Jedro

1) Napad pomeni uporabo fizične sile, ki ima lahko zelo različne oblike oz. načine storitve, ki jih zakon ne določa in niti ne more vnaprej določiti. Tudi razbitje stekla zato lahko pomeni napad na uradno osebo.

2) Kaznivo dejanje po čl. 224/I KZ 1977 je dokončano z izvršenim napadom na uradno osebo. Ni potrebno, da bi pri tem nastala kakšna posledica.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. G.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 224. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenčeva zagovornica je dne 14.2.1995 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper to pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je bil v danem primeru kršen kazenski zakon, saj dejanje, za katerega je bil G.G. obsojen, nima vseh elementov kaznivega dejanja po 1. odstavku 224. člena KZ RS/1977. To dejanje se lahko stori le z naklepom, v obsojenčevem ravnanju pa takega naklepa ni. Samo nesrečnemu slučaju je moč pripisati, da je košček stekla priletel v obraz uradni osebi. Predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanim po 2.odstavku 423. člena ZKP navaja, da je zagovorničina zahteva utemeljena. Meni, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je obsojenec napadel policista M.G.. Obsojenčevo ravnanje je bilo usmerjeno v razbitje stekla, ne pa v napad policista in tudi posledica, da je košček stekla priletel v obraz policista, ni bila v storilčevem naklepu. Zato v konkretnem primeru ni podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 224. člena KZ RS/1977. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je "napadel uradno osebo, ko je ta opravljala naloge javne varnosti s tem, da je dne 13.09.1993 ob 23.20 uri izza zaklenjenih vhodnih vrat stanovanjske hiše V. v P. po tem, ko je na telefonično intervencijo pred stanovanjsko hišo prišel policist M.G. skupaj s še dvema policistoma in policijskim pripravnikom, se glasno predstavil in G. pozval, naj vrata odpre, da bi ga v skladu s 14. čl. Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb ONZ RS (Ur. list SRS, štev. 44/88), opozoril na kršitev javnega reda in miru, s kvadratno kovinsko 1,4 m dolgo palico udaril po steklu vhodnih vrat tako, da se je steklo razbilo in je drobec stekla priletel v obraz policistu G. ter ga porezal po nosu" Dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ima, po presoji vrhovnega sodišča, vse zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 224. člena KZ/1977. Ni sporno, da se to kaznivo dejanje lahko stori le z naklepom, saj to izhaja že iz pomenske razlage pojma "napad". Napad pa pomeni uporabo fizične sile (proti uradni osebi), ki ima lahko zelo različne oblike, oziroma načine storitve, ki jih zakon ne določa in niti ne more vnaprej določiti. V obravnavanem primeru je bil način obsojenčevega napada na policista (ki je stal pred vhodnimi vrati) razbitje stekla. Iz opisa dejanja torej ne izhaja, da je bil obsojenčev naklep usmerjen zgolj v razbitje stekla (to je v poškodovanje stvari), temveč da je bilo razbitje stekla oblika oziroma način obsojenčevega napada na policista. To kaznivo dejanje je dokončano z izvršenim napadom na uradno osebo. Ni potrebno, da je pri tem nastala kakšna posledica. Zato so pravno irelevantne zagovorničine navedbe, da poškodovanje policista ni bilo v obsojenčevem naklepu in da je le nesrečnemu slučaju moč pripisati, da je košček stekla priletel v obraz policistu. Ta okoliščina bi bila relevantna le v primeru, če bi bilo obsojenčevo dejanje pravno opredeljeno po 2. odstavku 224. člena KZ RS/1977, torej kot kvalificirana oblika omenjenega kaznivega dejanja.

Ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, je moralo vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).