Jedro

Na skupnih prostorih, ki služijo hiši kot celoti, pripada vsakemu lastniku solastninska pravica v sorazmerju z vrednostjo njegovega stanovanja in glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. To velja tudi za funkcionalno zemljišče. Prav tej okoliščini je sodišče prve stopnje prilagodilo sodbeni izrek in odločilo, da se skupaj s stanovanjem proda tudi solastninska pravica na skupnih delih, objektih in napravah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora s tožnikom skleniti kupno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) za trosobno stanovanje v skupni izmeri 81,70 m2 (55,48 m2 v mansardi in 26,22 m2 v pritličju) v hiši na naslovu S. skupaj s solastninsko pravico na skupnih delih, objektih in napravah za kupnino 447.375 SIT, ki jo mora tožnik plačati v 60 dneh. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, ki pa je nepravilen in v nasprotju s podatki spisa. Ugotovljeno je bilo, da gre za dvoje stanovanj, kakšna je površina vsakega in da se eno nahaja v pritličju, drugo pa v mansardi. Tožnik je izkazal obstoj stanovanjske pogodbe le za stanovanje v mansardi, ne pa tudi za stanovanje v pritličju. Predložil je sicer več listin, vendar ne gre za dokumente, ki so po Zakonu o stanovanjskih razmerjih predstavljali edini naslov za pridobitev stanovanjske pravice. Tožnik zahteva tudi drvarnico, pralnico in barako kot pomožne prostore, vendar tožnik ni izključni uporabnik teh prostorov, saj ti pripadajo vsakemu stanovalcu posebej v sorazmerju z velikostjo in vrednostjo stanovanja. Skupnih prostorov torej ni mogoče pripisati samo enemu stanovanju. Sicer pa SZ govori o stanovanju in ne o objektih, ki niso sestavni del stanovanja in niti niso v isti stavbi, poleg tega tudi ne omenja funkcionalnega zemljišča. Zato sta sodbi obeh sodišč nepravilni.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Vročena je bila tudi tožniku, ki je po izteku roka za odgovor na revizijo in za lastno revizijo poslal sodišču prve stopnje posebno vlogo. Označil jo je kot tožbo, v njej navajal okoliščine o toženkinem ravnanju (poslani aneks h kupni pogodbi) po pravnomočnosti sodbe in predlagal sodišču prve stopnje, naj ponovno prouči, ali drvarnice in površinski kleti, ki jih zaseda, kot pomožni prostor spadajo k etažnemu lastniku. Glede na tako vsebino revizijsko sodišče te vloge ni moglo obravnavati niti kot odgovor na toženkino revizijo niti kot lastno tožnikovo revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija verjetno meni, da sodbeni izrek ni v skladu s podatki spisa, čeprav to neskladje očita tožbenemu zahtevku. Uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo, zakaj prostori v mansardi in v pritličju predstavljajo eno stanovanje, čeprav je tožnik zgornje prostore pričel uporabljati leta 1957, spodnje pa leta 1969 (razlogi na 9. in 10. strani sodbe). Revizijska trditev, da je sodišče prve stopnje ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, pa je zmotna, saj se izrek pod tč. 3 glasi, da se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače. Ta izrek vsebuje zavrnitev dela tožbenega zahtevka, da prav spornemu stanovanju pripadajo drvarnica, kleti, pralnica in baraka, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te revizijske odločbe.

Na revizijski stopnji ni več sporno, da je tožnik dokazal obstoj stanovanjske pogodbe za mansardni del stanovanja. Revizija pa uveljavlja, da za pritlični del ni izkazan obstoj takih aktov stanodajalca, ki so bili pomembni za pridobitev stanovanjske pravice. S to trditvijo posega v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili obe sodišči, čeprav z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi več listin in tožnikove izpovedi štelo za dokazano, da je obstajala podlaga za tožnikovo pridobitev stanovanjske pravice tudi na pritličnem delu stanovanja in med drugim izrečno omenilo dopis stanodajalca in sklicevanje na datum in številko odločbe o dodelitvi teh prostorov. Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek potrdilo in še pravilno pojasnilo, da sta akt o dodelitvi stanovanja in stanovanjska pogodba le dokazni listini in da se njun obstoj lahko dokazuje z drugimi dokazi, kar je tožniku uspelo dokazati. Povzeti razlogi obeh sodišč jasno izkazujejo, da gre za vprašanje dejanske narave, zaradi česar se z drugačnim toženkinim revizijskem stališčem ni mogoče ukvarjati.

Revizijske trditve v zvezi z barako so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, in sicer zato, ker je bila baraka zgrajena dosti kasneje in ne kot pomožni prostor k hiši. Neutemljene so tudi revizijske trditve glede pralnice, drvarnice in kleti, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek, da naj bi ti prostori kljub dejstvu, da gre za večstanovanjsko hišo, pripadali le tožnikovemu stanovanju. Pravilno je revizijsko stališče, da na skupnih prostorih, ki služijo hiši kot celoti, pripada vsakemu lastniku solastninska pravica v sorazmerju z vrednostjo njegovega stanovanja (in glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši). To velja tudi za funkcionalno zemljišče. Prav tej okoliščini je sodišče prve stopnje prilagodilo sodbeni izrek in odločilo, da se skupaj s stanovanjem proda tudi solastninska pravica na skupnih delih, objektih in napravah. Pri tem se je pravilno sklicevalo na takratno določbo tretjega odstavka 12. člena SZ. Ker etažnega stanovanja v večstanovanjski hiši ni mogoče prodati brez ustreznega solastninskega deleža na skupnih prostorih, delih, objektih, napravah in funkcionalnem zemljišču, je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje, da SZ govori le o stanovanju brez dodatnih objektov. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi, da gre za skupne prostore, ki služijo večstanovanjski hiši, med drugim sklicevalo tudi na ugotovitve cenilca. Dejstvo, da se pralnica, drvarnica in kleti nahajajo v posebni stavbi, ni pravno odločilno, saj je bila ta stavba zgrajena za potrebe večstanovanjske hiše. Čeprav so ti prostori v posebni stavbi, se glede na jasno določbo tretjega odstavka 8. člena SZ štejejo za skupne prostore.

Ker je tožnik dokazal, da je bil na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa z zavrnitvijo toženkine pritožbe pravilno uporabili materialnopravne določbe 117. in 119. člena SZ.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.