Jedro

Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije.

Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje, je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 4. 5. 2022 in 15. 6. 2022 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijo, reparacijo in izplačilo razlike v plači do 100 % plače. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper tako sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ter naložitve toženki plačilo stroškov postopka. Navaja, da je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do objektivnega roka, pri čemer za nobeno kršitev ni ugotovilo subjektivnega roka za podajo odpovedi. Tako ni odgovorilo na vprašanje, kdaj je toženka ugotovila razloge za izredno odpoved. Z izjemo dogodka, ki se nanaša na zahtevek za odsotnost, je izredna odpoved glede ostalih ugotovljenih kršitev prepozna. Sklicuje se na zadevo Pdp 280/2017, v kateri je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je dolžan delodajalec nemudoma reagirati na hujšo kršitev delovnih obveznosti. V obravnavani zadevi neposredno nadrejeni niso ugotovili, da gre za takšne kršitve, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje in seznanitev generalnega direktorja policije o kršitvah. Zatrjuje, da je šlo v zadevi VIII Ips 28/2022, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, drugače kot v obravnavani zadevi za kompleksno ugotavljanje dejanskega stanja. Vztraja, da je bil prekoračen razumen rok, v katerem je lahko vodja obvestila generalnega direktorja policije o morebitnih kršitvah in sprejela odločitev o ukrepu - izredni odpovedi. V zvezi z očitano kršitvijo dolžnosti vodenja evidenc navaja, da je sodišče prve stopnje subjektivno mimo dokaznega postopka iskalo razloge za potrditev izredne odpovedi. Upoštevaje poziv vodje z dne 12. 1. 2022 je tožnik svojo delovno obveznost izpolnil pravočasno, zato ni storil očitane kršitve. Glede na to, da mu je vodja določila rok za izpolnitev obveznosti, bi lahko tožnik prejel kvečjemu pisno opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga. V času bolniškega staleža ni mogel izpolniti svoje obveznosti. Bistven je osebni odnos tožnika, ki je s pravilnim izpolnjevanjem dnevnika dela v letu 2022 dokazal, da se zaveda svojih obveznosti. Ob zmotni ugotovitvi, da gre za nadaljevano kršitev, je pomembno, da je odpravil kršitev v januarju 2022. Zato ni podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi ni šlo za namerno neizpolnjevanje delovnih obveznosti. Tožnik je od leta 2018 dalje skrbno vodil evidenco o opravljenih delovnih nalogah, kar je dokazal z XLSX tabelami. Ker sta A. A. in B. B. izpovedala, da so bila navodila nejasna in da je prihajalo do stalnih sprememb, tožniku ni mogoče očitati kršitve. Razlogi za zamudo so v osebnih okoliščinah tožnika (daljša bolniška odsotnost in slabo zdravstveno stanje) in ne v njegovi neskrbnosti. Vodenje evidenc je opravil v roku, zato ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka v zvezi z očitano izgubo materiala v izredni odpovedi ni navedla bistvenih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 (nastanka hujše kršitve pravic drugega, škode na javni dobrini ali premoženjske škode). V zvezi z očitano kršitvijo razkritja varovanih podatkov policije navaja, da toženka v izredni odpovedi ni navedla, da bi tožnik pridobil (ne)premoženjsko korist. Tožnik ni mogel na drugačen način dokazati vsebine dejanskega dela, ki ga je opravljal pri toženki. Bistveno je, da je tožnik priložil poročila o preiskavi z varovanimi podatki v drugem delovnem sporu med istima strankama na obravnavi, na kateri ni bila prisotna javnost. Toženka bi lahko takrat predlagala izključitev javnosti, tako kot je storila v tem sporu. Sodišče prve stopnje na podlagi navedb v odpovedi ni moglo zaključiti drugače kot Specializirano državno tožilstvo, ki je zavrglo kazensko ovadbo zoper tožnika. V zvezi z očitano kršitvijo, ki se nanaša na register tveganj, izpostavlja, da gre za minoren dogodek. Enodnevna korespondenca med tožnikom in vodjo, četudi se slednji ni zdela primerna, ne more biti utemeljen razlog za izredno odpoved. Tožnik je pojasnil, zakaj 10. 2. 2022 ni mogel posodobiti registra. Kasneje je pomagal B. B. pri posodobitvi registra. Nerazumna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Izpoved B. B. potrjuje navedbe tožnika, da ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki, zato ni storil očitane kršitve. V zvezi z neobveščanjem vodje o reševanju nujne zadeve je sodišče prve stopnje neutemeljeno potrdilo ugotovitev toženke v izredni odpovedi. Tožnik je pojasnil, da ni vedel, da je vodja prisotna v službi, saj ga ni obvestila o svoji vrnitvi z bolniške odsotnosti. O zadevi je poročal namestnici vodje C. C. Osamljen dogodek z dne 6. 12. 2021 ne pomeni hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ni dokazano, da tožnik namenoma ni obvestil vodje. Dodeljeno nalogo je opravil v roku. V zvezi z zahtevkom za odsotnost pa tožnik izpostavlja svojo izpoved. Pri tem očitku gre za del širšega vzorca zbiranja napak za utemeljitev izredne odpovedi in taktiko trpinčenja s strani vodje. Nerazumna je odločitev sodišča prve stopnje, da očitana kršitev pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve, ki so nanizane v odpovedi, same zase ne dosegajo standarda hujše kršitve niti ne izpolnjujejo vseh znakov kaznivih dejanj, temveč potrjujejo navedbe tožnika o njegovem trpinčenju in šikaniranju. Ugotovljene manjše kršitve, ki jih tožnik zanika, ne utemeljujejo najstrožje sankcije - izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ker analitično sintetična dokazna ocena ne vodi do dejanskih zaključkov in ker je subjektivno izvajalo dokaze. Tožniku in pričam, ki jih je predlagal, je bilo onemogočeno podati izjavo v zvezi s trpinčenjem, kar bi osvetlilo ozadje izredne odpovedi, medtem ko je sodnica k temu vzpodbujala priče, ki jih je predlagala toženka. Bistvena kršitev je podana tudi zato, ker je bilo tožniku onemogočeno, da s pričami dokaže dejansko stanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Pravno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje relativno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko naj sintetična analitična dokazna ocena ne bi vodila do zaključkov sodišča, je neutemeljen. Tožnik v pritožbi tega svojega očitka ne konkretizira, ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili izvedeni dokazi potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma za ugotovitev tega, ali je do očitanih ravnanj iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v resnici prišlo ali ne. Upoštevaje natančno analizo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) je tudi po presoji sodišča druge stopnje prepričljiv in pravilen prvostopenjski zaključek o obstoju utemeljenega odpovednega razloga.

7.Tožnik v pritožbi pavšalno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi subjektivnega izvajanja dokazov, ker naj bi bilo tožniku in njegovim pričam onemogočeno podati izjavo v zvezi s trpinčenjem tožnika, kar bi osvetlilo ozadje izredne odpovedi. Tudi teh navedb ne konkretizira. Poleg tega niso pomembne za obravnavni spor. Tožnik se ob ugotovitvi, da je kršitve v resnici storil (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), ne more uspešno sklicevati na to, da je bila odpoved posledica šikaniranja oziroma trpinčenja s strani toženke. Prav tako je pavšalen očitek, da je sodnica priče toženke vzpodbujala k podaji izjav v zvezi s trpinčenjem, saj pritožba ne pojasni, na kakšen način naj bi do tega prišlo. Zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Enako velja za očitano bistveno kršitev, ker naj bi bilo tožniku onemogočeno, da s pričami (npr. D. D., E. E., F. F. in G. G.) dokaže dejansko stanje, saj pritožba ne opredeli, na katera relevantna dejstva se ta očitek nanaša. Sicer pa sodišče po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega (zgolj) vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Stranka tako nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bila izvedba drugih predlaganih dokazov nepotrebna, saj je vsa pravno odločilna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ker je sodišče prve stopnje razumno ocenilo, da dejstva, ki naj bi se z zavrnjenimi dokazi ugotovila, za odločitev v sporu niso bila odločilna oziroma da so bila vsa pravno odločilna dejstva razjasnjena, je ostale dokazne predloge tožnika pravilno in obrazloženo zavrnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 3).

8.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana s sklepom RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije z dne 4. 5. 2022 v zvezi s sklepom Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 6. 2022 na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene iz naklepa oziroma hude malomarnosti. Toženka je v izredni odpovedi tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist - ... izvedenec v Policiji, Generalni policijski upravi, organu v policiji M., Oddelek H., očitala vrsto kršitev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik storil šest očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi z vodenjem evidenc, izgubo materiala, razkritjem varovanih podatkov policije, registrom tveganj, neobveščanjem vodje o reševanju nujne zadeve in zahtevkom za odsotnost z dela, na podlagi katerih mu je toženka utemeljeno podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zanjo je sodišče prve stopnje presodilo, da je zakonita, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka.

9.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved podana pravočasno, znotraj subjektivnega in objektivnega roka za podajo le-te, je materialnopravno pravilna ter v prvostopni sodbi tudi dovolj natančno obrazložena. Do datuma ugotovitve odpovednega razloga se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo (obrazložitev sodbe v točkah 11 do 15), zato ne drži pritožbeni očitek, da za nobeno kršitev ni ugotovilo začetka teka subjektivnega roka.

11.Sama seznanitev vodje Oddelka H. J. J. s spornimi dogodki ne vpliva na tek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi tožniku. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije. Tako ni bistveno, kdaj so razlog ugotovile druge osebe ali službe pri toženki, kot je vodja oddelka J. J., njena namestnica C. C., takratni direktor organa v policiji M. K. K., itd. Zgolj seznanitev vodje J. J. z nepravilnostmi tožnika v času od septembra 2021 dalje, ne pomeni, da je toženka že takrat ugotovila razlog za izredno odpoved. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je vodja J. J. prekoračila razumen čas, v katerem je obvestila generalnega direktorja Policije o kršitvah in sprejela odločitev o izredni odpovedi. Vodja oddelka ni pristojna za sprejem odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku niti neposredno ne obvešča generalnega direktorja Policije. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vso potrebno dokumentacijo pripravljajo pristojni inšpektorji za notranjo kontrolo oziroma nadzor v Generalni policijski upravi, Službi generalnega direktorja Policije (GPU SGDP). Njen vodja je o tožnikovih kršitvah seznanil generalnega direktorja Policije in takrat je pričel teči subjektivni rok za podajo odpovedi.

12.Sodišče prve stopnje je glede očitka v zvezi z dolžnostjo vodenja evidenc pravilno zaključilo, da gre za nadaljevano kršitev. Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje J. J., je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala. Ker mu je toženka iz tega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 4. 5. 2022, je bila odpoved dana v šestmesečnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, torej pravočasno. Res je vodja J. J. tožnika k izpolnitvi delovne obveznosti pozvala nazadnje 12. 1. 2022, vendar ga je opozarjala že pred tem (v mesecu septembru in decembru 2021). Čeprav je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnika večkrat pozvala k predložitvi evidenc dela (obrazložitev sodbe v točkah 23 in 31), jih je izpolnil in posredoval šele 17. 1. 2022. O pravočasni izpolnitvi obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se zavzema pritožba, ni mogoče govoriti, če tožnik kljub večkratnim pozivom vodje ne opravi naloge v roku oziroma z njo (tako zelo) zamuja.

13.Neutemeljeno je navajanje tožnika, da je bil v letu 2021 dalj časa v bolniškem staležu in da v tem času ni mogel izpolniti svoje delovne obveznosti. Ta okoliščina namreč ne vpliva na ugotovljeno kršitev delovne obveznosti. Razlog za neizpolnjevanje preglednic ni bila bolniška odsotnost tožnika. Če je tožnik menil, da zaradi slabega zdravstvenega stanja v času prisotnosti na delu ne more izpolniti obveznosti, bi vodji J. J. podal vsaj opravičilo, zakaj svoje naloge ne more opraviti, ali jo zaprosil po dodatnem času za seznanitev, jo konkretno obvestil, kaj je uspel pregledati od novosti in česa še ne, koliko časa bo za to še potreboval, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve. Za obravnavano zadevo niso pomembne pritožbene trditve, da je tožnik ves čas od leta 2018 dalje skrbno vodil evidence o opravljenih delovnih nalogah, kar je dokazal s priloženimi XLSX tabelami, ker to ni predmet odpovednega očitka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do drugih okoliščin, s katerimi je tožnik opravičeval svoje ravnanje (uvajanje v nov način izpolnjevanja preglednic, izčrpanost in neprespanost, zaradi česar naj bi pozabil evidentirati naloge) in pravilno obrazložilo, da na ugotovljeno kršitev delovne obveznosti ne vplivajo. Ker za obstoj odpovednega razloga zadošča že ugotovljena huda malomarnost, ni pomembna pritožbena trditev, da ni šlo za namerno neizpolnjevanje delovne obveznosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so drugi tožnikovi sodelavci pravočasno izpolnjevali dnevnik dela, je neutemeljeno pritožbeno povzemanje izpovedi prič A. A. in B. B. o zmedi in nejasnih navodilih za izpolnjevanje preglednic.

14.V zvezi z očitkom izgube materiala se je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala tako na odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja) kot tudi na odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podan odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik z ugotovljeno kršitvijo delovne obveznosti izpolnil vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. To kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda.

15.Delodajalec mora kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja. V sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve. Tudi sodišče ne sme preseči tega opisa. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitane kršitve. Vendar pa glede na opis očitka v izredni odpovedi sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi v dokaznem postopku samo ugotavljalo, ali obstajajo vsi elementi navedenega kaznivega dejanja. Kot pravilno opozarja pritožba, je eden od znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 tudi dejanski nastanek hujše kršitve pravic ali premoženjske škode oziroma škode na javni dobrini, ki pa ga toženka v izredni odpovedi z dne 4. 5. 2022 ni zatrjevala oziroma konkretizirala. Zato je sodišče prve stopnje s presojo, da je tožniku mogoče očitati tudi vse znake nevestnega dela v službi, preseglo okvir izredne odpovedi. Ker torej v opisu tožnikovega ravnanja v odpovedi niso podani vsi znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, je mogoče očitano kršitev opredeliti le kot odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti). Izredno odpoved iz tega razloga pa je mogoče podati v šestmesečnem objektivnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje ta odpovedni razlog nastal že v letih 2019 in 2020, je izredna odpoved z dne 4. 5. 2022 v zvezi z očitkom izgube materiala prepozna in posledično na njem ne more temeljiti.

16.Sodišče druge stopnje pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je 29. 3. 2022 v delovnem sporu I Pd 453/2020 vložil pripravljalno vlogo s štirimi poročili o preiskavi in pojasnil ugotovitve DNK preiskave v zadevi umora L., ki do tedaj s strani policije ali tožilstva še niso bile objavljene v širši javnosti, razkril varovane podatke policije (osebne podatke in delo policije). Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo 16. točko 3. člena Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol), ki določa pomen izraza varovani podatek, in 118. člen ZNPPol, ki uslužbencu policije nalaga varovanje teh podatkov, če ni razrešen te dolžnosti. Ključno je, da je bil tožnik zavezan k varovanju teh podatkov in da je z njihovim razkritjem ravnal v nasprotju s prepovedjo, po kateri uslužbenci policije ne smejo izkoriščati svojega položaja za zasebni interes. Ker bi lahko tožnik za potrebe dokazovanja preko sodišča zahteval predložitev spornih listin od toženke, tako da bi ta lahko varovane podatke ustrezno zavarovala oziroma po potrebi izločila, svojega ravnanja ne more opravičiti s pritožbenim navajanjem, da so bile listine predložene v delovnem sporu med istima strankama na obravnavi, na kateri ni bila prisotna javnost, in da ni mogel drugače dokazati dejanskega dela pri toženki, kar glede na pojasnjeno ne drži.

17.Kadar delodajalec določeno nedopustno ravnanje delavca pravno opredeli kot kršitev iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za zakonitost odpovedi zadošča, da sodišče ugotovi, da je to ravnanje možno subsumirati pod eno od teh dveh določb in se mu ni treba ukvarjati s tem, da bi presojalo, ali ga je mogoče pravno opredeliti tudi kot drugi z zakonom predviden razlog za odpoved. Povedano drugače, ni treba, da bi sodišče prve stopnje presojalo, ali sta kumulativno podana tako odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kot tudi odpovedni razlog iz druge alineje istega člena. Zadostuje, da je ugotovljeno, da je nedopustno ravnanje mogoče subsumirati pod enega od uveljavljanih odpovednih razlogov. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega razkritja varovanih podatkov policije zaključilo, da je (kot bo obrazloženo še v nadaljevanju) izkazan tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki že sam po sebi zadošča za presojo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neobstoj vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v opisu dejanja v odpovedi ter na vsebino sklepa Specializiranega državnega tožilstva RS o zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika, ker to ne bi privedlo do drugačne odločitve v tem sporu.

18.Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da je 10. 2. 2022 vodja J. J. naložila tožniku posodobitev registra tveganj in posredovanje informacij o spremembah z rokom izvedbe do konca dne, 13. 2. 2022 z rokom izvedbe do 12.00 ure in nato še 14. 2. 2022 z rokom izvedbe do konca tega dne, vendar tožnik navedene naloge ni opravil. Opisane opustitve obveznosti vestnega opravljanja dela in neupoštevanje navodil vodje ni mogoče obravnavati zgolj kot minorno kršitev, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Ne more biti uspešno niti pritožbeno zatrjevanje, da je šlo zgolj za enodnevno korespondenco med tožnikom in vodjo J. J., saj že iz navedenega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje izhaja, da je vodja tožnika več dni neuspešno pozivala k izpolnitvi naloge. Tožnik je že leta 2019 pripravil register tveganj, ki je eden pomembnejših dokumentov akreditiranih ..., zato je naloženo delo dobro poznal. Iz izpovedi vodje J. J., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da so bili potrebni podatki na voljo na skupnih diskih, v evidenčnih kartonih aparatur ali pri sodelavcih in bi jih tožnik lahko pridobil sam. Tega zaključka ne more izpodbiti tožnikovo sklicevanje na to, da vodja ni vedela, kje se nahajajo potrebni podatki, in da ne razume registra tveganja. Če je menil, da nima potrebnih podatkov, bi moral konkretno predlagati njihovo pridobitev ali se jih vsaj potruditi pridobiti, pa tega ni storil (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 84). Svoje odgovornosti za očitano kršitev se tožnik ne more razbremeniti s povzemanjem izpovedi B. B. Slednji je moral kasneje sam opraviti nalogo namesto tožnika, ki je bil zadolžen za posodobitev oziroma vzdrževanje registra. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da mu je tožnik pomagal pri posodobitvi registra. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno tožnikovo neupoštevanje navodil delodajalca in opustitev vestnega opravljanja dela, s katerim je oviral delo vodje in delovni proces ter povzročil zamudo pri pripravi letnega poročila, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

19.Tožnik v zvezi z očitano kršitvijo neobveščanja vodje J. J. o vodenju oziroma reševanju nujne zadeve neuspešno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, da za tožnikovo opustitev ni videti tehtnih razlogov, kot izhaja iz 96. točke obrazložitve prvostopne sodbe, s katerimi v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Tako tožnik v pritožbi vztraja, da ni vedel, da je bila vodja po zaključku daljšega bolniškega staleža prisotna v službi, čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi njene izpovedi prepričljivo ugotovilo, da sta se s tožnikom 6. 12. 2021 zjutraj srečala na hodniku, pa ji tožnik kljub temu ni povedal, da je med vikendom reševal nujno zadevo. Svojega ravnanja tožnik ne more opravičiti s predvidevanjem, da se vodja v celoti pozanima o stanju na oddelku. Ne drži pritožbena trditev, da je tožnik o zadevi poročal namestnici vodje C. C. Tega nobena priča ni potrdila. Za nepomembno se izkaže tožnikovo sklicevanje na korespondenco elektronskih sporočil z dne 30. 11. 2020 v zvezi z zadevo ..., ki ni predmet odpovednega očitka. Tožnik v pritožbi še navaja, da ni dokazano, da ni namenoma obvestil vodje, vendar pa je odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan že v primeru ugotovljene hude malomarnosti oziroma zanemarjanja skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istem ali podobnem delovnem mestu. Utemeljen je očitek, da je tožnik z opustitvijo obveščanja vodje ogrozil delovni proces, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

20.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti očitka, da je tožnik 8. 4. 2022 zapustil delovno mesto med delovnim časom (od 10.38 do 11.59 ure) brez seznanitve nadrejenih in odobritve zahtevka za privatno odsotnost. Na podlagi izpovedi vodje J. J. in takratnega direktorja organa v policiji M. K. K. je ugotovilo, da delovnega mesta ni bilo dovoljeno zapustiti brez seznanitve in odobritve odsotnosti v sistemu Kadris. S povzemanjem izpovedi tožnika se pritožba neuspešno zavzema za zaključek, da ni prišlo do očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo prepričljivo dokazno oceno, zakaj v zvezi s tem tožniku ne verjame (obrazložitev sodbe v točkah 108 in 109). Ob upoštevanju tudi ostalih prvostopenjskih ugotovitev (da je bil tožnik seznanjen z ustaljenim postopkom glede odobravanja odsotnosti pri toženki, ki je veljal za vse zaposlene, da mu je vodja brez težav odobrila izhod, če jo je predhodno zaprosil) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen očitek pritožbe, da je šlo za del širšega vzorca zbiranja napak za utemeljitev izredne odpovedi in taktiko trpinčenja s strani vodje.

21.Upoštevaje številčnost in naravo ugotovljenih kršitev, jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo stališču toženke, obrazloženem v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je šlo za kršitve številnih določb ZDR- 1, ZNPPol, Pravil policije in Kodeksa policijske etike. Vestno opravljanje delovnih nalog zagotavlja nemoten potek dela, njihovo opuščanje in odklanjanje pa povzroča motnje v delovnem procesu, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa dokazanih pet kršitev (brez upoštevanja kršitve v zvezi z izgubo materiala) tudi po presoji sodišča druge stopnje izpolnjuje standard hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo pomen zakonitega in etičnega ravnanja uslužbencev policije ter dejavnosti organa v policiji M. Ostalih tožniku očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo, saj za zaključek o zakonitosti in utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo že navedene. Ker je bila tožniku dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni mogoče govoriti o tem, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana zlonamerno oziroma iz šikanoznih razlogov.

22.Pritožba zmotno zatrjuje, da upoštevaje načelo stopnjevitosti sankcij niso bile podane okoliščine za izrek najstrožje sankcije. Prvostopenjsko ustrezno ovrednotenje trditev obeh strank in izvedenih dokazov ter pravilna ocena narave ugotovljenih petih kršitev tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo ustreznost tožniku izrečene sankcije.

23.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnilo.

24.S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

9Gre za osnovne obveznosti delavca (prvi odstavek 33. člena in 34. člena ter 37. člen ZDR- 1).

10Drugi odstavek 19. člena Zakona o organiziranosti in delu policije (ZODPol) določa, da nacionalni forenzični laboratorij izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in mnenja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov.