Jedro

Prisilno opravljanje del v tovarni, pa čeprav v izseljeništvu, ni v neposredni povezavi z delovanjem vojskujočih se strani v vojni in zato ni podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 3.4.1995 in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje priznal tožniku status civilnega invalida vojne VII. skupine zaradi 50 % invalidnosti zaradi okvare levega očesa po ranitvi in mu določil pripadajoče zneske invalidnine. Po proučitvi celotne dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku status civilnega invalida vojne priznan v nasprotju z materialnim predpisom. Po 2. členu Zakona o civilnih invalidih vojne je civilna žrtev vojne nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni. Na podlagi tožnikove vloge in njene dopolnitve, listin, ki so v spisih (potrdil Arhiva Republike Slovenije in Klinike za očesne bolezni Medicinske fakultete v Zagrebu ), ter izpovedb prič I.K., M.M. in S.V., tožena stranka ugotavlja, da je do okvare organizma prišlo pri delu v tovarni, kjer je med izseljeništvom delal tožnik. Nasilna izselitev in prisilno delo sta za tožnika nedvomno predstavljala hudo obliko nasilja. Toda telesna poškodba, ki jo je utrpel pri delu s strojem, ni nastala kot direktna posledica konkretnega vojnega dogodka. Zato tožniku, upoštevajoč določbe 1. in 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne, ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne.

Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga, da jo sodišče odpravi. Tožnik meni, da je njegovo vlogo treba pozitivno rešiti z uporabo Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92), kjer je določeno, da so civilni invalidi vojne tudi nasilno izgnane osebe na prisilnem delu, če so postale najmanj 20 % invalidi. Trdi, da mu je 50 % invalidnost nastala kot žrtvi vojnega materiala, saj je njegovemu sodelavcu en del vojaškega materiala eksplodiral in mu je okrušek priletel v levo oko, ter ga tako močno poškodoval, da je bilo treba oko pozneje v zagrebški bolnici odstraniti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV). Po drugem odstavku 1. člena ZCIV je civilni invalid vojne državljan Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne ali kot žrtev vojnega materiala dobil najmanj 20 - odstotno okvaro organizma v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu.

Civilna žrtev vojne je nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni (1. odstavek 2. člena ZCIV); žrtev vojnega materiala pa je nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu (2. odstavek 2. člena ZCIV). Po navedenih določbah so za priznanje statusa civilnega invalida vojne bistvene tako okoliščine, v katerih je prišlo do okvare zdravja, kakor tudi vzročna zveza med vojnim dogodkom in nastalo okvaro zdravja.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnikove poškodbe, nastale pri delu s strojem v tovarni, kjer je med prisilnim izseljeništvom tožnik delal, ni šteti kot posledico konkretnega vojnega dogodka. Prisilno opravljanje del v tovarni, čeprav v izseljeništvu, namreč ni v neposredni povezavi z delovanjem vojskujočih se strani v vojni. Zato tožnikova okvara organizma kot posledica poškodbe, nastale pri takih delih, niso podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne, kot pravilno ugotavlja tožena stranka. Za vojni dogodek je namreč šteti le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Tožnika pa tudi ni mogoče šteti za žrtev vojnega materiala, kot sam zatrjuje v tožbi. Po drugem odstavku 2. člena ZCIV mora biti poškodba povzročena po zapuščenem vojaškem materialu. Glede te okoliščine pa tožnik ni ponudil nobenih dokazov, zato s tem ugovorom tudi ne more uspeti.

Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in materialno pravo pravilno uporabljeno, kršitev postopka pa tožnik niti ni uveljavljal, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97). Določbo ZUS/77 je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).