Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne gre za storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zaradi izzvanosti z nedostojnim ravnanjem oškodovanca saj se takšno njegovo ravnanje nanaša na čas pred storitvijo kaznivega dejanja.
Pritožba obdolženega M. M. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. M. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.
Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II in I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru nje pa določena kazen 2 mesecev zapora in preizkusno dobo 1 leta. Obdolženi je bil, po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obsojen še na povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka v doslej znanem znesku 55.934,10 SIT ter plačilo povprečnine, odmerjene v višini 40.000,00 SIT. Odločeno je še bilo, da se oškodovanec, po določilu čl. 105/II ZKP, s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Proti tej sodbi se je pritožil M. M. in v vloženi pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Njegovi oceni izvedenih dokazov se pridržuje tudi ono. Ne gre namreč prezreti skladnosti zatrjevanj oškodovanca, ki se ujema z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke in delno tudi z izpovedbami prič D. in V. M.. Pri oceni njunih izpovedb je potrebno upoštevati, da sta bila v času storitve kaznivega dejanja zaposlena pri obdolžencu kot šoferja. To je prav lahko vplivalo na vsebino njunih pisnih izjav, ki ju je obdolženi priložil pisnemu zagovoru in pritožbi, ter na njuni izpovedbi podani v okviru preiskovalnih opravil. V tistem času sta imela interes, da ne očrnita svojega šefa. Tekom kazenskega postopka sta prekinila delovno razmerje pri obdolžencu, skladno s tem pa so tudi njune izpovedbe postale konkretnejše in bolj obremenjujoče za obdolženega. Po besedah priče V. M. sta se obdolženec in oškodovanec prerivala pred in za tovornim vozilom, na glavni obravnavi pa je tudi on potrdil, da je obdolženi oškodovanca vlekel iz kabine, to vlečenje pa ni bilo nežno. Tudi priča D. M. je izpovedal, da je obdolženi oškodovanca vlekel iz kabine, pri tem pa je celo slekel bundo. Priči neposrednih udarcev nista mogli videti, ker sta takrat stali na drugi strani tovornega vozila. To pomeni, da je do fizičnega obračuna obdolženca nad oškodovancem prišlo, pri tem pa je oškodovanec utrpel udarnine levega lica, prsnega koša in desnega kolena. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da nobena priča ne navaja, da je oškodovanca udaril. Dejstvo je, da oškodovanec ne bi imel takšnih poškodb, če bi ga obdolženi le rahlo odrinil, kakor zatrjuje. Tega dejstva tudi s ponavljanjem zagovora v pritožbi ni mogoče ovreči. Neutemeljena je pritožbena navedba, da obdolženi ni mogel udariti oškodovanca, ki je sedel za volanom v levo lice, če je obdolženi sedel poleg njega. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna situacija vsekakor mogoča, če je bil oškodovanec z glavo obrnjen proti obdolžencu. Prav tako se pritožbenemu sodišču ne zdi sporno, da je šel oškodovanec k zdravniku šele čez 2 dni. Poškodbe, ki jih je utrpel niso bile takšne, da bi zahtevale takojšnjo in nujno zdravniško oskrbo. Iz zdravniškega spričevala izhaja, da je oškodovanca poškodovala znana oseba, pred dvema dnevoma. Če bi se zdravniku pri pregledu oškodovanca porajal dvom, da poškodbe niso mogle nastati pred dvema dnevoma in na način, kot je povedal oškodovanec, bi bilo to v zdravniškem spričevalu sigurno zabeleženo. Glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče tudi ne more slediti nadaljnjim pritožbenim navedbam, da je oškodovanec vse poškodbe zrežiral in da se o tem že hvali po N.m.. Ta pritožbena navedba nima tudi nobene dokazne podlage. Pritožba se v veliki meri posveča opisu dogodkov pred storitvijo kaznivega dejanja, kakšne težave in skrbi je oškodovanec povzročal obdolžencu, ker mu ni hotel izročiti ključev njegovega tovornega vozila, ter kako ga je to razburilo. Celo tako, da je iz N. m. prišel v C.. To so okoliščine, ki potrjujejo navedbe obdolženca, da je prišel v C. z namenom, da je preprečil škodo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je to storil tako, da je oškodovanca s silo odstranil iz tovornega vozila. Pritožbeno sodišče pripominja, da je oškodovanec z nerazumljivim in trmastim vztrajanjem, da ključev ne bo izročil prispeval k storitvi kaznivega dejanja, vendar obdolženi ni bil izzvan z nedostojnim ali surovim obnašanjem oškodovanca v smislu čl. 133/III KZ. Zato je obdolžencu izrečena pogojna obsodba primerna kazenska sankcija, in ni videti potrebe po njeni spremembi v njegovo korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zapletenostjo pritožbenega postopka ter premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.