Jedro

Služnosti pešpoti ni mogoče obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujoče nepremičnine, predvsem pa iz razloga, ker iz konkretnih okoliščin primera izhaja, da je toženec kot lastnik gospodujočega zemljišča pred vložitvijo tožbe in tudi kasneje vrsto let zlorabljal služnostno pravico za nedovoljene in protipravne posege v lastninsko pravico in osebnostne pravice tožnice, tožnica pa ravnanj toženca ni moglo preprečiti tudi ne s pravnomočno sodno odločbo, v kateri so bila tožencu prepovedana ravnanja, s katerimi je nedopustno posegal v lastninsko pravico tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se se kot nepotrebna ukine služnostna pravica pešpoti preko parc. št. 530/14, k.o. X., v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin, stoječih na parc. št. 530/35, k.o. X. (točka I), tožencu je prepovedala uporabo parc. št. 530/14, k.o. X., in sicer za prosti peš prehod preko te parcele do parcele 530/35, k.o. X., ter za prenašanje preko parcele 530/14, k.o. X. (točka II), ter mu naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.317,31 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka III).

2. Toženec po stalnem skrbniku vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22., 23., 25., 33., 34. in 67. členov Ustave RS. Toženec v nadaljevanju v pritožbi navaja, da prvo sodišče ni dovolilo in ni izvedlo pravočasno predlaganih dokazov. Predlog za izločitev sodnice je bil neutemeljeno zavrnjen. Že iz prejšnjih odločb P 165/2006, P 2/2008 in P 144/2005 izhaja sovraštvo sodnice do toženca. Sodnica bi morala prekiniti obravnavo do izločitve. Prvo sodišče ni rešilo predhodnega vprašanja glede lastništva gospodujoče in služeče nepremičnine ter je tožnico nepravilno štelo za lastnico služeče nepremičnine. Izročilna pogodba staršev tožnice in toženca z dne 24. 2. 1986 je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1014/1998 razveljavljena, zato je treba upoštevati prvotno nepremičninsko stanje oziroma družabniško pogodbo, sklenjeno 15. 7. 1971 med starši J. Š. in V. Š. ter tožencem. Po tej pogodbi je toženec lastnik do 1/3 parcele 530/14, k.o. X., in lastnik gospodujoče parcele v celoti. Po trenutnem zemljiškoknjižnem stanju in nedokončanem dednem postopku naslovnega sodišča D 110/2000, je toženec dedič po očetu in s tem posestnik gospodujoče nepremičnine, tožnica pa je z razveljavitvijo izročilne pogodbe izgubila lastninsko pravico na služeči nepremičnini, zato bi moralo prvo sodišče tožbo zavreči. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da zoper tožnico teče nepravdni postopek za odvzem njene opravilne sposobnosti. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožničina obrt propadla zaradi njene strokovne nesposobnosti in ker ji toženec od leta 1993 ni mogel več strokovno pomagati, ker je hudo zbolel. Tožnica je tožencu na vse načine nagajala, da bi uničila obrt njegove družine, katero na dvorišču nadaljuje kot univerzalni naslednik njegov sin M. Š. pod starim nazivom K. Š., s.p. Tožnica je tista, ki napada toženca in mu preprečuje uporabo sporne poti. Tovorni dostop v kletne prostore gospodujočega objekta je mogoč le preko služeče parcele, kar velja tudi za peš dostop v gospodujoči objekt. Gospodujoči objekt je grajen kot prizidek - skladišče k delavnici stoječi na služeči parceli. Vse objektivne okoliščine so enake, kot ob ustanovitvi služnosti. Prvo sodišče je zato zmotno ugotovilo dejanske okoliščine in zmotno uporabilo materialno pravo ter zaradi namišljenih nasilnih dejanj služnostnega upravičenca, služnost ukinilo vsem sedanjim in bodočim lastnikom gospodujoče nepremičnine in s tem trajno onemogočilo ekonomsko rabo gospodujočega objekta, kar je v nasprotju s 67. členom Ustave RS. Ohranjena je pravica vožnje in prevažanja stvari preko služeče parcele do dvižne ploščadi gospodujočega objekta, kar predstavlja močnejšo pravico, ki pa vsebuje tudi peš dostop do delavnice, ročno razkladanje vozil in peš prenos stvari s tovornih vozil v skladišče oziroma v gospodujoči objekt. S sodbo je prvo sodišče kršilo ustavno pravico toženca do enakega varstva in pravice do neodvisnega sodnika.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, ni pa tudi storilo kršitev postopka, na katere opozarja pritožba. Pritožba opredeljeno ne pojasni, kateri konkretni dokazi bi lahko vplivali na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa hkrati tudi pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je toženec prepozno predlagal zaslišanje prič, ki jih je prvo sodišče zaradi prekluzije dokazov utemeljeno zavrnilo. Prvo sodišče je tožencu dalo možnost, da se izjasni glede novih navedb tožnice, ki so bile dopustne, iz razlogov, ki so pojasnjeni v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 576/2013 z dne 18. 9. 2013, vendar toženec vsebinsko ni odgovoril na vlogo tožnice, predlagal je le preložitev naroka iz neutemeljenih razlogov (2). Prvo sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

6. Predlog toženca za izločitev sodnice je bil utemeljeno zavrnjen s strani predsednice sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek v skladu z določbami pravdnega postopka. Sodnica je vodila postopek korektno in nepristransko, čeprav je toženec pogosto neprimerno in žaljivo nastopal na narokih in večkrat motil red v sodni dvorani. Takšno postopanje je sodnica očitno dopuščala, ker je bil tožencu postavljen skrbnik, kar je očitno razlog, da njegova ravnanja niso bila ustrezno sankcionirana.

7. Ob upoštevanju 268. člena Stvarnopravnega zakonika (3) je bilo potrebno upoštevati določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in sicer prvi odstavek 50. člena in drugi odstavek 58. člena ter 6. člen, enake določbe pa vsebuje tudi SPZ. Zemljiškoknjižne oznake nepremičnin so bile povzete po tožbenem zahtevku tožnice, v postopku pa med strankama ni bilo spora o tem, kje poteka služnostna pot. Pritožbeno sodišče je tudi upoštevalo, da se je postopek nadaljeval po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP.

8. Ob vložitvi tožbe je bila tožnica lastnica služeče nepremičnine parc. št. 530/14, toženec pa lastnik gospodujočega zemljišča parc. št. 530/35, obe nepremičnini pa sta bili vpisani v k.o. X. Pravdni stranki sta pridobili lastninsko pravico na podlagi izročilne in darilne pogodbe ter pogodbe o dednem odpravku (4) od svojih staršev, v kateri je bila dogovorjena služnostna pravica nemotene uporabe vmesnega predprostora med staro in novo delavnico ter pokritega dela dvorišča na parc. št. 530/14, k.o. X., za potrebe nove delavnice, ki stoji na parc. št. 530/35, k. o. X. Prvo sodišče je na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1542/2002 z dne 6. 2. 2003 na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP vodilo postopek med pravdnima strankama, čeprav tožnica in toženec nista več lastnika spornih nepremičnin. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec ni več lastnik gospodujočega zemljišča, pa tudi če lastništva ne bi izgubil, navedena okoliščina ne bi vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Toženec tudi ni dokazal, da je na podlagi družabniške pogodbe solastnik parc. št. 530/14. Izročilna pogodba je bila razveljavljena le glede toženca, zato se lastninskopravni položaj tožnice glede lastništva parc. št. 530/14 ni spremenil. Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve, da toženka nima procesne sposobnosti, ker je toženec vložil predlog, da se tožnici odvzame poslovna sposobnost. Njegov predlog je bil zavrnjen, pritožba zoper navedeni sklep pa je bila zavržena. Zavržen je bil tudi predlog toženca za brezplačno pravno pomoč, zato mu v postopku glede zastopanja ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

9. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki temeljijo na prepričljivi in obširno obrazloženi dokazni oceni, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, izhaja, da se obrtna dejavnost v novi in stari delavnici več ne izvaja. Tožnica je opustila obrt v stari delavnici, zaradi protipravnih ravnanj toženca, toženec pa je obrt opustil leta 1997 zaradi zdravstvenih težav. Delavnica, zaradi katere je bila ustanovljena služnostna pravica, tako že več kot petnajst let ne obratuje. Toženec služnostne poti v navedenem obdobju ni uporabljal za potrebe delavnice, uporabljal jo je za nedopustno in protipravno odlaganje stvari in na ta način tožnici onemogočal izvrševanje lastninske pravice. Toženec ni odstranil predmetov iz poti tudi ne potem, ko mu je bilo s pravnomočno sodbo in v izvršilnem postopku naloženo, da predmete odstrani, tako da se predmeti še vedno nahajajo na poti in onemogočajo njeno uporabo, tako lastniku služečega zemljišča, kot lastniku gospodujočega zemljišča. Toženec je tožnico večkrat fizično napadel in ji grozil in ji na ta način preprečeval izvrševanje lastninske pravice na delu zemljišča, na katerem je ustanovljena služnostna pravica. Toženec je služnostne poti ni le založil s starimi predmeti, ki jih več ne potrebuje, na različne načine je onemogočal njeno uporabo, s tem, ko je zaklepal, zapiral in zabijal vrata tožničine delavnice ter izvrševal vožnje z viličarjem po služnostni poti izključno iz razloga, da je onemogočal uporabo služečega zemljišča in na ta način lastniku služečega zemljišča onemogočal izvrševanje lastninske pravice. Ko je toženec prenehal z obrtjo in ni več uporabljal delavnice, ni bilo več nobenega utemeljenega razloga, da bi služnostno pot še uporabljal. Toženec je od takrat dalje služnostno pravico zlorabljal oziroma jo uporabljal le z namenom, da je preprečeval tožnici nemoteno izvrševanje lastninske pravice, s svojimi dejanji pa je nedopustno posegal tudi v njene osebnostne pravice.

10. Služnostne pravice ni mogoče ukiniti, ker nekdo preneha biti lastnik, namen služnosti je izboljšati ekonomsko izkoriščanje gospodujoče stvari, zato se praviloma ustanovi v korist stvari in ne v korist določene osebe, za zavarovanje njenih osebnih potreb. Toženec v času, ko je bil lastnik gospodujočega zemljišča služnostne pravice ni izvrševal v skladu z njenim namenom in naravo, šlo je za navidezno izvrševanje pravice služnosti. Služnostno pravico je (in jo še) zlorablja in jo izvršuje na način, da nedopustno posega v lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču. Toženec ne izvršuje služnostne pravice obzirno in na način, ki je nujno potreben za izvrševanje služnostne pravice za potrebe gospodujočega zemljišča, toženec je izvrševal in izvršuje služnostno pravico le iz razloga, da lahko protipravno posega v osebnostne pravice tožnice in da protipravno omejuje izvrševanje lastninskopravnih upravičenj lastniku služečega zemljišča. Ob takšnih okoliščinah pa se izkaže, da služnostna pravice ni le ekonomsko nepotrebna za gospodujoče zemljišče, predstavlja le sredstvo, s katerim lahko toženec nedopustno posega v pravice tožnice in v pravice nove lastnice služečega zemljišča. Služnosti pešpoti zato ni mogoče obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujoče nepremičnine, predvsem pa iz razloga, ker iz konkretnih okoliščin primera izhaja, da je toženec kot lastnik gospodujočega zemljišča pred vložitvijo tožbe in tudi kasneje vrsto let zlorabljal služnostno pravico za nedovoljene in protipravne posege v lastninsko pravico in osebnostne pravice tožnice, tožnica pa ravnanj toženca ni moglo preprečiti tudi ne s pravnomočno sodno odločbo, v kateri so bila tožencu prepovedana ravnanja, s katerimi je nedopustno posegal v lastninsko pravico tožnice. Prav zaradi navedenih posebnih okoliščin ni mogoče slediti pravilu, ki je sprejeto v sodni praksi, da širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je po splošnih kriterijih manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Za potrebe delavnice je še vedno ohranjena služnost voženj zaradi nakladanja in razkladanja, kar pomeni, da je ekonomski interes gospodujočega zemljišča varovan, ob predpostavki, da bi se obrt v delavnici na parc. št. 530/35 začela znova izvajati (5). Tudi vstop v delavnico z ukinitvijo služnosti peš poti ne bo onemogočen, glede na ugotovitev prvega sodišča, ki je opravilo ogled, da je vstop v delavnico možen s H. ulice z izdelavo nekaj stopnic. S tem se tudi ohranja temeljno izhodišče, zaradi katere je bila ustanovljena služnost, ki naj bi služila boljšemu ekonomskemu izkoriščanju gospodujoče nepremičnine in ne zadovoljevanju (protipravnih) osebnih potreb služnostnega upravičenca. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da omejen obseg varstva stvarnih pravic pri uporabi določbe prvega odstavka 190. člena ZPP, saj velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, upoštevalo je, da se pravno varstvo lastninske pravice pred nedopustnimi posegi uveljavlja z negatorno tožbo in da pravdni stranki nista več lastnika služečega in gospodujočega zemljišča, hkrati pa je zaradi posebnih okoliščin konkretnega primera, iz katerih izhaja, da je toženec zlorabljal služnostno pot le za dosego protipravnih ravnanj zoper tožnico ocenilo, da je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je služnostno pravico hoje ukinilo (6).

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Podrobneje o razlogih zaradi katerih so bili dokazni predlogi toženca zavrnjeni so razvidni iz 6. točke sodbe sodišča prve stopnje, katerim pritožbeno sodišče sledi in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje.

(3) V nadaljevanju SPZ.

(4) V nadaljevanju izročilna pogodba.

(5) Na ta način so varovani ekonomski interesi gospodujočega zemljišča. (6) Primerjaj s temeljnimi izhodišči za ukinitev služnostne pravice po ZTLR in SPZ ter po sodni praksi, ki jih je pritožbeno sodišče podrobneje navedlo v sodbi in sklepu II Cp 576/2013 z dne 18. 9. 2013, na straneh 392-402 sodnega spisa ter še posebej 11. točko.