Jedro

Javna dražba je postopek, po katerem pride do sklenitve prodajne pogodbe. Če pride v tem postopku do kakšne napake, lahko to vpliva na veljavnost pogodbe. Zato je edino logično, da je mogoče nepravilnosti v postopku izvedbe javne dražbe uveljavljati le s tožbo za izpodbijanje pogodbe, ne pa s tožbo za izpodbijanje javne dražbe. Za tožbo za izpodbijanje javne dražbe v materialnem pravu tudi ni nobene podlage.

Ni potrebno, da že opozorilo iz prvega odstavka 981. člena ZOR vsebuje dan in kraj prodaje (javne dražbe); zadošča upnikovo opozorilo, da bo zastavljeno stvar prodal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.556,26 EUR v 15 dneh, v primeru zamude tega roka od njegovega izteka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev javne dražbe in vrnitev tožeči stranki na njej prodanih delnic, in podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1.940.410,62 EUR (prej 465.000.000,00 SIT).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni in ugodi primarnemu ali sekundarnemu tožbenemu zahtevku ali pa ju razveljavi in zadevo „vrne v ponovno razsojanje“.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prva toženka je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo zgradilo na naslednjih pravno pomembnih dejstvih (drugi odstavek na 3. strani sodbe prve stopnje), ki jih je kot odločilna očitno upoštevalo tudi pritožbeno sodišče: - da sta tožeča stranka in prva toženka sklenili dve pogodbi o posojilih 150.000.000,00 SIT (dne 21. 12. 2001) in 100.000.000,00 SIT (dne 14. 2. 2002); - da je bil v obeh pogodbah dogovorjen rok vračila posojila 3-dnevni odpoklic; - da je F. G. s pogodbo o zastavi z dne 25. 9. 2002 prvi toženki v zavarovanje njene terjatve iz naslova vrnitve posojila zastavil 45.655 delnic K. d.d. (pri čemer iz neprerekanih navedb v tožbi izhaja, da jih je po sklenitvi zastavne pogodbe prodal tožeči stranki); - da je prva toženka z dopisom z dne 16. 10. 2003 pozvala tožečo stranko k vračilu še nevrnjene glavnice in obresti v višini 135.286.563,52 SIT v roku treh dni in jo hkrati opozorila, da namerava sicer prodati zastavljene delnice; - da tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila; - da je prva toženka tožečo stranko dne 20. 1. 2004 obvestila o datumu razpisane izvensodne javne dražbe za prodajo zastavljenih delnic; - da je bila javna dražba objavljena v Uradnem listu RS št. 5-6/04 z dne 23. 1. 2004; - da je bila javna dražba opravljena dne 28. 1. 2004; - da je bila izklicna cena celotnega paketa delnic 620.000.000,00 SIT; - da je bila javna dražba opravljena po sistemu postopnega zniževanja izklicne cene in da je prva toženka drugi kot edini dražiteljici prodala delnice za 150.000.000,00 SIT.

8. Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, po katerem materialnem pravu je treba presojati sporno razmerje v tej zadevi. Dne 1. 1. 2003 je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je v prehodni določbi drugega odstavka 266. člena določil, da ostanejo zastavne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Glede na to, da je tožeča stranka pridobila zastavno pravico pred uveljavitvijo SPZ, jo je treba po vsebini presojati po določbah XXVIII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je ostalo v veljavi tudi po dne 1. 1. 2002 uveljavljenem Obligacijskem zakoniku (OZ – glej drugi odstavek 1061. člena). Glede na splošne principe o uporabi prava pa je treba tudi glede načina prodaje zastavljenih delnic uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka zastavne pravice, torej ZOR.

9. Po določbi prvega odstavka 981. člena ZOR se upniku iz gospodarske pogodbe v primeru, da dolžnik ob zapadlosti ne poravna svoje obveznosti, ni treba obračati na sodišče, ampak lahko proda na javni dražbi zastavljeno stvar po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika (ki je tudi zastavnik), da bo tako ravnal. Javna dražba je postopek, po katerem pride do sklenitve prodajne pogodbe. Če pride v tem postopku do kakšne napake, lahko to vpliva na veljavnost pogodbe. Zato je edino logično, da je mogoče nepravilnosti v postopku izvedbe javne dražbe uveljavljati le s tožbo za izpodbijanje pogodbe, ne pa s tožbo za izpodbijanje javne dražbe. Za tožbo za izpodbijanje javne dražbe v materialnem pravu tudi ni nobene podlage. Glede javne dražbe, izvedene v stečajnem postopku, je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo tako stališče. Najprej v načelnem pravnem mnenju občne seje dne 18. in 19. 6. 1996 (Pravna mnenja I/96, stran10), nato pa še v sklepu III Ips 83/97 in sodbi III Ips 29/2002. Nobenega razloga ni, da ne bi enako stališče veljalo tudi za javno dražbo, opravljeno izven stečajnega postopka. Primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem postopku je zato neutemeljen že iz tega razloga in se revizijskemu sodišču pri presoji utemeljenosti revizije proti temu zahtevku ni bilo treba ukvarjati z nobenim vprašanjem, ki se tiče nepravilnosti postopka javne dražbe.

10. Pri presoji utemeljenosti revizije proti podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine revizijsko sodišče najprej opozarja, da je glede vprašanja protipravnosti ravnanja prve toženke, ki je zastavljene delnice prodala sama na javni dražbi, brez sodne intervencije, po določbi prvega odstavka 981. člena ZOR odločilno, da je z zastavo zavarovana terjatev nastala iz gospodarske pogodbe. Zato ni pomembno, ali je bila pogodba o zastavi delnic gospodarska pogodba. V tem pogledu zato protipravnosti ravnanja tožeče stranke ni bilo.

11. Po določbi prvega odstavka 981. člena ZOR mora upnik opozoriti dolžnika (in zastavnika, če to ni ista oseba), da bo prodal zastavljeno stvar na javni dražbi po osmih dneh od dneva opozorila. Po drugem odstavku 981. člena ZOR pa je upnik dolžan dolžniku (in zastavniku, če to ni ista oseba) pravočasno sporočiti dan in kraj prodaje. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka dolžnik in hkrati tudi zastavnik, zato je zadoščalo opozorilo iz prvega odstavka in sporočilo iz drugega odstavka 981. člena ZOR samo njej. Pri presoji vsebine opozorila prve toženke tožeči z dne 16. 10. 2003 pa je pritožbeno sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da mora biti že v tem opozorilu določen dan in kraj prodaje (javne dražbe). Posledično je zmotno tudi stališče, da je bila javna dražba opravljena en dan prezgodaj: namesto po osmih dneh že osmi dan po opozorilu. Po stališču revizijskega sodišča ni potrebno, da že opozorilo iz prvega odstavka 981. člena ZOR vsebuje dan in kraj prodaje. Smisel opozorila je, da ima dolžnik na razpolago dovolj časa, da kaj ukrene (zlasti da izpolni svojo obveznost), da prepreči prodajo zastavljene stvari. Da to lahko napravi, mu še ni treba vedeti dneva in kraja prodaje; zadošča upnikovo opozorilo, da bo zastavljeno stvar prodal. Pravočasno sporočilo o dnevu in kraju prodaje pa je namenjeno temu, da lahko dolžnik še v zadnjem trenutku kaj ukrene za preprečitev prodaje zastavljene stvari in da se lahko udeleži javne dražbe. Za to, da bi izkoristila svoje možnosti, je tožeča stranka od prejema opozorila z dne 16. 10. 2003 do prodaje na javni dražbi dne 28. 1. 2004 vsekakor imela dovolj časa. Od opozorila do prodaje ji mora namreč upnik dati vsaj osem dni časa, tožena stranka pa ga je imela več kot tri mesece. V tem kontekstu nikakor ni mogoče trditi, da ni bila pravočasno, sedem dni pred javno dražbo, obveščena o dnevu in kraju prodaje. Odškodninsko odgovornost tožene stranke tožeča stranka uveljavlja v povezavi z izjavo S. o pripravljenosti za odkup terjatve prve toženke. Neupoštevanje te izjave je bilo tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilno že zato, ker izjava ni bila ponudba za odkup terjatve, ampak je bank z njo le izrazila interes, da jo odkupi. Poleg tega ni dvoma, da je bila predložena prepozno, na sami javni dražbi namesto pred njenim začetkom. V ravnanju prve toženke pri prodaji zastavljenih delnic zato ni protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Zato je tudi podrejeni odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

12. O vseh bistvenih podlagah za odločitev imata sodišči prve in druge stopnje dovolj razlogov, da ju je mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

13. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vsa pomembna vprašanja in ugotovilo, da uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Stroški odvetnika za sestavo odgovora in obvestilo stranki z materialnimi stroški in DDV so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.