Jedro

Občina je bila denacionalizacijska zavezanka, zato bi z dolžno skrbnostjo morala zavrniti zahtevek tožnika za sklenitev kupoprodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvem odstavku II. točke in v IV. točki datum 22. 3. 1994 nadomesti z datumom 31. 12. 2001, v drugem dostavku II. točke pa se datum 23. 3. 1994 nadomesti z datumom 1. 1. 2002. II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo(1) ustavilo postopek zaradi umika tožbe glede plačila zneska 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do plačila in glede dela podrednega zahtevka na vračilo kupnine v znesku 4.346,80 EUR (prej 1.041.668,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obresti od 14. 9. 1992 dalje do plačila ter glede dela podrednega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 12.549,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I), ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v višini 1.716,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 1992 do 22. 3. 1994, v preostalem delu glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.716,39 EUR za čas od 23. 3. 1994 dalje do plačila je ugotovilo, da terjatev tožnika ne obstaja (točka II), ugotovilo je, da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 16.310,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2009 dalje do plačila (točka III), toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku 1.716,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 1992 do 22. 3. 1994 (točka IV) ter še odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka V).

2. Tožnik v laični pritožbi in v pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu navaja, da se pritožuje iz razlogov po 1. in 2. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). V nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožnik upravičen do obresti do 31. 12. 2001, kar potrjuje tudi sodna praksa. Tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, ker za procesne obresti prepoved anatocizma ne velja. Drugačna razlaga stimulira toženo stranko, da terjatve ne plača, tožnik pa si ne bo mogel kupiti enakovrednega stanovanja. Sodišče prve stopnje je pri izračunu obresti verjetno upoštevalo skupno obrestno mero in ne le realnega dela, sodbi pa tudi ni priložen obračun obresti, zato ima sodba pomanjkljivost, zaradi katere je glede datuma prenehanja teka obresti ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila tožba potrebna, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je bila tožena stranka poštena vse do pravnomočne sodbe v pravdni zadevi I P 228/2006, v kateri je denacionalizacijski upravičenec uspel z zahtevkom na vračilo stanovanja. Sodba je postala pravnomočna 26. 3. 2009, tožnik pa je imel vse skozi interes, da ostane pogodba v veljavi in da se stanovanje ne vrne denacionalizacijskemu upravičencu. Teh dejstev prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Neutemeljeno je bil zavrnjen ugovor zastaranja, saj bi tožnik moral vložiti tožbo dokler je bil dobroveren, ko je leta 2004 priglasil stransko intervencijo v upravnem postopku, ki se je vodil zaradi vračila stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, ni bil več dobroveren, zato je njegov zahtevek, ki je bil vložen leta 2010 zastaral. Obresti bi morale biti obračunane po 8 % letno na podlagi določbe prvega odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(3). Zamudne obresti bi tožnik lahko zahteval le od vložitve tožbe, sodba pa tudi nima razlogov v delu, ki se nanaša na priznanje obresti. Zaradi pobotnega ugovora niso nastali posebni stroški, tožnik pa je zahteval vračilo 80.000,00 EUR, s takšnimi zahtevki tožnik ni uspel, kar bi moralo prvo sodišče upoštevati in tožniku naložiti da povrne toženi stranki pravdne stroške.

4. Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je ugotovilo obveznost tožene stranke, da vrne tožniku plačano kupnino, pravilno pa je določilo tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku obresti od dneva plačila kupnine za stanovanje. V tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki so navedeni v sodbi sodišča prve stopnje(4).

6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja 15. 7. 1992, ki je bila s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani 25. 3. 2009 razveljavljena, denacionalizacijski upravičenec pa je bil s strani tožene stranke 19. 10. 2011 pozvan, da prevzame stanovanje v posest. Tožena stranka ni bila dobroverna, saj ji je 88. člen Zakona o denacionalizaciji(5) prepovedoval razpolagati z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerih obstoji dolžnost (možnost) vrnitve po določbah ZDen. Navedena prepoved je veljala do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oziroma do odločitve o njih. Tožena stranka je zato s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno in s tem tudi prevzela odgovornost, da bo lahko denacionalizacijski upravičenec izpodbijal veljavnost pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Občina je bila denacionalizacijska zavezanka, zato bi z dolžno skrbnostjo morala zavrniti zahtevek tožnika za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tožnik je zato upravičen do vračila kupnine za stanovanje, v postopku pa se je pravilno ugotovilo, da tožnik kot laik ni vedel za omejitve vezane na vračilo denacionalizacijskega premoženja. Neutemeljene so tudi trditve tožene stranke, da tožnik ni bil dobroveren, ker se je kot stranski intervenient leta 2004 vključil v denacionalizacijski postopek, kar naj bi vplivalo tudi na pričetek teka roka za zastaranje. Nepoštenost tožnika pri sklepanju pogodbe ni izkazana, kakor tudi ne, da bi tožnik opustil potrebno skrbnost, vse do pravnomočno razveljavljene kupoprodajne pogodbe. Prvo sodišče je zato pravilno odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku zakonite zamudne obresti od prejema kupnine dalje.

7. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, čeprav se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, iz katere izhaja, da določba 376. člen OZ, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, velja tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala v času veljavnosti ZOR, saj ZOR takšne omejitve ni poznal, zato je za navedena razmerja veljala prepoved obrestovanja šele od uveljavitve OZ (1.1.2002). Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje neutemeljeno omejilo tek obresti do 22. 3. 1994. Sprememba OZ-A je določbo 376. člena OZ odpravila, ni pa posegla v pravna razmerja, ki so obstajala pred navedeno novelo. Tožnik zato ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, zaradi že prej navedenih zakonskih omejitev. Razlogi, ki jih navaja, da zato tožena stranka ne želi poravnati zapadle terjatve, za odločitev niso relevantni, saj je odločitev v skladu z zakonom in citirano odločbo Ustavnega sodišča RS ter sodno prakso. V sodni praksi so bili že večkrat opravljeni obrestni računi, iz katerih izhaja, da v primeru, če se je obrestovanje pričelo pred 28. 10. 1998, potem je vsota zapadlih a neplačanih obresti dosegla glavnico na dan 31. 12. 2001. V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno, da je obrestovanje obresti dopustno vse do 1. 1. 2002, ko obresti nehajo teči, če dosežejo glavnico(6). Tožena stranka je zato dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002 v celotnem znesku, ne glede na to, da je njihova vsota že presegla glavnico, po 1. 1. 2002 pa so sodišča dolžna po uradni dolžnosti kot del materialnega prava upoštevati, da je bila razveljavljena prehodna določba 1060. člen OZ v delu, kjer se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, je pa takšna prepoved določena v 376. členu OZ. Tožniku so bile zato priznane zakonske zamudne obresti do 31. 12. 2001. Ker je bila tožena stranka nepoštena pri sklepanju pogodbe, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prejema kupnine (213. člen ZOR), drugačne obresti, kot jih navaja pritožba, nimajo pravne podlage v določbah ZOR in tudi ne v zakonih, po katerih se obračunavajo zakonske zamudne obresti (Zakon o obrestni meri zamudnih obresti in Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri).

8. Terjatev tožnika zoper toženo stranko tudi ni zastarala, ker je bila kupoprodajna pogodba razveljavljena šele s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4037/208 z dne 25. 3. 2009, v navedenem postopku sta sodelovali obe pravdni stranki, ki sta nasprotovali zahtevku denacionalizacijskega upravičenca, zato je šele od takrat dalje začel teči zastaralni rok, še posebej iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik pri sklepanju pogodbe in tudi kasneje ni ravnal nepošteno.

9. Pritožbeni razlogi tožnika so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje je pritožbeno sodišče obravnavalo enotno in ugotovilo, da sta pravdni stranki uspeli v približno enakem obsegu. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je tožnik po temelju in deloma po višini uspel s podrejenim zahtevkom, tožena stranka pa ni uspela s pobotnim ugovorom, kakor tudi ne z ugovorom, da ni dolžna povrniti tožniku kupnine za plačano stanovanje. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, tožnik pa je s pritožbo deloma uspel. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvega sodišča, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, enako pa je pritožbeno sodišče odločilo tudi glede pritožbenih stroškov, ki sta jih priglasili pravdni stranki v pritožbenem postopku.

(1) Sodišče prve stopnje bi moralo odločbo označiti tudi s sklepom, saj je v I. točki odločalo o umiku tožbe.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZOR.

(4) Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da so določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katere se sklicuje prvo sodišče, enake določbam ZOR, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, upoštevaje določbo 1060. in 1062. člena OZ.

(5) V nadaljevanju ZDen.

(6) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 78/2007.