Jedro

Toženca sta zatrjevala, da sta si z "menjalno pogodbo" obenem razdružila skupno premoženje tako, da je eden sprejel vrednost solastne nepremičnine v denarju in s tem poplačal svoje dolgove, drugi pa izključno lastninsko pravico na manjši stanovanjski hiši. Sodišče bi v dokaznem postopku moralo oceniti trditve tožencev in izvesti dokaze, ki sta jih ponudila, saj ne more šteti, da je bil tak dogovor ob sklepanju menjalne pogodbe ničen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ugotovilo, da sta toženi stranki vsak do ene polovice solastnika nepremičnine, vpisane v vložku št. ... k.o. V., parcel št. ... in ... in da sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 277.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče verjame tožniku, da je prvi toženec z zatrjevanim plačilom zneska 513.000,00 SIT poravnal druge obveznosti in ne iztoževanih iz pravdne zadeve P 213/91, kar je ugotovilo z vpogledom v spis P 199/92. Zato sodišče ni vpogledalo v škodne spise tožeče stranke, kot mu je bilo naloženo z razveljavljenim sklepom višjega sodišča. Sodišče je tudi ugotovilo, da sta toženca z menjalno pogodbo prišla do drugega nepremičnega premoženja, ki verjetno sedaj predstavlja le 40 % vrednosti prejšnjega premoženja in da je v zemljiški knjigi kot izključna lastnica z menjalno pogodbo pridobljenega premoženja toženka. Sodišče je štelo, da to ne predstavlja ovire v smislu ZZZDR za to, da se ugodi zahtevku, saj je štelo, da je po 51. čl. ZZZDR premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje, ki se po 58. čl. ZZZDR lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. Sodišče je zaključilo, da toženca sedanjega premoženja nista razdružila, zato je upoštevalo zakonsko domnevo iz 59. čl. cit. zakona. V razlogih sodbe je sodišče še navedlo, da mu ni znano, za kakšne namene sta toženca porabila denar, ki sta ga sprejela od pogodbenih strank iz menjalne pogodbe, ko sta ob tem prišla do manj vrednega nepremičnega premoženja, vendar za to pravdo to ni pomembno. O stroških postopka je odločilo na podlagi 154. čl. ZPP.

Toženi stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili in v laični pritožbi sodišču očitata smiselno napačno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču očitata, da po razveljavitvi prve sodbe ni spremenilo odnosa do njunih ugovorov, saj jih ni obravnavalo, ampak je še vedno sledilo samo navedbam tožeče stranke. Zato ponovno poudarjata, da je menjalna pogodba z B. Š. in M. obenem tudi delitveni sporazum med obema strankama, saj je bilo ob podpisu te pogodbe obema poznano dejstvo glede dolgov iz dejavnosti, katero je vodila prvotožena stranka. Plačila teh dolgov so se poravnavala z vednostjo obeh strank kot tudi z vednostjo B. in posrednika. Posredniška organizacija je plačila dolgov izvajala, zato trditve tožeče stranke niso točne. Da so te navedbe v celoti resnične pa je razvidno tudi iz postavk izbrisa hipotek v zemljiški knjigi. Za reševanje te zadeve pa je potrebno pogledati v spis tožeče stranke, Z., ne pa v spis zastopnika tožeče stranke. Le tako bi se ugotovilo, kam so bila razporejena denarna sredstva v višini 164.361,00 SIT. Na podlagi tega bi se ugotovilo dejansko stanje dolga, za katerega je še vedno prepričan, da ne obstaja več. Zato predlaga, da se ta sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri ponovni obravnavi te zadeve storilo več kršitev, med njimi tudi absolutno bistvene, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Ko je bila sodba sodišča prve stopnje prvič razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 4. oktobra 2001, je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da preveri zatrjevanja tožeče stranke o domnevnem kritju drugih terjatev in zahtevati o tem ustrezna dokazila in po potrebi tudi vpogledati škodne spise, ki so odprti pri tožeči stranki, ne pa zgolj verjeti navedbam tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje to naložilo zaradi trditev tožene stranke, da je dolg tudi iz te pravdne zadeve, zaradi katere tožeča stranka zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, poravnan. I. odst. 362. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katero je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Tega pa sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju ni storilo, še več, toženi stranki ni dalo možnosti, da se brani in dokaže svoje trditve.

Sodišče prve stopnje je sicer res vpogledalo pravdni spis P 199/92, oziroma vlogo tožeče stranke, s katero ta izjavlja, da je tožena stranka 10. 9. 1992 plačala 513.000,00 SIT, zato skrči svoj zahtevek in zahteva le še plačilo 207.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 1992 dalje, vendar pa vseh dejstev, ki izhajajo iz tega spisa ni dokazno ocenilo niti ovrednotilo. Kljub skrčitvi zahtevka je namreč sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je postala pravnomočna in s katero je naloženo toženi stranki plačilo neskrčenega zahtevka, to je zneska 706.445,00 SIT. Torej je še vedno ostalo odprto vprašanje ali ni morda tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe v izvršbi zahtevala plačilo celotnega zneska 706.445,00 SIT in ga tudi izterjajala, pri tem pa seveda ni bil upoštevan znesek 513.000,00 SIT. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, s katerimi bi na argumentiran način odgovorilo toženi stranki, kar bi bilo dolžno storiti, bi razčistilo tudi to okoliščino, s tem pa tudi obrazložilo ugovore tožene stranke. Tožena stranka ves čas postopka ugovarja svoje plačilo in tudi navaja konkretne okoliščine, zato bi morala tudi tožeča stranka svoje navedbe in zatrjevanja glede plačil argumentirati natančno in nedvoumno, sodišče pa bi bilo dolžno vpogledati tudi izvršilne spise, iz katerih izhajajo plačila, česar pa niti v tej zadevi ni storilo, izvršilni spisi pa tudi niso priloženi. Zato pritožbeno sodišče v tem delu ne more odgovoriti na pritožbene trditve tožene stranke.

Glede nadaljnje trditve tožene stranke in sicer, da je premoženje, ki je vpisano v vložku št. ... k.o. V. izključna last J. M., pa sodba nima nikakršnih razlogov. Sodišče le citira zakonsko podlago, ki govori o skupnem premoženju zakoncev. Toženi stranki ves čas postopka zatrjujeta, da je bilo z menjalno pogodbo premoženje dejansko razdruženo, toženec pa je za svoje trditve tudi predložil dokaze, zaslišanje obeh strank, vpogled v menjalno pogodbo in aneks k pogodbi. Sodišče teh dokazih glede trditev o tem, da to premoženje ni skupno premoženje ni ocenjevalo.

Sodišče je pravilno štelo, da so pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke, poleg 57. čl. ZZZDR še ostali členi 6. poglavja, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Ko je sodišče odločalo o zahtevku tožeče stranke, bi moralo upoštevati II. odst. 51. čl., ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po 56. čl. tega zakona za obveznosti, ki jih zakonec prevzame po sklenitvi zakonske zveze odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. Zakonca si lahko skupno premoženje razdelita (58. čl.), po 61. čl. pa se pred ugotavljanjem deležev vsakega zakonca na skupnem premoženju ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega premoženja. V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca.

Nesporno je, da sta bila toženca solastnika nepremičnine, parcele št. 35/1 stanovanjska stavba in travnika, ki je vpisana v katastrski občini V. in da sta to nepremičnino z menjalno pogodbo z dne 28. 7. 1995 in aneksom z dne 31. 7. 1995 zamenjala za nepremičnino last M. in Š. B. - stanovanjsko hišo na parc. št. ... in .... Toženca sta zatrjevala, da je nepremičnina, ki je bila pridobljena z zamenjavo bistveno manj vredna, kar sta dokazovala z menjalno pogodbo in aneksom, kar je sodišče tudi ugotovilo v razlogih sodbe, kot tudi, da je prvi toženec pridobil le kupnino v denarju, s katero so bili poplačani njegovi posebni dolgovi, medtem ko je druga toženka pridobila - z njegovim soglasjem, izključno lastninsko pravico na zamenjani- manjši nepremičnini. Za takšne trditve je toženec ponudil dokaze: zaslišanje obeh strank in vpogled pogodbe in aneksa.

Menjava (menjalna pogodba) je urejena v ZOR v čl. 552 in 553. 553. člen določa, da iz menjalne pogodbe nastanejo za vsakega pogodbenika obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca. Glede na toženčeve navedbe o vrednosti ene in druge nepremičnine je bila pogodba le delno menjava, v preostalem delu pa kupna pogodba. Sodišče v tej pravdni zadevi ne more mimo teh dejstev in pri tem, ko sta zakonca sporazumno prodala, oz. delno zamenjala svojo nepremičnino in se tudi sporazumela, da si nepremičnino delita tako, da dobi eden denar drugi pa manj vredno nepremičnino, in se na tej vpiše lastninska pravica le na M. J., preostali del v denarju pa se porabi za posebne dolgove J. J., ne more sklicevati na ničnost posla in zaključiti, da ta okolščina sploh ni pomembna. Tudi ob razdružitvi oz. delitvi skupnega premoženja se po I. odst. 61. čl. ZZZDR pred ugotavljanjem deleža vsakega zakonca na skupnem premoženju ugotovijo dolgovi. Zakon o notariatu v čl. 47 res predpisuje za pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakonci, da morajo biti sestavljene v obliki notarskega zapisa, vendar pa v tem primeru za veljavnost vpisa lastninske pravice le na enega zakonca to ni potrebno. Dovolj je, da se drugi zakonec strinja in ni potrebno, da zakonca poprej skleneta ustrezen sporazum o razdružitvi skupnega premoženja v notarski obliki. Zato tak sporazum zakoncev sam po sebi ni ničen, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Zakonca sta sporazumno sklenila pogodbo s katero sta uredila možnost izplačila dolgov enega od njiju. Če drži trditev tožene stranke, da je s svojim deležem poplačal svoje dolgove, za katere drugi zakonec ne odgovarja, potem drugi zakonec s svojo nepremičnino ne more odgovarjati za takšne dolgove. Ob dejstvih, ki sta jih toženca zatrjevala in za svoje trditve ponudila tudi ustrezne dokaze, sodišče ne more enostavno zaključiti, da takšna okoliščina ni važna, ne da bi preverilo, ali so takšna dejstva resnična in ali so bili res v celoti poravnati toženčevi dolgovi, ki so znašali toliko kot bi znašal njegov delež na premoženju, ki sta ga z menjavo odsvojila. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe ZZZDR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato jo je bilo potrebno, v skladu z določbami čl. 354 in 355 ZPP, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo sodišče dolžno razčistiti vse okoliščine, navedene v tem sklepu in nato ponovno odločati, svojo odločitev pa obrazložiti.