izvaja, ampak so pripadniki LGBT skupnosti še dalje deležni diskriminacije in preganjanja, kar potrjuje tožnikovo izpoved. Tožnik je predložil več virov, ki potrjujejo tožnikove besede o diskriminaciji homoseksualnosti na Kubi (v preteklosti in sedanjosti) in sicer: (i) Amnesty International: The State of the World's Human Rights; Cuba 2023, 24. April 2024: (ii) Freedom House: Freedom in the World 2024 - Cuba, 2024: Politični interesi LGBT+ niso dobro zastopani; (iii) IACHR - Inter-American Commission on Human Rights: Annual Report 2023 - Chapter IV.b: Cuba, 2023; (iv) USDOS - US Department of State: 2023 Country Report on Human Rights Practices: Cuba, 23. April 2024; (v) Race&Equality: Five years after 11M in Cuba: LGBTI+ activism, stories of repression, jail, and forced exile, 10. 5. 2024; (vi) Institute for War & Peace reporting: Cuba's LGTBI Community Demands Change. Although discrimination on the grounds of sexual orientation is illegal, the reality is different, 18. 5. 2022.(vii) HRW - Human Rights Watch: World Report 2024 - Cuba, 11 January 2024; (viii) SFH - Schweizerische Fluchtinghilfe: Cuba, 26. Avgust 2022.

Toženki očita, da je zmotno zaključila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev Prošnje2, neutemeljeno in vsaj preuranjeno ni sprejela pretežnega dela dokazil; neutemeljeno zaključila, da so tožnikove izjave v bistvenih delih neskladne in da so tudi zunanje neskladne, kakor tudi, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kakor hitro je bilo to mogoče. Toženka je tako na podlagi povsem napačnih predpostavk zaključila, da v primeru tožnika ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

Tožnik uveljavlja preganjanje na podlagi istospolne usmerjenosti (preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1). Med strankama ni sporno, da je tožnik homoseksualec in da to predstavlja osebno značilnost, ki je temeljnega pomena za njegovo identiteto ter za zavedanje posameznika o samem sebi, da nihče v to ne sme posegati in se ga ne sme prisiliti, da bi se temu odpovedal proti svoji volji (povzame sodbo Sodišča EU v C-199/12 do C-201/12 z dne 7. 11. 2013 (odst. 46)⁶. Meni, da je toženka zmotno zaključila, da tožnik v svoji državi ni doživel preganjanja ali kakršnekoli druge družbene ogroženosti. Toženka bi morala po tožnikovem mnenju pri ugotavljanju preganjanja izhajati iz citiranih informacij tožnika, ki izkazujejo, da je na Kubi še vedno prisotna diskriminacija LGBTQ+ oseb. Država kljub nedavno uzakonjeni prepovedi diskriminacije LGBTQ+ oseb, še vedno prepoveduje in sankcionira svobodo izražanja in zbiranja LGBTQ+ aktivistov. Nevladne organizacije za LGBTQ+ pravice niso priznane in so zato ranljive za vladne obtožbe nezakonitega združevanja ter represijo. Združevanje je dovoljeno le v okviru vladne organizacije Cenesex. Tudi organizacijo shoda Pride je prevzela država, udeležba neodvisnih aktivistov pa je prepovedana. LGBTQ+ osebe se zaradi nadlegovanja s strani oblasti samocenzurirajo ter tudi ne prijavljajo nasilja nad njimi. Država ne vodi evidenc o kaznivih dejanjih usmerjenih proti LGBTQ+ osebam. Država nad člani skupnosti LGBTQ+ še vedno izvaja represijo zaradi vidne vloge med protesti leta 2021. Država nad LGBTQ+ posamezniki sama izvaja represijo, hkrati pa jih ne ščiti pred nasiljem s strani tretjih oseb. Diskriminacija in nasilje je posebej izrazito v notranjosti Kube, vendar pa država ljudem prepoveduje preseljevanje s podeželja v glavno mesto Havano. Država nad posamezniki, ki so kritični do sistema, izvaja arbitrarne aretacije.

Toženki očita, da ni pravilno zaključila, da tožnik ni uspel izkazati svojih navedb o zatrjevanem preteklem preganjanju. Tožnik izpostavlja, da kazenski postopek (in zapor v trajanju enega meseca) zoper osebo zgolj zaradi sodelovanja na paradi ponosa, lahko že samo po sebi pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Kvalifikacijske direktive II, če se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo. Po stališču Sodišča EU je namreč "treba šteti, da je zaporna kazen, s katero se kaznujejo homoseksualna dejanja in ki se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo, nesorazmerna in diskriminatorna kazen in da pomeni dejanje preganjanja." Za Sodišče EU je dovolj za intenzivnost preganjanja in status begunca dejstvo, da se v izvorni državi izvaja zaporna kazen zaradi homoseksualnih ravnanj, ne glede na to, kako visoka zaporna kazen se izreka v takih primerih. Tožena se do navedenega vidika preganjanja (glede na njeno izhodišče, da ni bilo nobenega preganjanja) ni opredelila in odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, posledično pa je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno.

Toženka sploh ni zavzela določnega stališča glede tega ali je imel tožnik na Kubi zaradi sodelovanja na paradi ponosa težave. Glede tožnikove izjave, da je bil zaprt za mesec dni, je toženka zgolj povzela, da iz njegovih izpovedi v različnih trenutkih izhajajo različni datumi odhoda; ni pa se opredelila glede tega ali je bil zaradi sodelovanja na paradi ponosa kot homoseksualec zaprt ali ne. Zlasti pa toženka ni zavzela stališča o tožnikovi izjavi, da so ga policisti zaradi sodelovanja na paradi ponosa pretepli. Tako je zaključek toženke, da v primeru prosilca ni mogoče ugotoviti obstoja preteklega preganjanja vsaj preuranjen.

Toženka je po mnenju tožnika tudi zmotno zaključila, da tožniku kot pripadnosti LGBT skupnosti tudi po preučitvi najnovejših informacij: (i) ne grozi prihodnje preganjanje; (ii) da tožnik ni izkazal subjektivnih in objektivnih elementov preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da je bil v izvorni državi ogrožen kot homoseksualnost. Toženki očita, da je materialnopravno povsem zmotno stališče, da določena diskriminacija do teh oseb obstaja tudi v Sloveniji in da različnih oblik sovražnosti v družbi verjetno nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Temeljna razlika med obema oblikama diskriminacije je, da se v Sloveniji diskriminatorno obnašajo posamezniki, pripadnikom LGBT skupnosti pa policija in uradni organi nudijo varnost in zaščito; na Kubi pa je diskriminatorna do pripadnikov LGBT skupnosti država, vključno s policijo (ki je tožnika na shodu pretepla). Pretepanje tožnika s strani državnih organov zaradi udeležbe na paradi ponosa, katere se je udeležil kot homoseksualec, nedvomno predstavlja preteklo preganjanje tožnika.

Tožnik je bil torej na Kubi žrtev preganjanja na podlagi istospolne usmerjenosti v smislu 1. in zadnje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 v zvezi z 4. alinejo prvega odstavka in šestim odstavkom 27. člena ZMZ-1. Po določilu drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 dejstvo, da je bil prosilec "že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje ali resna škoda že grozila, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile." V obravnavani zadevi je podan tak resen znak, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. Dokazni standard glede prihodnje grozeče škode oziroma preganjanje pa je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50 %. Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko nečloveško ali ponižujoče ravnanje s prosilcema za mednarodno zaščito. Navaja, da je Sodišče EU že odločilo, da "pri obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca pristojni organi ne smejo razumno pričakovati, da prosilec za azil v svoji izvorni državi prikriva svojo homoseksualnost ali zadržano izraža svojo spolno usmerjenost, da bi se izognil tveganju preganjanja". Tožnik, četudi bi eventualno v primeru vrnitve na Kubo prikrival oziroma skrival svojo homoseksualno usmerjenost, bi to počel le zaradi strahu pred preganjanjem. Tožnik pa ima pravico živeti svobodno in odprto v zvezi skladno s svojo spolno usmerjenostjo, brez strahu pred preganjanjem. Tožnik meni, da je iz predloženih virov dokazano, da je diskriminacija in nasilje nad pripadniki LGBT skupnosti na Kubi še vedno prisotno, se izvaja in posledično obstaja nevarnost njegovega preganjana kot takega tudi v primeru njegove vrnitve na Kubo. Tožnik je bil na Kubi preganjan kot pripadnik posebne družbene skupine - istospolno usmerjena oseba in zato, ker obstaja nevarnost preganjanja tožnika kot takega tudi v primeru njegove vrnitve na Kubo, kamor se ne želi vrniti, meni, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Toženka spornih okoliščin ni razjasnila, temveč je podane izjave brez ustreznega soočenja tolmačila v tožnikovo škodo. Odločba je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tožennka zmotno uporabila materialno pravo, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

-Na naroku je tožnik še navedel (zaslišanje je del tožnikovih navedb, zapisnik o glavni obravnavni z dne 8. 4. 2026), povzeto: (i) da se situacija glede homoseksualcev na Kubi ni izboljšala, ker so nekateri Kubanci, ki so v istem položaju kot tožnik, to pomeni, da so zato, ker so homoseksualci, zaprti že na letališču, tako je zarpt tožnikvo bratranec; Poleg tega so na Kubi trenutno zaradi politične situacije številne demonstracije in na teh demonstracijah ljudi množično zapirajo. Če bi se tožnik vrnil, bi ga oblast zaprla, ker ima oblast zabeleženo, da je sodeloval v preteklosti na demonstracijah in nato odšel iz Kube, v povratku bi ga zato zaprli. Oblast se koncentrira na homoseksualce, ki so se v preteklosti udeležili demonstracij in tožnik je oboje; Tožnikovi homoseksualni prijatelji, ki so se v tem času vrnili na Kubo so tudi homoseksualci, jih zato, ker so homoseksualci zaprejo, jim odvzamejo mobilne telefone in jih smatrajo kot politične zapornike. Zato je še vedno v zaporu tudi tožnikov bratranec od julija oz avgusta 2025. Po tožnikovih informacijah se odnos oblasti do homoseksualnosti ni spremenil. Tožnik ne pozna nobenega istospolnega partnerja, ki bi se dejansko lahko poročil; (ii) Zaradi sifilisa, ki ga ima v drugi fazi, mora tožnik hoditi na pregled vsake tri mesece, in dobi terapijo, tokrat je šel prej, ker se je počutil slabo. Tožnikovo zdravstveno stanje zaradi sifilisa je trenutno v redu, pred obravnavo je dobil ponovno injekcijo zdravila; bolezen trenutno ni aktivna; zaradi izpuščajev po rokah, trebuhu in telesu mora k dermatologu; Če ne bi dobival redne terapije, bi zaradi sifilisa umrl. Gre za zelo zahtevno bolezen z večimi fazami (v prvi fazi bolezni se ti pojavijo kožni izpuščaji; v drugi te bolezen razjeda od znotraj, vendar ti veliko časa tega sploh ne čutiš). V zadnji, tretji fazi sifilis napade možgane in takrat ni več zdravila ter bolnik umre. Tožnik navaja, da bi umrl, če ne bi redno na tri mesece prejemal terapije; (iii) Na Kubi že prej ni bilo zdravljenja za sifilis, trenutno pa je stanje še slabše, saj zaradi pomanjkanje elektrike niti bolnišnice ne morejo delati normalno, tudi telefona ne moreš uporabljati, zato ne moreš poklicati niti reševalcev. V zadnjem času je na Kubi veliko bolnih ljudi umrlo in to bi se zgodilo tudi tožniku. Navaja, da je splošna situacija na Kubi slaba in se z vsakim dnem še slabša. Zaradi pomanjkanja elektrike, tožnik ni govoril z mamo že nekaj časa. Ljudje so odšli na ulice in stavkajo, ker je tako slabo stanje v državi.

Navedbe toženke

-Toženka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

-Vztraja, da so predloženi dokumenti, ki so dejansko fotografije samih dokumentov, zelo slabo čitljivi in napisani na roko ter pristnosti ni bilo mogoče preveriti. Ponavlja, da so dokumenti vsebinsko v nasprotju z izjavami tožnika, da tožnik niti v tožbi ne pojasni, kako to, da naj bi bil 17. 5. 2021 še vedno mladoleten, kot to izhaja iz spornega dokumenta, zaradi česar se dodatno poraja dvom o njihovi pristnosti. Ponavlja, da je tožnik odgovarjal posplošeno in se izogibal opisovanju svojih težav, zato vztraja, da se ni kar najbolje potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Ponavlja tožnikovo izjavo, da je državo zapustil februarja leta 2021, na osebnem razgovoru letnico odhoda spremenil na leto 2022, česar ni pojasnil in navedel zgolj, da je pomešal letnice in da je zagotovo odšel, ko je dopolnil 18 let. Toženka vztraja pri ugotoviti, da ni notranje skladen. Poleg tožnikove izjave, pojasni, da je upoštevala tudi splošno dostopne informacije o obravnavanju pripadnikov LGBT skupin s strani državnih organov Kube. Ugotovila je, da je 67 % prebivalstva podprlo nov družinski zakonik, ki istospolnim parom omogoča sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok. Poleg tega pa je Kuba na 14. mestu glede prijaznosti do LGBT oseb (Slovenija pa na 38. mestu). Na podlagi vseh preučenih informacij, pri čemer se je toženka opredelila tudi do informacij, ki jih je tožnik predložil pred samo odločitvijo o Prošnji2, je ugotovila, da tožnik na Kubi ni bil izpostavljen preteklemu preganjanju, prav tako pa mu ne grozi niti prihodnje preganjanje, saj se situacija glede LGBT skupin še izboljšuje.

-Toženka ugovarja prekluzijo glede v tožbi navedenih člankov, ki naj bi dokazovali diskriminacijo pripadnikov LGBT skupine. Vztraja pri že ugotovljenem, da Kuba pripadnikov LGBT skupin ne preganja, ravno nasprotno, dovoljeno jim je skleniti zakonsko zvezo in posvojiti otroke, stanje pa se še izboljšuje.

Sodna presoja

-Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A5, B1, B2, v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 1209/2022 in zaslišalo tožnika.

-Tožba je utemeljena.

-Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Subjekti preganjanja po ZMZ-1 so lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (24. člen ZMZ-1). Dejanja preganjanja morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (26. člen ZMZ-1). Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

-Po določbi 33. člena ZMZ-1, se v postopkih po ZMZ-1 uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZMZ-1 ni določeno drugače.

-Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Načelo zaslišanja stranke ima skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča v upravnem postopku tudi poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja.⁷ Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Tožniku ni dala možnosti, da se izjavi: (i) o ugotovitvi toženke, da se ne ujemajo datumi odhoda iz Kube; (ii) glede neverodostojnosti listin (in sicer opozorilno pisno in uradno opozorilo), ki jih je predložil; (iii) ugotovitvi, da tožnik v preteklosti ni bil preganjan; (iv) ugotovitvi, da mu ne grozi preganjanje ali resna škoda. Kršitev načela zaslišanja stranke se skladno s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.

-Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Iz listin upravne zadeve toženke izhaja, da je tožnik po prejemu dopisa toženke "Posredovanje informacij o izvorni državi z dne 16. 4. 2o25", ki ga je prejel 24. 4. 2025, odgovoril z vlogo z naslovom: "Komentar na informacije o izvorni državi za prosilca za mednarodno zaščito C. C., državljan Kube, z dne 16. 4. 2025" (v nadaljevanju Vloga 4-5-25), vložen po elektronski pošti 5. 5. 2025 ob 9:49 uri in neposredno pri toženki dne 7. 5. 2025. Z Vlogo 4-5-25 je tožnik navajal dejstva, za utemeljitev Prošnje2 in predložil dokaze (kot odgovor in v okviru pravice do izjave glede ugotovitev toženke o informacijah o izvorni državi).

-V upravnem sporu se presoja zakonitost dokončnega upravnega akta. Da je to presojo mogoče opraviti, mora imeti akt vse predpisane sestavine, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni: ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); določbe predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Akt, ki take obrazložitve nima, ni izdelan v skladu z ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti.

-Utemeljen je tožbeni očitek, da se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do Vloge 4-5-25 in v njej predloženih dokazov, s katerimi dokazuje utemeljenost Prošnje2. Iz Vloge 4-5-25 je namreč razvidno, da je tožnik navajal in predložil naslednje dokaze: (i) Amnesty International: The State of the World's Human Rights; Cuba 2023, 24. April 2024:(ii) Freedom House: Freedom in the World 2024 - Cuba, 2024: Politični interesi LGBT+ niso dobro zastopani; (iii) IACHR - Inter-American Commission on Human Rights: Annual Report 2023 - Chapter IV.b: Cuba, 2023; (iv) USDOS - US Department of State: 2023 Country Report on Human Rights Practices: Cuba, 23. April 2024; (v) Race&Equality: Five years after 11M in Cuba: LGBTI+ activism, stories of repression, jail, and forced exile, 10. 5. 2024; (vi) Institute for War & Peace reporting: Cuba's LGTBI Community Demands Change. Although discrimination on the grounds of sexual orientation is illegal, the reality is different, 18. 5. 2022. (vii) HRW - Human Rights Watch: World Report 2024 - Cuba, 11 January 2024; (viii) SFH - Schweizerische Fluchtinghilfe: Cuba, 26. Avgust 2022.

-Glede na to, da je vse dokaze (članke) in navedbe v zvezi s predloženimi dokazi tožnik predložil v Vlogi 4-5-25, ni utemeljen ugovor toženke, da naj bi tožnik v tožbi navedel in predložil nove dokaze (ki naj bi bili prepozni), saj ne gre za nove dokaze in navedbe, ampak dokaze, ki jih je predložil tožnik že v upravnem postopku (v Vlogi 4-5-25) in do katerih se toženka, kot utemeljeno ugovarja tožnik, ni opredelila. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da je toženka (zgolj) povzela navedbe in predložene dokaze (glej prvi in drugi odstavek na strani 20 izpodbijane odločbe) in navedla, da se poročila v primerih diskriminacije nanašajo večinoma na kršenje pravic transspolnih oseb in ne homoseksualcev, kot je to v primeru tožnika (tako v tretjem odstavku na strani 20 izpodbijane odločbe). V preostalem delu (peti odstavek na strani 20 izpodbijane odločbe in prvi do tretji odstavek na strani 20 obrazložitve) pa toženka ponavlja svoje argumente glede zavrnitve Prošnje2 na podlagi ugotovitev, glede katerih pa tožniku ni dala pravice do izjave, kot že navedeno. Po presoji sodišča je tako utemeljen tožbeni očitek, da se toženka do navedb in dokazov iz Vloge 5-4-25 vsebinsko ni opredelila (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), saj povzetek dokazov in navedb ter obrazložitev, da se poročila v primerih diskriminacije nanašajo večinoma na kršenje pravic transspolnih oseb in ne homoseksualcev, po presoji sodišča ni vsebinska opredelitev, upoštevajoč vsebino že prvo navedenega članka. Tožnik namreč že s člankom Amnesty International The State of the World's Human Rights; Cuba 2023, 24. April 2024 zatrjuje in dokazuje: (i) da se diskriminacija nadaljuje in prizadeva zlasti osebe afriškega porekla, ženske in dekleta, LGBTI osebe, politične disidente in člane verskih skupnosti; (ii) Nadzor in nadlegovanje aktivistov, nasprotnikov, novinarjev in umetnikov sta bila še naprej zelo razširjena. Arbitrarno pridržanje in kazenski procesi brez jamstev poštenega sojenja so ostali pogosti, ljudje, ki jim je bila odvzeta prostost, pa so se soočali s težkimi razmerami v zaporu; (iii) Po podatkih organizacije Justiciall je najmanj 793 ljudi ostalo v priporu v zvezi z njihovo udeležbo na protestih 11. julija 2021. V preostalih člankih utemeljenost Prošnje2 dokazuje z različnimi navedbami in dokazi in sicer: (i) Freedom House: Freedom in the World 2024 - Cuba, 2024: Politični interesi LGBT+ niso dobro zastopani.; (ii) IACHR - Inter-American Commission on Human Rights: Annual Report 2023 - Chapter IV.b: Cuba, 2023; (iii) USDOS - US Department of State: 2023 Country Report on Human Rights Practices: Cuba, 23. April 2024; (iv) Race&Equality: Five years after 11M in Cuba: LGBTI+ activism, stories of repression, jail, and forced exile, 10. 5. 2024: LGBTI+ osebe, ki se borijo za svoje pravice, so žrtve zatiranja in nadlegovanja s strani kubanskih oblasti, tako kot umetniki, neodvisni novinarji in na splošno disidentski glasovi proti kubanski vladi.; (v) Institute for War & Peace reporting: Cuba's LGTBI Community Demands Change. Although discrimination on the grounds of sexual orientation is illegal, the reality is different, 18. 5. 2022. Člani skupnosti LGTBI so še naprej žrtve uradne represije kot posledica vidne vloge, ki so jo imeli njeni člani v protestih... Eden najbolj znanih primerov je bil primer F. F., mladega homoseksualca iz mesta ... F. F. je na družbenih omrežjih v živo prenašal demonstracije v San Antonio de Los Banos, ki so sprožile proteste po vsej državi. Zaprt je od julija 2021 in po navedbah njegove družine je obsojen na šest let zaradi nepristojnega vedenja in zaničevanja. E. E., transspolna ženska, prav tako od julija 2021 čaka na sojenje zaradi sodelovanja v protestih v ... , Artemisa. Zaradi metanja kamenja med protesti, je bila obtožena javnega nereda in sabotaže, kar njena družina zanika. (vi) HRW - Human Rights Watch: World Report 2024 - Cuba, 11 January 2024: Ustava iz leta 2019 izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Vendar pa veliko lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb (LGBT) trpi zaradi nasilja in diskriminacije, zlasti v notranjosti Kube; (vii) SFH - Schweizerische Fluchtinghilfe: Cuba, 26. Avgust 2022.

-Do povzetih dokazov in navedb iz Vloge 5-4-25, s katerimi tožnik dokazuje utemeljenost Prošnje2, tudi z dokazovanjem, da se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo oziroma, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, se toženka ni opredelila in kršila 214. člen ZUP, odločbe se zato ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

-Tožnik utemeljeno ugovarja (tudi), da se toženka ni opredelila niti do tožnikovih navedb: (i) da je bil zaradi svoje spolne usmerjenosti pretepen s strani policije; (ii) da je bil zaradi udeležbe na paradi ponosa leta 2019 (pri čemer ni sporno, da je bil leta 2019 tožnik še na Kubi, da je bil 2019 mladoleten (saj je istovetnost toženka ugotovila, tako tudi datum rojstva: 15. 1. 2002), zaprt 1 mesec, da so ga izpustili le zato, ker je bil mladoleten; da so prijatelji in bratranec še vedno zaprti zaradi spolne usmerjenosti in udeležbe na paradi ponosa 2019; da so ga policisti ob prijetju pretepli; da bodo tožnika zaprli, če se vrne, kot so mnoge. Tudi v tem delu gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

-Zaradi ugotovljene kršitve 9. člena ZUP, 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

-Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pri tem sodišče izpostavlja, da ni sporno, da je tožnik homoseksualna oseba, ki je okužen s sifilisom. Toženka naj v ponovnem postopku upošteva tudi splošno znano dejstvo o trenutni politični, ekonomski, zdravstveni in socialni situaciji na Kubi. Sodišče izpostavlja, da je tožnik utemeljeval Prošnjo2 z obstojem preteklega preganjanja v smislu ZMZ-1 zaradi svoje homoseksualnosti z različnimi dogodki, bodoče preganjanje in resno škodo pa povzeto: (i) s stanjem na Kubi za homoseksualce, posebno te, ki se vrnejo iz tujine (da jih zapirajo); (ii) z dejstvom slabega ekonomskega, zdravstvenega, socialnega in političnega stanja države; (iii) da bi ga verjetno zaprli že na letališču; (iv) da bi moral služiti vojaški rok: (v) da mu je država odvzela kartico za plačevanje hrane, zato bi moral plačevati kot turist, v ameriških dolarjih; (vi) zaradi svojega zdravstvenega stanja, ker ima diagnosticiran sifilis, 2 stopnja in potrebuje na 3 mesece zdravljenje, če ne bi umrl; (vii) da na Kubi zaradi splošno znane situacije, zdravljenje ni mogoče, ker ni elektrike in ne delujejo niti telefoni. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, da tožnik zaradi sifilisa nima težav, protispisna. Tožnik je navedel, da bolezen trenutno miruje, kar pa ne pomeni, da tožnik zaradi sifilisa nima težav, kot je to ugotovila toženka. Tožnik je namreč navedel, da je imel zaradi sifilisa, ki ni sporen, v Španiji veliko simptomov, veliko razjed, ki so izginile, da se je počutil slabo, da lahko ponovno pride relativno hitro do izbruha, da mora prejemati redne 3 mesečne injekcije, kar ni sporno, saj tega toženka niti ne prereka. Tožnik je imel šele v upravnem sporu možnost, da se je lahko izjavil o ugotovitvi toženke, da zaradi sifilisa nima težav, kar je v kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Splošno znano dejstvo tudi je, da je sifilis huda bolezen, ki je lahko smrtna, če se ne zdravi, kot je nenazadnje navedel tudi tožnik v postopku.

-Sodišče na tem mestu izpostavlja tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I U 2828/2017 z dne 26. 3. 2018, da je iz stališč, sprejetih v upoštevni (kasnejši) sodni praksi (acte éclairé) Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) razvidno, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/325, 6 v povezavi s 47. členom Listine razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/958, 9 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Po presoji SEU je namreč treba izraz "zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj," razlagati tako, da morajo države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen. SEU je pojasnilo, da v zvezi s tem izraz "ex nunc" opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in da pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave) je zato po presoji Vrhovnega sodišča RS v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Skladno z izhodišči SEU je torej treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Toženka bo zato v skladu z zahtevo po "ex nunc" presoji v ponovnem postopku, ki ga naj vodi predvsem in tudi v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in načelom materialne resnice, ki organ zavezuje, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP), z upoštevanjem informacij iz izvorne države, na katere se sklicuje tožnik (tudi v tem upravnem sporu) ter splošno znanih dejstev, ki se ne dokazujejo (drugi odstavek 165. člena ZUP).

-Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu.

-Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), sodišče pa v svojem postopku takih kršitev ni odpravilo in ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožnik povzema, da je Sodišče EU v tej zadevi odločilo, da /.../ "ni sporno, da je spolna usmeritev osebe tako temeljnega pomena za njeno identiteto, da se oseba ne sme prisiliti, naj se ji odreče", vendar je potrebno v vsakem konkretnem primeru presojati, da /.../ "te osebe sestavljajo posebno skupino, ki jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno" (odst. 48). V citirani odločbi je bilo nadalje sprejeto stališče (odst. 64, 70 in 71), da je potrebno pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca presoditi tudi, ali se bo moral prosilec ob vrnitvi v svojo izvorno državo izogibati nevarnosti preganjanja tako, da bo prikrival svojo homoseksualno ali se vsaj vzdržal izražanja spolne usmerjenost. Prav to, da se od /.../ "članov družbene skupine, ki jim je skupna enaka spolna usmerjenost, zahteva, da to usmerjenost prikrivajo" /.../,je /.../ "v nasprotju s samim priznanjem lastnosti, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da od zadevnih oseb ni mogoče zahtevati, da se ji odrečejo" /.../ in ni /.../"dovoljeno pričakovati, da prosilec za azil prikriva svojo homoseksualnost v svoji izvorni državi, da bi se izognil preganjanju" /.../.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011.

Nekaj javnega zagovorništva LGBTI oseb je toleriranega, vendar le z dovoljenjem D. [D.] in ob vztrajnem policijskem nadlegovanju... Diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti je postala kaznivo dejanje v novem kazenskem zakoniku iz leta 2022. Prav tako je bil na državnem referendumu septembra 2022 sprejet nov družinski zakonik, ki priznava istospolne zakonske zveze in pravico istospolnih parov, da posvojijo ali so upravičenci do tehnik oploditve s pomočjo, potrjen s 67 odstotki glasov. Vendar pa so Zagovorniška prizadevanja neodvisnih LGBT+ skupin in aktivistov še naprej bodisi ignorirana ali zatrta.

V zvezi s pravicami oseb LGBTI Komisija z zaskrbljenostjo ugotavlja pomanjkanje javnih uradnih podatkov o stanju njihovih človekovih pravic, razširjenost nasilnih dejanj, ki domnevno temeljijo na predsodkih, in informacij o nasilnih dejanjih državnih uslužbencev v zvezi s trans osebami, ki jim je bila odvzeta prostost.... IACHR še naprej prejema novice o nasilnih dejanjih nad osebami LGBTI na Kubi. Maja je na primer izvedel za umor Samire Lescar, afro trans ženske, ki naj bi jo umoril njen nekdanji partner. Julija je po informacijah iz odprtih virov skupina petih moških kamenjala šest trans žensk v Cardenasu v občini Matanzas. Po teh informacijah so aretirali tri agresorje.... Komisija prav tako izraža zaskrbljenost zaradi počutja transaktivistke in politične zapornice E. E., ki je bila nameščena v moškem zaporu od pridržanja med demonstracijami 11. julija 2021. Po informacijah iz odprtih virov E. E. včasih ne more komunicirati z družinskimi člani, mediji pa poročajo o nadlegovanju in zlorabah s strani osebja v zaporu.... V zvezi s situacijami, opisanimi v tem razdelku, IACHR poziva državo, naj zagotovi pravice do življenja in osebne integritete LGBTI oseb; prvič, s tem, da prek svojih zastopnikov ne izvaja nasilnih dejanj zoper njih in z zagotavljanjem pravnega okvira, ki jih ščiti pred dejanji tretjih oseb. Državo tudi poziva, naj v skladu s standardi dolžne skrbnosti preišče nasilna dejanja nad LGBTI osebami, da bi odpravili kronično nekaznovanje in preprečili ponavljanje tovrstnih dejanj.... IACHR prav tako poziva državo, naj nujno sprejme protokole za zagotavljanje varnosti trans oseb, ki jim je odvzeta prostost, pri čemer se vzdržijo nastanitve trans žensk z moškimi, in namesto tega izvajajo medameriške standarde na tem področju. Nazadnje, glede na omejene javne informacije, ki so na voljo o pravicah LGBTI oseb, IACHR ponavlja priporočilo iz leta 2022 o potrebi po ustvarjanju razčlenjene javne statistike o diskriminaciji in nasilju, ki prizadene te osebe, za oblikovanje javnih politik, namenjenih popolnemu zagotavljanju njihovih človekovih pravic.

Skupine so se morale registrirati pri Ministrstvu za pravosodje, da bi prejele uradno priznanje. Oblasti niso upoštevale prošenj za pravno priznanje novih skupin, vključno z več novimi verskimi skupinami, organizacijami za pravice žensk in organizacijami za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnih, queerali interspolnih (LGBTQI+). Pomanjkanje uradnega priznanja je pustilo člane skupine odprte za morebitne obtožbe nezakonitega združevanja... Ni bilo poročil o nasilju, vendar so opazovalci zaznali, da je bilo poročanje verjetno omejeno zaradi nezaupanja skupnosti LGBTOI+ v policijo in zaradi pomanjkanja vladnih mehanizmov za zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih, usmerjenih proti osebam LGBTQI+, in zatiranja domačih organizacij za človekove pravice.... Zakon je prepovedoval diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju, stanovanju, državljanstvu, izobraževanju in zdravstvenem varstvu, vendar ni razširil enake zaščite na transspolne ali interspolne osebe na podlagi spolne identitete in izražanja ali spolnih značilnosti. Družinski zakonik iz leta 2022 je izrecno priznal LGBTQI+ pare in njihove družine ter jim podelil enake pravice. NVO so poročale, da se osebe LGBTQI+ še naprej soočajo s socialno stigmo in diskriminacijo pri izobraževanju in zaposlovanju. [...] Omejitve svobode izražanja, združevanja ali mirnega zbiranja... Vlada ni priznala domačih skupin za človekove pravice, neodvisnih od vlade, niti jim dovolila zakonitega delovanja. Več nepriznanih nevladnih organizacij, ki so spodbujale človekove pravice LGBTQI+, se je zaradi svoje neodvisnosti od uradnih vladnih institucij soočalo z nadlegovanjem vlade. Ministrstvo za zdravje je na primer sponzoriralo letno proslavo Pride maja, vendar je bilo neodvisnim aktivistom prepovedano sodelovati.... Vlada je nadaljevala svoj vzorec samovoljnih aretacij aktivistov in disidentov ter njihovih sorodnikov. Policija je rutinsko ustavila in zasliševala občane ter izvedla preiskave in zasege znanih aktivistov. Policija je zakonske določbe proti javnemu redu, zaničevanju oblasti, pomanjkanju spoštovanja, agresiji in neplačevanju minimalnih ali samovoljnih glob uporabljala kot načine za pridržanje, grožnje in aretacije aktivistov civilne družbe... Do avgusta je organizacija Prisoners Defenders potrdila, da je bilo julija 2021 obsojenih skoraj 700 protestnikov. Tožilci so več protestnikov, vključno z otroki, obtožili hudih kaznivih dejanj, kot sta napad in upor, da bi zagotovili najvišjo možno kazen. Po ocenah je bilo 211 protestnikov obtoženih upora, najmanj 209 pa jih je bilo obsojenih na povprečno 10 let zapora... Obstajajo verodostojna poročila, da je vlada poskušala nadzorovati mobilnost, da bi izvedla povračilne ukrepe proti državljanom v tujini, tako da jim je prepovedala vstop na Kubo. Marca je vlada zavrnila vstop kubansko-kanadski Glendi Corelli Cespedes; neodvisni mediji so prepoved pripisali temu, da je všečkala objavo na Facebooku, ki je bila kritična do voditelja PCC.... Čeprav je ustava dovoljevala vsem državljanom, da potujejo kamor koli znotraj države, je bilo prebivanje v Havani omejeno. Vlada je nadzorovala notranje migracije s podeželja v Havano, včasih je aretirala in izgnala osebe iz Havane, če so oblasti odkrile, da po podatkih na njihovi osebni izkaznici živijo v drugem mestu.

Večina ljudi z različno spolno usmerjenostjo in spolno identiteto se po Hernandezovih besedah izogiba prijavi, da so bili povabljeni na zaslišanje, da bi se tako izognili siceršnji izključitvi iz dialogov in procesov, ki si prizadevajo za napredek pri priznavanju pravic te populacije na Kubi... Osebe LGBTI+ "operejo in pospravijo svoja oblačila", to pomeni, da se cenzurirajo, da bi preživele v tej državi, kjer ni nobene uradne evidence o nasilju na podlagi spola, ki ga vsakodnevno trpijo lezbijke, geji, biseksualci ter trans in nebinarne osebe... Izvajanje aktivizma na Kubi kot LGBTI+ oseba je zapleteno, ker zelo dobro veš, kaj se dogaja na Otoku, in strah, ki obstaja, je strah, ki ga vnesejo v tvoje telo; in od tu naprej je to lažje početi, ker se počutiš svobodnega, da lahko to počneš, ker te nihče ne opazuje," pravi Nornardo Perea, kubanski umetnik, ki je od leta 2019 izgnan v Španijo... Zgodbe, ki so jih razkrili Hernandez, Garcia in Perea, kažejo, kako zapleteno je biti aktivist in se boriti za pravice LGBTI+ na Kubi, državi, kjer so se zgodili napredki, kot so enakopravne poroke ali posvojitve med istospolnimi pari, hkrati pa je lezbijkam, gejem, biseksualcem ter trans in nebinarnim osebam prepovedano samostojno udeleževanje pohodov in zahtevanje svojih pravic, ne da bi sodelovali v akcijah, ki jih organizira Cenesex.

In sicer: (i) težav v šoli (učitelji so mu dajali kazni, ki si jih ni zaslužil; učiteljica ni želela, da sodeluje pri kulturni dejavnosti, čeprav je vedela, da je plesalec, da to, da je plesalec ni bilo dobro sprejeto); (ii) očetove zavrnitve (navedel je, da ga je oče udaril, ko je zvedel, da je homoseksualec in se mu zato odpovedal); vsakodnevnim pritiskom, ki ga je čutil, ker je homoseksualec; (iii) ker se je 17. 5. 2019 udeležil parade ponosa (pri tem, da ni sporno, da je bil leta 2019 tožnik še na Kubi, da se je parade udeležil), ga je pretepla policija in zaprla za 1 mesec, ker je bil mladoleten; njegove prijatelje, s katerimi se je udeležil parade, je policija aretirala in so nekateri zaprti še danes; da je sestrična, ki je lezbijka, bila zaradi udeležbe na paradi ponosa obsojena na zapor 7 let; (iv) da ga je policija pretepla, če ga je videla na ulici; da je imel več partnerjev, s katerimi se ni držal za roke, ker so ju vsi gledali postrani; (v) zaradi služenja vojaškega roka (ker ni imel takrat partnerja, ni mogel izkazati razloga za oprostitev služenja vojaškega roka).

SEU, Sodba v zadevi C-585/16.

Sodba VSRS I U 2828/2017 z dne 3. 10. 2018.