Jedro

Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3233/2025/6 (1222-13) z dne 13. 11. 2025. S to odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje nezakonito (2. točka izreka) ter da s tem dnem začne teči 10-dnevni rok za njegov prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije in držav članic Evropske Unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (3. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo toženki, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (razlog iz prve alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Maroko je namreč zapustil zaradi razlogov ekonomske narave oziroma zaradi revščine, saj navaja, da dela enostavno ni, življenje je drago, in bi v primeru, da bi ostal v Maroku, bil soočen s skrajno revščino. Drugi razlog za zavrnitev prošnje je, da tožnik prihaja iz Maroka, ki je varna izvorna država (razlog iz druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1), tožnik pa ni navedel okoliščin, s katerimi bi dokazal nasprotno.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odločbo toženke pa odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožnik je v vlogi z dne 11. 5. 2026 navedel, da obstojijo nove, dodatne okoliščine, nastale po vložitvi pritožbe, s katerimi utemeljuje upravičenost do mednarodne zaščite, in sicer glede njegovega zdravstvenega stanja. Glede teh okoliščin je predložil tudi dokaze.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.V obravnavani zadevi je sporno, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kar bi na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 lahko utemeljevalo priznanje statusa subsidiarne zaščite. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1 sicer zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8.Upravno sodišče je v 21. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da takšna škoda pritožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, saj je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve se tako ne sooča samo pritožnik, ampak celotno prebivalstvo zaradi splošnega nedelovanja sistemov izvorne države. Poleg tega pa se pritožnik s tem ne sooča zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

9.Pritožnik odgovornost za slabo ekonomsko stanje dela prebivalstva v Maroku sicer pripisuje tamkajšnjim oblastem, vendar to po že obrazloženem ne zadošča. Razlog za mednarodno zaščito namreč ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče tako pritrjuje Upravnemu sodišču, ki je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju predstavlja okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

10.Pritožnik torej ni uspel izpodbiti zaključka, da njegov položaj ne sodi na področje mednarodne zaščite. Posledično je Upravno sodišče utemeljeno pritrdilo toženki tudi, da pritožnik prihaja iz varne izvorne države. Ta je namreč zanj varna tudi upoštevaje njegove subjektivne okoliščine.

11.Glede navedb v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2026 o novih dejstvih v zvezi s pritožnikovim zdravstvenim stanjem pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so ta dejstva nastala po zaključku postopka na prvi stopnji. Pritožbeni preizkus pa je omejen na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, pritožba ni namenjena uveljavljanju novih dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji izpodbijane sodbe. Ta dejstva in dokaze lahko pritožnik uveljavlja v okviru zahteve za uvedbo ponovnega postopka oziroma ponovne prošnje na podlagi 64. in 65. člena ZMZ-1.

12.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 140/2025 z dne 24. 7. 2025 in I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 7. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.

2Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 140/2025 z dne 24. 7. 2025 in I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 8. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.

3Prvi odstavek 75. člena ZUS-1 določa razloge, iz katerih se sme sodba izpodbijati.

4Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 100/2026 z dne 4. 5. 2026.