Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka v tem postopku vtoževala tudi škodo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenski zadevi, je prvostopenjsko sodišče ta del tožbe pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 6.350,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2005 in terjatev v višini 4.973,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstojijo terjatve tožene stranke do tožeče stranke in sicer terjatev v višini 1 % nagrade od bruto prometa, terjatev v višini neizplačane plače v dogovorjeni višini in terjatev v višini neplačane najemnine, vse do višine tožbenega zahtevka. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati terjatev v znesku 6.350,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 4. 2. 2005 dalje do plačila ter terjatev v znesku 4.973,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni in pod izvršbo (prvi odstavek III. točke izreka). V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek tožnika glede plačila odškodnine v znesku 11.589,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2005 dalje do plačila zavrnilo. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo tožeči stranki, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.472,84 EUR v 15-ih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. S sklepom, ki tudi ni pod pritožbo, je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) glede plačila zneska 21.897,55 EUR (1.999,97 EUR in 14.313,13 EUR in 5.584,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2005 dalje do plačila ter glede plačila 8.417,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005 dalje do plačila, zavrglo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I., II. in prvi odstavek III. točke izreka se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je podan pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, v sodbi pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in so med seboj v nasprotju. Tožeča stranka je v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek, ki je natančno specificiran in pojasnjen v izreku pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega v obtožnem aktu očitanega mu kaznivega dejanja na škodo tožeče stranke in v posledici katerega je bil obsojen na plačilo priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v višini 30.368,36 EUR. S pravnomočno sodbo je bil toženec zavezan za vračilo vse škode, ki jo je tožeči stranki povzročil, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu v celoti neutemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so zneski navedeni nepregledno, tožena stranka ne razume od kod in zakaj naj bi bila dolžna plačati tožeči stranki več od pravnomočno dosojenih 30.368,36 EUR. Dejansko stanje je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo okoliščino obstoja prave pogodbe o zaposlitvi in je kot pristno pogodbo štelo listino v spisu. Toženec je pojasnil okoliščine nastanka te pogodbe (izdelana je bila za potrebe tržnega inšpektorata). Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da je edini izvod prave pogodbe, ki je urejala razmerje med pravdnima strankama, imela tožeča stranka, ta izvod pa je vseboval dogovor o variabilnem delu plače, ki je znašal 1 % od ustvarjenega bruto prometa. Tožena stranka je podala dokazni predlog za predložitev originalne listine, sodišče pa bi moralo postopati skladno z 227. členom ZPP. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tožeča stranka bi morala tudi predložiti podatke o višini ustvarjenega letnega bruto prometa, ker tega ni storila, je znova nastopila situacija iz 227. člena ZPP. Tožena stranka tožeči stranki ni povzročila nobene druge škode, kot je zajeta v pravnomočni obsodilni kazenski sodbi. V kolikor pa bi sodišče ocenilo, da je bila tožeči stranki povzročena druga škoda iz kakršnegakoli drugega naslova, pa bi morala tožeča stranka dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti in utemeljiti višino te škode. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti tudi zaradi zastaranja.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranke je od toženca, ki je bil pri njej zaposlen kot direktor od 6. 7. 1997 do 30. 4. 2004 (A144, B2), vtoževala škodo, ki naj bi jo toženec tožeči stranki povzročil z različnimi ravnanji in katere višina je glede na vtoževane zneske tožeče stranke znašala 53.228,16 EUR.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o tožbenem zahtevku tožeče stranke sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu odločalo že dvakrat. S sodbo opr. št. Pd 187/2006 z dne 13. 12. 2007 je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v izreku citirane sodbe o pobotnem ugovoru toženca sploh ni odločilo. O tožnikovem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru toženca je sodišče prve stopnje ponovno odločalo s sodbo opr. št. Pd 307/2009 z dne 3. 12. 2009, vendar pa je bil tudi izrek navedene sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče prve stopnje je v prvem odstavku citirane sodbe le ugotovilo obstoj tožnikove terjatve in ugotovilo, da ne obstoji toženčeva terjatev, pri čemer ugotovljene oziroma neugotovljene terjatve sploh ni opredelilo po višini), zato je pritožbeno sodišče na pritožbo toženca tudi navedeno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 203/2010 z dne 22. 4. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 406/2008, kjer se je zoper toženca kot obdolženca vodil kazenski postopek zaradi očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/1 KZ in kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ. V omenjenem kazenskem postopku je bil toženec s sodbo opr. št. K 406/2008 z dne 11. 9. 2009 (A 157

) spoznan za krivega navedenih očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar mu je bila izrečena tudi pogojna obsodba, po 105. členu ZKP pa je bil dolžan toženec oškodovani družbi (tožeči stranki) plačati tudi premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.368,36 EUR. S citirano sodbo je bil toženec delno tudi oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po členu 244/1 KZ, v zvezi s tem pa je bila tožeča stranka s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 303,13 EUR napotena na pot pravde. Omenjena sodba opr. št. K 406/2008 je postala pravnomočna, saj je bila pritožba toženčevega zagovornika s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 781/2009 z dne 24. 3. 2010 (A 158

) zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je poleg vpogleda v že omenjeni kazenski spis in v citirani sodbi ponovno izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v dosedanjem postopku (vpogledalo in prečitalo je kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, prečitalo je zapisnike o zaslišanju toženca ter prič B.F., J.H., N.J., I.H. in D.S.). Ostale predlagane, a ne izvedene dokaze je zavrnilo kot nepotrebne in to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da že izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, v zvezi z določenimi predlaganimi dokazi pa je ugotovilo, da jih je toženec predlagal prepozno, zaradi česar je prišlo do prekluzije predlaganja teh dokazov. Tako je izrecno ugotovilo, da bilanc stanja tožeče stranke za vsa leta, ko je bil toženec njen direktor, ni pribavilo zato, ker je bil ta dokazni predlog podan prepozno. Ker toženec niti v pritožbi ni navedel, zakaj tega dokaznega predloga ni podal v skladu s členom 286/1 ZPP, je neutemeljena njegova pritožbena navedba o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni pribavilo te dokumentacije od tožeče stranke.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je s sklepom del tožbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno v okviru premoženjskopravnega zahtevka v pravnomočni sodbi opr. št. K 406/2008 z dne 11. 9. 2009, zavrglo. Glede na to, da je toženec v postopku uveljavljal tudi pobotni ugovor, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi utemeljenost tega ugovora. Zaključilo je, da ta ni utemeljen, zato je v izreku izpodbijanega dela sodbe ugotovilo obstoj dela terjatve tožeče stranke do toženca v višini, kot to izhaja iz I. točke izreka, ugotovilo, da toženčeva terjatev, ki jo je uveljavljal v pobot, ne obstoji (II. točka izreka) in naložilo tožencu, da tožeči stranki izplača ugotovljeno terjatev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, saj je bila ta sprejeta skladno z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je toženec tožeči stranki s protipravnim ravnanjem (zaradi katerega je zoper njega tekel tudi kazenski postopek) povzročil škodo v višini, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe in da so za odškodninsko odgovornost toženca podani vsi elementi splošnega civilnega delikta (protipravno ravnanje toženca, nastala škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženca).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo (točka 15 – 19 obrazložitve), da je tožeča stranka uspela dokazati protipravnost toženčevega ravnanja, nastanek škode in obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženca in nastalo škodo, to svojo ugotovitev je tudi obrazložilo, tako da je pritožbena navedba toženca, s katero smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, neutemeljena.

Glede na to, da je tožeča stranka v tem postopku vtoževala tudi škodo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenski zadevi opr. št. K 406/2008, je prvostopenjsko sodišče ta del tožbe tožeče stranke pravilno zavrglo (člen 274/1 ZPP). Ker je sodišče prve stopnje v postopku nadalje ugotovilo, da je del tožbenega zahtevka tožeče stranke neutemeljen (v višini vtoževane odškodnine 11.589,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2005 do plačila) je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (zoper navedeno odločitev tožeča stranka pritožbe ni vložila).

Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo tudi del vtoževanega zneska nad zneskom, katerega je bil toženec dolžan plačati na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. K 406/2008 z dne 11. 9. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. V sodbi so glede prisojenega zneska navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju oziroma nejasni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe zneski navedeni nepregledno. Sodišče prve stopnje je v točkah od 15 do 19 obrazložitve ugotovilo, koliko je znašal skupni znesek škode, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki in o katerem delu te skupno ugotovljene škode je bilo že odločeno v kazenskem postopku zoper toženca v okviru premoženjskopravnega zahtevka (v tem delu je bila tožba tožeče stranke pravilno zavržena). Glede preostalega dela vtoževanega tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, pa je ugotovilo, da je ta utemeljen (vtoževana škoda je bila povzročena s kaznivim dejanjem – 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je že v omenjenih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe posamezne zneske škode (ki so izvirali iz različnih toženčevih protipravnih oziroma nedopustnih ravnanj) ugotovilo tudi po višini in to tudi ustrezno in razumljivo obrazložilo. Glede na to so neutemeljeni sicer le pavšalno obrazloženi očitki toženca o tem, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti oziroma, da je v tem delu obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva (toženec v pritožbi niti ne pojasni, glede katerega konkretno ugotovljenega zneska škode je izpodbijana sodba nerazumljiva).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje (ta pritožbeni očitek se očitno nanaša na del odločitve sodišča prve stopnje, kjer je bilo ugotovljeno, da ne obstoji terjatev toženca do tožeče stranke) glede okoliščin obstoja prave pogodbe o zaposlitvi oziroma, da bi moralo sodišče prve stopnje od tožeče stranke to pogodbo pribaviti na podlagi 227. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženec ni predložil dokazov o obstoju te pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila (po njegovi trditvi) sklenjena 1. 7. 1996 in po vsebini drugačna od pogodbe z dne 6. 7. 1996, ki je bila kot edina pogodba o zaposlitvi predložena v dokaznem postopku (A 144

). Ugotovitev, da druga pogodba o zaposlitvi, na katero se je skliceval toženec, ni obstajala, je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s tem, da je toženec v zvezi s sklenitvijo te pogodbe svoje izjave oziroma navedbe (brez ustreznih pojasnil) spreminjal. Ker je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, na katero se je skliceval toženec in v zvezi s katero je utemeljeval tudi pobotni ugovor, ni obstajala, toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni pribavilo te (neobstoječe) pogodbe o zaposlitvi od tožeče stranke. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženca o relativni bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker v zvezi s pribavo te pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo določbe 227. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi sklepa opr. št. Pdp 203/2010 z dne 22. 4. 2010 pojasnilo, da se določba člena 227/5 ZPP uporabi, če se stranka, ki listino ima (kar mora biti ugotovljeno v postopku), njeni predložitvi upira. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da pogodba o zaposlitvi, na katero se je skliceval toženec, sploh ne obstaja (pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je toženec z uveljavljanjem te relativne bistvene kršitve tudi prekludiran, saj ni izkazal, da jo je uveljavljal pravočasno - člen 286/b ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je bila vsa škoda, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, že zajeta v pravnomočni sodbi, saj iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila ta škoda višja od škode, ki jo je tožeča stranka uveljavljala od toženca kot obdolženca v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenski zadevi opr. št. K 406/2008. Navedeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in je od skupno ugotovljene škode odštelo del škode, ugotovljene v kazenskem postopku in tožbo v tem delu zavrglo.

Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila škoda, ki jo je uveljavljala tožeča stranka od toženca v tem individualnem delovnem sporu, povzročena s kaznivimi dejanji, v zvezi s katerimi je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega (A 157

, A 158

), v takšnem primeru pa je potrebno glede zastaranja upoštevati določbo člena 353/1 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Dejstvo, da tožeča stranka v kazenskem postopku od toženca kot obdolženca v okviru premoženjskopravnega zahtevka ni zahtevala povrnitve celotne škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ne pomeni, da je s tem tožeča stranka izgubila pravico, da to škodo uveljavlja od toženca po splošnih pravilih civilnega prava (kar je tožeča stranka tudi storila). Ob tem ne gre prezreti tudi dejstva, da toženec v pritožbi (niti v postopku pred sodiščem prve stopnje) ni niti pojasnil niti obrazložil, kateri del škode, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, ne bi bil posledica kaznivih dejanj, za katere je bil toženec pravnomočno obsojen.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.